Slovenian court partially allows appeal, remanding mental pain damages and fear compensation while upholding rejection of disfigurement damages.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje glede zavrnilne odločitve: o zahtevku za odškodnino za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in

posledično odločitev o stroških prvostopnega postopka, razveljavi in

se v teh delih vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

preostalem izpodbijanem delu (glede zavrnilne odločitve o zahtevku za

odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti) pa se pritožba

tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v ugodilnem delu glede prisojene odškodnine za strah ter

odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti in posledično odločitev o stroških prvostopnega postopka v

ugodilnem delu, razveljavi in se v teh delih vrne zadeva sodišču prve

stopnje v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem delu (glede

ugodilne odločitve o zahtevku za odškodnino za telesne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 650.000,00 SIT z obrestmi, ki

tečejo od 15.11.2002 do 28.6.2003 v višini zakonitih zamudnih

obresti, zmanjšanih za TOM, od 29.6.2003 dalje pa po predpisani meri

zakonitih zamudnih obresti) pa se pritožbi tožene stranke zavrneta in

se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je dejansko oceno res napravilo tudi na podlagi

izpovedb prič in ugotovitev izvedenca medicinske stroke oz.

ugotovitev iz kazenskega postopka, ki teče zoper toženca (zoper

tožnika pa je bil po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča

kazenski postopek ustavljen), s čemer pa je zgolj upoštevalo tako

zahteve kot tudi domet dokazne aktivnosti pravdnih strank, ki kakšnih

drugih dokazov (na primer z neposrednim zaslišanjem prič) nista

predlagali, temveč sta terjali prav vpogled v omenjeni kazenski spis.

Z dokaznim ocenjevanjem tudi tega predlaganega dokaza je sodišče prve

stopnje zgolj pravilno upoštevalo načeli materialne resnice in proste

presoje dokazov (člen 8 ZPP). Pritožbeno namigovanje na

nesprejemljivost dokazne ocene, ker je ta oprta tudi na podatke

nedokončanega kazenskega postopka, je zato nepomembno.

Za strah prisodi lahko sodišče odškodnino le v primeru če je bil ta

intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah le

kratkotrajen pa le tedaj, če je bilo dalj časa porušeno oškodovančevo

duševno ravnovesje. V sodni praksi je torej ustaljen pravni standard,

ki se je oblikoval na podlagi besedila 200. člena ZOR (sedaj

vsebinsko enaka določba 179. člena OZ), po katerem sodišče prisodi

tudi za strah odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja

strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (merila iz 1. odstavka

cit. določbe), pri čemer pa mora sodišče pri odločanju oziroma odmeri

odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine,

pa tudi na to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z

njeno naravo in družbenim namenom (kriterji iz 2. odstavka istega

člena). Navedenemu v sodni praksi ustaljenemu pravnemu dejanskemu

stanu mora ustrezati ugotovljeni konkretni dejanski stan, da je

mogoča ugodilna odločitev glede te odškodninske postavke. Takšne

subsumpcije pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo.

V izpodbijanem delu sodbe manjkajo razlogi o tem, kakšen primarni

strah in kakšen sekundarni strah je tožnik utrpel glede na stopnjo

intenzivnosti in glede na časovno trajanje. Zato ob takšnih

pomanjkljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti še ni bila mogoča

odmera odškodnine iz tega naslova. Izpodbijana odločitev v tem delu

tako nima potrebnih - opisanih pravnorelevantnih razlogov, zaradi

česar se ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje v

tem delu ugoditi pritožbama tožene stranke in zaradi izkazane kršitve

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razveljaviti v tem delu

sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen

354/1 ZPP).

Glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

pa sodišče prve stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da

tožniku pripada najmanj takšna odškodnina, kakršna mu je že

odmerjena, pri čemer pa v izpodbijani sodbi povzete dejanske

ugotovitve o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v

izogib ponavljanju le sklicuje, terjajo odmero še nekoliko višje

odškodnine. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo,

da je tožnik tudi v tem delu zvišal tožbeni zahtevek, o tem delu

tožbenega zahtevka ni odločalo, onemogočeno pa je s tem tudi

pritožbenemu sodišču, da samo odmeri višjo odškodnino in spremeni

izpodbijano odločitev v tem delu. V ugodilnem delu pa je ob povedanem

pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu

sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sicer v tem delu sodbo

glede višine prisojene odškodnine le pavšalno izpodbija, pritožbeno

sodišče pa ni ugotovilo v tem delu nobenih po uradni dolžnosti

upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje tudi

po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba v tem delu ne vsebuje vseh

razlogov, ki sestavljajo potreben pravotvorni dejanski stan in se

zato tudi v tem delu ne da preizkusiti. Predvsem manjka v zvezi s to

odškodninsko postavko vselej pomembna okoliščina - oškodovančeva

starost, ki predstavlja potrebno oporno točko za hipotetični

približni izračun o tem, koliko časa oziroma kakšen del svojega

življenja bo oškodovanec trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki

jih je utrpel zaradi poškodb. Predvideno trajanje tovrstnih duševnih

bolečin pa predstavlja eno od najpomembnejših okoliščin primera

oziroma meril za izračun višine primerne odškodnine iz tega naslova.

Ta okoliščina je še posebej pomembna v spornem primeru, ko tožeča

stranka v pritožbi opozarja na (tudi v izvedenskem mnenju navedeno)

dejstvo, da tožnik še vedno opravlja vsakodnevno kmetijska opravila.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbam obeh

pravdnih strank in razveljaviti tudi v tem delu (torej tako v

ugodilnem kot tudi v zavrnilnem delu) izpodbijano sodbo in vrniti

zadevo v novo sojenje zaradi tudi tu izkazane bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odškodnino za skaženost prisodi sodišče če oškodovanec duševno trpi

ob pogledu in zavedanju spremembe na telesu, ki je posledica poškodbe

(subjektivni element skaženosti) in če obenem tudi pri okolici zaradi

takšne telesne spremembe vzbuja negativna čustva kot so groza, gnus,

odpor ipd. oziroma čustva kot so pomilovanje, sočustvovanje ipd.

(objektivni element skaženosti). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo

na podlagi neposrednega zaznavanja, da 6 cm dolga in do 0,5 cm široka

brazgotina v barvi kože ni niti takoj opazna in ni takšna, ki bi

glede na tožnikovo starost in siceršnji njegov izgled lahko vzbujala

neprijetne občutke in je brazgotino ustrezno ocenilo le kot

kozmetični defekt, ki predvsem zaradi izostanka objektivnega elementa

skaženosti, izključuje priznanje odškodnine. Takšne materialnopravno

pravilne presoje ne morejo omajati ob povedanem pritožbena

sklicevanja, da tožnik vendarle duševno trpi, ko se zazre v

brazgotino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo v teh delih

pritožbi in potrdilo v dejanskem in materialno pravnem pogledu

pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku

tožnika in mu prisodilo odškodnino v znesku 2.500.000,00 SITT z

obrestmi, ki tečejo od 15.11.2002 do 28.6.2003 v višini zakonitih

zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, od 29.6.2003 dalje pa po

predpisani meri zakonitih zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo. V

presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženi stranki je še naložilo,

da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 638.436,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2005 do plačila, v 15 dneh, pod

izvršbo.

Proti zavrnilnemu delu navedene sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče

sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma

podrejeno, da sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno

posledico. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka s

pripravljalno vlogo z dne 11.11.2002 zvišala tožbeni zahtevek na

6.000.000,00 SIT. Bolečine in nevšečnosti so bile takšne, da

opravičujejo znesek 1.500.000,00 SIT. Glede na to, da je sodišče v

celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za odškodnino za strah, bi ta

morala biti 500.000,00 SIT. Tožnik je skažen z brazgotino, ki jo je

utrpel ob napadu toženca in tožnika to moti. Sicer zaslišan kot

stranka ni znal tega dobro povedati, ga pa brazgotina vsakodnevno

moti in pogosto drži roko pred delom glave, kjer jo ima, ker mu je

nerodno in se sramuje svojega izgleda v zvezi z brazgotino. Res ni

več mlad, ampak takšna brazgotina pomeni za vsakega človeka

neprijetnost in vsak ki ga vidi, se najprej zazre v brazgotino, kar

tožnika moti in zato trpi. Zato je upravičen do odškodnine za duševne

bolečine zaradi skaženosti. Kar se tiče zmanjšanja življenjskih

aktivnosti, je tožnik prizadet bolj, kot je ocenilo sodišče. Oprijem

v rokah ima zelo slab, to pa ga ovira pri ogromno opravilih. Sam živi

na kmetiji in mora vse opraviti sam. Škodi mu tudi močno sonce, prav

tako prepih in hladno vreme in sicer zaradi posledic razbite glave.

Iz tega naslova bi bil upravičen do 3.500.000,00 SIT odškodnine.

Proti ugodilnemu delu sodbe vlaga pritožbi toženec in sicer sam ter

po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu

sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in bodisi sodbo razveljavi in jo

vrne v novo prvostopno odločanje, bodisi spremeni, tako da tožnikov

zahtevek v celoti zavrne. Poudarja, da tožnika ni napadel, temveč se

je le branil pred napadom tožnika. Sodišče nepravilno opira odločitev

na še nekončan kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem in

na pričanje tožnika in njemu bližnjih prič, v ničemer pa ne upošteva

samih navedb toženca, niti v odgovoru na tožbo niti izjav oziroma

pričanja podanega na sami obravnavi. Odločitev je tudi v nasprotju z

dejstvi, da je policija na nasprotni strani od toženčevega dvorišča

našla del palice, ki je bil še delno okrvavljen in katerega je očitno

odvrgel tožnik, ko je zapuščal kraj dogajanja. Do silobrana se

sodišče ni določno opredelilo. Zoper tožnika tudi teče kazenski

postopek pred Okrajnim sodiščem v Krškem. Nerazumna je odločitev

tudi glede višine prisojene odškodnine. Tožnik strahu ni utrpel, saj

je on napadel toženca. Glede zahtevka za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi moralo sodišče upoštevati,

da je toženec že v letih in je zmanjšana in omejena iztegnitev

desnega komolca in zmanjšana moč gornjih okončin tudi posledica

starosti in ne več zdravega človeka. Sodišče navede, da gre le za

lažjo obliko omejene gibljivosti, kljub temu pa zahtevku skoraj v

celoti ugodi. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ni

res, da tožnik ni uspel le z neznatnim delom zahtevka, marveč ni

uspel kar z 1/5 zahtevka. V pritožbi, ki jo vlaga sam, pa tožnik še

poudarja, da niso resnične izpovedbe tožnika, da je bil v nezavesti.

Tožnik je udaril v lesen steber. Nekajkrat je tožnik padel tudi

zaradi navožene zemlje, kamenja, lesa in izkopanih jam. Prilaga o tem

tudi fotografijo. Poudarja še, da ima spor s tožnikovo sestro glede

druge gozdne parcele.

Pritožbe so delno utemeljene.

Toženec tako v svoji pritožbi kot tudi pritožbi, ki jo vlaga po

pooblaščencu izpodbija dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je

ugotovilo, da je le toženec napadel tožnika in ne obratno, kot to

poskuša pritožnik prikazati tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa

predvsem prepričuje o pravilnosti dejanskih ugotovitev prvostopnega

sodišča neizpodbijana okoliščina, da je tako na lopati kot tudi

leseni palici ostala kri, iz nadaljnjih neizpodbijanih dejanskih

ugotovitev prvostopnega sodišča pa izhaja, da je bil poškodovan le

tožnik in da je zaradi dobljenih poškodb krvavel le tožnik in ne

toženec, kar omogoča le takšen zaključek, da je bil le tožnik napaden

in poškodovan tako z letvijo kot tudi z lopato. Če se k temu doda še

nadaljnja ugotovitev, podprta s strokovnim mnenjem izvedenca

medicinske stroke v kazenskem postopku, ki je ugotovil, da so

poškodbe na glavi tožnika in zlom podlahtnic nastale zaradi udarcev s

trdim predmetom, kot je na primer ročaj lopate ali letev, so s tem

nanizani zadostni povsem jasni objektivni dokazi, ki potrjujejo

tožnikovo verzijo dogodka. Že ob teh objektivnih ugotovitvah je

sodišče prve stopnje lahko sprejelo izpovedbo priče Janc (čeprav

tožnikove sorodnice), ki je povedala, da tožnik v rokah ni imel

ničesar in nadalje sprejelo tudi tožnikovo izpoved o poteku dogodka,

kot neverodostojno pa izključilo toženčevo, ki je trdil, da se je

branil pred napadom tožnika in da je zato šlo za silobran ter da se

je tožnik poškodoval pri padcu oziroma udarcu v leseni steber. Na

tretji strani sodbe natančno in na podlagi gornjih ugotovitev jasno

obrazložen zaključek o izključenosti silobrana v spornem primeru

odpravlja vsak dvom o procesni kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, ki jo vidi pritožnik z očitkom, da se sodišče prve stopnje

ni določno opredelilo do izpostavljenega vprašanja silobrana (očitek

pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih). Ob povedanem je za

trdnost sprejete dokazne ocene povsem nepomembno tudi pritožnikovo

opozarjanje na manjše nedoslednosti v zdravniški dokumentaciji o tem,

koliko minut naj bi bil tožnik v nezavesti ter da je okrvavljena

letev ležala na drugi strani cestišča.

Sodišče prve stopnje je dejansko oceno res napravilo tudi na podlagi

izpovedb prič in ugotovitev izvedenca medicinske stroke oz.

ugotovitev iz kazenskega postopka, ki teče zoper toženca (zoper

tožnika pa je bil po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča

kazenski postopek ustavljen), s čemer pa je zgolj upoštevalo tako

zahteve kot tudi domet dokazne aktivnosti pravdnih strank, ki kakšnih

drugih dokazov (na primer z neposrednim zaslišanjem prič) nista

predlagali, temveč sta terjali prav vpogled v omenjeni kazenski spis.

Z dokaznim ocenjevanjem tudi tega predlaganega dokaza je sodišče prve

stopnje zgolj pravilno upoštevalo načeli materialne resnice in proste

presoje dokazov (člen 8 ZPP). Pritožbeno namigovanje na

nesprejemljivost dokazne ocene, ker je ta oprta tudi na podatke

nedokončanega kazenskega postopka, je zato nepomembno.

Utemeljeno pa pritožba tožeče stranke opozarja na neodločanje

prvostopnega sodišča o spremembi tožbe, s katero je tožnik zvišal

tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine glede vseh vtoževanih

odškodninskih postavk. Ker sodišče prve stopnje o spremembi tožbe ni

odločilo, je to posledično vplivalo predvsem na pravilnost in

zakonitost izpodbijane sodbe glede odškodninske postavke za

odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem,

kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov te pritožbene odločbe. V tem

delu je zato izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 186. členom ZPP, ki jo tožnik

vsebinsko uveljavlja v pritožbi.

Za strah prisodi lahko sodišče odškodnino le v primeru če je bil ta

intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah le

kratkotrajen pa le tedaj, če je bilo dalj časa porušeno oškodovančevo

duševno ravnovesje. V sodni praksi je torej ustaljen pravni standard,

ki se je oblikoval na podlagi besedila 200. člena ZOR (sedaj

vsebinsko enaka določba 179. člena OZ), po katerem sodišče prisodi

tudi za strah odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja

strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (merila iz 1. odstavka

cit. določbe), pri čemer pa mora sodišče pri odločanju oziroma odmeri

odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine,

pa tudi na to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z

njeno naravo in družbenim namenom (kriterji iz 2. odstavka istega

člena). Navedenemu v sodni praksi ustaljenemu pravnemu dejanskemu

stanu mora ustrezati ugotovljeni konkretni dejanski stan, da je

mogoča ugodilna odločitev glede te odškodninske postavke. Takšne

subsumpcije pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo.

V izpodbijanem delu sodbe manjkajo razlogi o tem, kakšen primarni

strah in kakšen sekundarni strah je tožnik utrpel glede na stopnjo

intenzivnosti in glede na časovno trajanje. Zato ob takšnih

pomanjkljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti še ni bila mogoča

odmera odškodnine iz tega naslova. Izpodbijana odločitev v tem delu

tako nima potrebnih - opisanih pravnorelevantnih razlogov, zaradi

česar se ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje v

tem delu ugoditi pritožbama tožene stranke in zaradi izkazane kršitve

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razveljaviti v tem delu

sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen

354/1 ZPP).

Glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

pa sodišče prve stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da

tožniku pripada najmanj takšna odškodnina, kakršna mu je že

odmerjena, pri čemer pa v izpodbijani sodbi povzete dejanske

ugotovitve o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v

izogib ponavljanju le sklicuje, terjajo odmero še nekoliko višje

odškodnine. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo,

da je tožnik tudi v tem delu zvišal tožbeni zahtevek, o tem delu

tožbenega zahtevka ni odločalo, onemogočeno pa je s tem tudi

pritožbenemu sodišču, da samo odmeri višjo odškodnino in spremeni

izpodbijano odločitev v tem delu. V ugodilnem delu pa je ob povedanem

pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu

sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sicer v tem delu sodbo

glede višine prisojene odškodnine le pavšalno izpodbija, pritožbeno

sodišče pa ni ugotovilo v tem delu nobenih po uradni dolžnosti

upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje tudi

po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba v tem delu ne vsebuje vseh

razlogov, ki sestavljajo potreben pravotvorni dejanski stan in se

zato tudi v tem delu ne da preizkusiti. Predvsem manjka v zvezi s to

odškodninsko postavko vselej pomembna okoliščina - oškodovančeva

starost, ki predstavlja potrebno oporno točko za hipotetični

približni izračun o tem, koliko časa oziroma kakšen del svojega

življenja bo oškodovanec trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki

jih je utrpel zaradi poškodb. Predvideno trajanje tovrstnih duševnih

bolečin pa predstavlja eno od najpomembnejših okoliščin primera

oziroma meril za izračun višine primerne odškodnine iz tega naslova.

Ta okoliščina je še posebej pomembna v spornem primeru, ko tožeča

stranka v pritožbi opozarja na (tudi v izvedenskem mnenju navedeno)

dejstvo, da tožnik še vedno opravlja vsakodnevno kmetijska opravila.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbam obeh

pravdnih strank in razveljaviti tudi v tem delu (torej tako v

ugodilnem kot tudi v zavrnilnem delu) izpodbijano sodbo in vrniti

zadevo v novo sojenje zaradi tudi tu izkazane bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o

spremembi tožbe na podlagi 186. člena ZPP, nato ugotoviti in v

razlogih sodbe navesti, kakšen strah glede na intenzivnost in

trajanje je utrpel tožnik, kakšna je njegova starost in v kakšnih

okoliščinah živi - predvsem ali se mora na kmetiji sam preživljati,

kakšna opravila mora vsakodnevno izvrševati ipd.. Šele po ugotovitvi

tudi teh okoliščin, poleg že do sedaj ugotovljenih, bo mogoča

pravilna odmera odškodnine iz naslova odškodninskih postavk za strah

in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Nadalje bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odmeriti odškodnino za

telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ta pa bo v primeru,

če bo sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, lahko tudi

višja od dosedaj že pravnomočno prisojene.

Odškodnino za skaženost prisodi sodišče če oškodovanec duševno trpi

ob pogledu in zavedanju spremembe na telesu, ki je posledica poškodbe

(subjektivni element skaženosti) in če obenem tudi pri okolici zaradi

takšne telesne spremembe vzbuja negativna čustva kot so groza, gnus,

odpor ipd. oziroma čustva kot so pomilovanje, sočustvovanje ipd.

(objektivni element skaženosti). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo

na podlagi neposrednega zaznavanja, da 6 cm dolga in do 0,5 cm široka

brazgotina v barvi kože ni niti takoj opazna in ni takšna, ki bi

glede na tožnikovo starost in siceršnji njegov izgled lahko vzbujala

neprijetne občutke in je brazgotino ustrezno ocenilo le kot

kozmetični defekt, ki predvsem zaradi izostanka objektivnega elementa

skaženosti, izključuje priznanje odškodnine. Takšne materialnopravno

pravilne presoje ne morejo omajati ob povedanem pritožbena

sklicevanja, da tožnik vendarle duševno trpi, ko se zazre v

brazgotino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo v teh delih

pritožbi in potrdilo v dejanskem in materialno pravnem pogledu

pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden

preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih

nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano

odločbo v teh delih po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in

353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče le še odgovarja na pritožbene trditve toženca, ki

jih ta navaja v lastni pritožbi, ko le pojasnjuje razloge za svojo

zahtevo za izločitev razpravljajočega sodnika. O njegovih zahtevah za

izločitev sodnika je bil pristojen odločati predsednik sodišča, ki je

zahtevo za izločitev tudi pravilno zavrnil, saj toženec svojih

trditev, na katerih je gradil svoj dvom o nepristranosti sodnika, ni

dokazal (člen 73/1 ZPP). Očitek, da je sodnik njegovo zahtevo za

izvedbo obravnave v prisotnosti njegovega odvetnika zavrnil, pa je

nepomemben, upoštevaje, da je njegov odvetnik vsa vabila prejel in

tudi ni predlagal preložitve kakšne glavne obravnave z navedbo

opravičljivega razloga za izostanek. Zato je sodišče prve stopnje

procesno pravilno opravilo obravnave v odsotnosti pravilno vabljenega

toženčevega pooblaščenca in ni upoštevalo zatrjevanega toženčevega

predloga (člen 115 ZPP, po katerem sodišče lahko preloži narok le če

je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni

razlogi).

Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo obema pritožbama je moralo

posledično razveljaviti tudi odločitev glede stroškov prvostopnega

postopka. Nova odločitev o njih bo mogoča, ko bo po ponovnem

odločanju znan skupen uspeh oziroma neuspeh ene in druge pravdne

stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4.

odstavka 165. člena ZPP.