Appeal dismissed; agreement to limit auction price deemed immoral and void under ZOR.

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka nosi sama stroške postopka v zvezi s pritožbo.

[JEDRO]

Pogodba je v nasprotju z moralo, če je kršeno kakšno določeno moralno

pravilo, ne da bi bila hkrati kršena tudi konkretna pravna norma.

Kršeno moralno pravilo mora biti konkretizirano.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke za plačilo 1.650.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 23.06.1999 do plačila, v petnajstih dneh. Tožeči stranki

je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini

169.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do

plačila, v petnajstih dneh. Hkrati je s sklepom zavrnilo predlog

tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer

zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne

uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega

postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsebino

dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama, vendar pa tak dogovor,

da bosta tožnik in toženec na javni dražbi dražila le do višine

65.000,00 DEM, nato pa bo toženec tožniku izročil razliko do

dogovorjenih 80.000,00 DEM, torej 15.000,00 DEM, ni nemoralen. Meni,

da prisilna izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ni namenjena

prodaji slednje po čimvišji ceni, temveč poplačilu terjatev upnikov.

Pravi, da je njegova terjatev do dolžnika znašala 100.000,00 DEM z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, skupno torej več kot 150.000,00 DEM,

medtem ko je bila nepremičnina, ki se je prodajala na javni dražbi,

ocenjena na 55.000,00 DEM. Tožena stranka je bila na dražbi edini

zainteresirani kupec, pa je nepremičnino vseeno kupila po ceni, ki je

bila za 10.000,00 DEM višja od ugotovljene cene. Meni, da se v tem

primeru, ko je bila tožena stranka edini zainteresirani kupec na

dražbi, ne more govoriti o draženju. Dolžnik s sklenjenim dogovorom

med tožečo in toženo stranko ni bil prikrajšan, saj mu je tožeča

stranka preostali dolg oprostila s tem, ko ni več vztrajala v

izvršbi.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi neprerekana pravnoodločilna dejstva, na katera je sodišče

prve stopnje oprlo svojo odločitev so naslednja: tožnik (edini upnik

v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. I I, v

okviru katerega se je vodila prisilna izvršba s prodajo dolžnikovih

nepremičnin) in toženec (sosed nepremičnine, ki se je prodajala in

zainteresirani kupec) sta dne 24.05.1999 sklenila dogovor, da bosta

na javni dražbi istega dne dražila le do višine 65.000,00 DEM, nato

pa naj bi toženec tožniku plačal še 15.000,00 DEM; predmetna

nepremičnina je bila na tej javni dražbi, na kateri sta dražili le

pravdni stranki, prodana tožencu za 6.500.000,00 SIT; tožeča stranka

v postopku, ki je predmet pritožbene presoje, zahteva plačilo še

neplačane razlike v višini 15.000,00 DEM.

Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporni življenjski

primer, predstavljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o

ničnih pogodbah (členi 103. do 110., Ur. list SFRJ št. 29/78 in

spremembe, v nadalj. ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega

zakonika, Ur. list RS št. 83/01). 1. odstavek 103. člena ZOR določa,

da je pogodba, ki nasprotuje morali nična, če namen kršenega

moralnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v

posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Kdaj gre za nemoralno

in nično pogodbo torej presoja sodišče v vsakem primeru posebej.

Nemoralna pogodba je tista, s katero je kršeno določeno moralno

pravilo, ne da bi bila hkrati kršena tudi kakšna konkretna pravna

norma. Ker pa abstraktna morala zaradi nevarnosti samovolje ne more

biti kriterij za veljavnost pogodbe, mora sodišče kršitev moralnega

pravila vedno najprej ustrezno konkretizirati. Nekatere

konkretizirane moralne norme vsebujejo že temeljna načela ZOR (npr.

načelo prostega urejanja obligacijskih razmerjih 10. člen, načelo

vestnosti in poštenja 12. člen), nekaterih pa pravo izrecno ne

omenja. Sodišče mora torej najprej konkretizirati moralno normo, ki

je bila kršena, nato pa poiskati primerno sankcijo za kršitev skladno

z načelom stopnjevanja sankcij (prim. 1. odstavek 103. člena ZOR).

Pri tem mora analizirati normo, ki je bila kršena, njen namen ter

intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ugotoviti mora

tudi, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki bo v skladu z

namenom kršene norme (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II

Ips 905/94).

Sodišče druge stopnje z razlogi prvostopnega sodišča v celoti

soglaša. Slednje v postopku ni storilo nobene od po uradni dolžnosti

upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in

spremembe, v nadalj. ZPP). Pri odločitvi je pravilno in popolno

ugotovilo vsa dejstva, ki so bila odločilnega pomena pri presoji

veljavnosti sklenjenega dogovora in pri tem pravilno upoštevalo

določbe ZOR, svojo odločitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predmetni dogovor,

po katerem se vtoževana razlika 15.000,00 DEM ne bi vračunala

dolžniku iz izvršilnega postopka v poplačilo njegovega dolga do

tožnika (tedaj upnika), nemoralen, ker nasprotuje samemu namenu

prisilne izvršbe s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki je v tem, da

se iz dobljene kupnine poravna upnikova terjatev in tako zniža

dolžnikov dolg. Pritožnik nima prav, ko zanika, da bi bil namen

prisilne izvršbe s prodajo dolžnikovih nepremičnin v tem, da se

nepremičnina proda po čimvišji ceni. Javna dražba namreč pomeni ravno

javno prodajo stvari najboljšemu ponudniku. Ne samo, da je sporni

dogovor v nasprotju z načelom prostega urejanja obligacijskih

razmerij in načelom vestnosti in poštenja, ki ju vsebuje ZOR v 10. in

12. členu (in na katera se v razlogih sodbe sklicuje tudi sodišče

prve stopnje). Sklenjeni dogovor nasprotuje tudi enemu od temeljnih

moralnih načel, ki prepoveduje ekonomsko močnejši stranki (upniku)

izkoriščati šibkejšo stranko (dolžnika). In kljub temu, da vse

navedene moralne norme ne ščitijo splošnega družbenega interesa,

temveč interes posameznika - šibkejše stranke, sklenjeni dogovor tako

globoko posega v temeljna moralna načela, da mu sodišče ne more

nuditi pravnega varstva in je zato zanj edina primerna sankcija

ničnost, kot je pravilno odločilo tudi prvostopno sodišče. Pritožbeno

sklicevanje, da sklenjeni dogovor ni nemoralen, se tako pokaže kot

neutemeljen. Neutemeljene pa so tudi ostale pritožbene navedbe, da

naj dolžnik s sklenjenim dogovorom ne bi bil prikrajšan. Že iz

priloženega izvršilnega spisa (glej sklep o poplačilu z dne

07.12.1999 l. št. 103) je razvidno, da je bil tožnik (tedaj upnik) iz

kupnine plačane za nepremičnino, ki je bila predmet javne dražbe,

poplačan le v višini 18,8% glavnice (1.173.821,60 SIT) in 81,2%

obresti (5.069.910,40 SIT), s čimer preostali del njegove terjatve do

dolžnika ni ugasnil in jo lahko kadarkoli izterja.

Ker torej niso podani ne uveljavljani, ne tisti pritožbeni razlogi,

na katere je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP), je drugostopno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča

stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene

stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena

ZPP).