Appeal partially allowed; pain and suffering damages increased per precedent; legal costs adjusted by success ratio.

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu delno tako spremeni, da se prisojena odškodnina

zviša za nadaljnjih 700.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje, glede odločitve

o stroških pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči

stranki 48.020,00 SIT pravdnih stroškov.

2. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v

nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 46.300,00 SIT stroškov

pritožbenega postopka v 15 dneh.

[JEDRO]

Tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter

zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obsegu, kot ga je ugotovilo

sodišče prve stopnje, terjajo glede na obstoječo sodno prakso

prisoditev višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve

stopnje.

V primeru, ko tožena stranka plača nesporni del odškodnine po

vložitvi tožbe, se do tega trenutka kot tožnikov uspeh v pravdi (kar

je pomembno za odločitev o povrnitvi stroškov) upošteva tudi ta

plačani znesek, odtlej pa le tožnikov končni uspeh.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 07.09.2004, opr. št. P

765/2002-III-25, tožniku prisodilo odškodnino v višini 382.427,00 SIT

z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 7.9.2004 po predpisani obrestni

meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od

8.9.2004 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti,

vse v roku 15 dni pod izvršbo. V preostalem (glede odškodnine v

višini 2.517.573,00 SIT ter glede obresti za čas in višino obrestne

mere, ki je drugačna od prisojene) je tožbeni zahtevek zavrnilo in

tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini

2.261,00 SIT v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper izdano sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje

tožnik, ki navaja, da je sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi in s

sodno prakso, saj je prisojena odškodnina nekajkrat nižja od realne

odškodnine. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je tožnik utrpel

izpah levega ramena, odkrhnitev oziroma odtrganje hrustančnega roba

sprednjega dela sklepne ponvice in delno pretrganje rotatorne

manšete. Gre za tri precej hude poškodbe leve rame. Sodišče prve

stopnje je tožniku priznalo iz naslova telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem znesek 200.000,00 SIT, kar je absolutno

prenizek znesek, glede na vse prestane in bodoče nevšečnosti. Tožnik

je bil v bolniškem staležu več kot štiri mesece, izpostavljen

številnim preiskavam pri specialistih, opravljanju terapij,

razgibavanju rame, nošnji mitele za levo roko približno mesec dni,

večkrat je bil izpostavljen rentgenskemu žarčenju, opravil je tudi CT

artrografijo. Zdravljanje je potekalo v obliki počivanja, saj s

poškodovano roko ni smel gibati, da ne bi prišlo do ponovnega izpaha.

Bolečine, ki jih je trpel, ko si je izpahnjeno levo ramo sam

reponiral, so bile izredno močne teden dni, nato še nekaj mesecev

druge intenzitete. Nekaj časa ni mogel spati na levem boku, kakšne

bolečine se pojavljajo ob izpahu, pa je splošno znano. Tožnik je

bolečine trpel tudi pri opravljanju dela, npr. pri obrezovanju

parkljev, pri potiskanju krav v hlev oziroma pri vožnji samokolnice.

Te bolečine bi bile začasnega značaja le, če bi tožnik opravljal

kakšno drugo delo, vendar opravlja isto delo z istimi obveznostmi.

Drži, da bo do bolečin prišlo le ob določenih gibih, vendar so gibi,

do katerih prihaja vsakodnevno ob opravljanju dela, kar pomeni, da bo

bolečina močna in intenzivna, čeprav kratkotrajna. Nevšečnost

predstavlja tudi dejstvo, da tožnik ne more več hoditi v gore, saj mu

roka pri nošnji nahrbtnika zaspi, prav tako pa se ne ukvarja več z

odbojko in nogometom. S hobiji in športom se ne ukvarja, ker ima pri

določenih gibih prevelike bolečine, hkrati pa se boji, da si ne bi

pri morebitnem novem padcu rame ponovno poškodoval. Stanje pri

tožniku je dokončno, njegove bolečine pa so trajnega značaja.

Navedene okoliščine bi moralo sodišče upoštevati tako pri odmeri

odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med

zdravljenjem kot iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti. Okoliščina, da si tožnik bolečin ni lajšal z

analgetiki, kaže na človeka, ki je sposoben veliko prenesti, zato je

ugotovitev sodišča, da bolečine niso bile take, ki bi zahtevale

lajšanje z analgetiki, obrnjena tožniku v škodo. Glede na navedeno

tožnik meni, da bi bila pravična denarna odškodnina iz tega naslova

najmanj 800.000,00 SIT. Iz naslova strahu mu je sodišče priznalo

100.000,00 SIT, iz izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika pa je

razvidno, da je utrpel močan primarni strah v trenutku, ko ga je

krava odrinila, saj se je ustrašil, da ga ne bi poteptala. Glede na

to, da še vedno dela z živino, se boji, da se mu ne bi pripetilo kaj

podobnega. Ker se je zdravljenje nepričakovano zapletlo, se je bal

tudi za njegov izid. Glede na intenzivnost strahu meni, da bi bila

pravična denarna odškodnina najmanj 500.000,00 SIT. Iz naslova

duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče

tožniku priznalo 500.000,00 SIT, kar je premalo glede na težave, ki

so prisotne pri tožniku. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnik

obsežne trajne funkcionalne posledice, saj ne more nositi nahrbtnika,

roka mu pri daljši hoji zaspi, določenih gibov ne more opravljati,

bolečin pa nima le ob običajnih gibih z rokami ob telesu. Določeni

gibi v točno določeni smeri so močno boleči, zato giba tudi ne izvede

do konca, torej gre nedvomno za omejeno gibljivost leve rame, čeprav

le v določeni smeri. Bolečine se pojavijo pri povsem običajnih

vsakodnevnih opravilih, tj. pri oblačenju, pri seganju rok za

predmeti nad višino glave, pri opravljanju dela, ramo pa si mora še

vedno vsakodnevno razgibavati. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da

tožniku potencialno grozi nov izpah ob ponovitvi padca ali udarca

leve roke ob oviro, kar mu gotovo ne bi grozilo, če do poškodbe ne bi

prišlo. Tožnik se je zaradi poškodbe rame odpovedal športnim

aktivnostim, saj se boji določenih gibov, tako da je okrnjeno tudi

njegovo socialno življenje, zaradi česar močno trpi kvaliteta

njegovega življenja. Če pritožbeno sodišče meni, da bi mu bila pri

prisoditvi odškodnine v pomoč dopolnitev izvedenskega mnenja, kjer bi

ta številčno ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tožnik

predlaga, da se ta dopolnitev opravi, kar je predlagal že pred

sodiščem prve stopnje, vendar dokaz ni bil izveden. Tožnik meni, da

bi bila pravična denarna odškodnina iz naslova zmanjšanja

življenjskih aktivnosti najmanj 1.000.000,00 SIT. Tožnik navaja še,

da je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških

postopka, saj ne drži, da je uspel le s 13,2%, temveč je uspel s

27,6%. Sodišče je neupravičeno izločilo pred razsojo izplačani del

odškodnine, ki ga tožena stranka ni specificirala, zato tožnik

zahtevka ni mogel modificirati. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali sodbo

spremeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožnik pritožuje zoper

zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (2. odstavek izreka) ter

glede stroškov (3. odstavek izreka), in sicer zahteva zvišanje že

prisojene odškodnine (le) za nadaljnjih 1.400.000,00 SIT (600.000,00

SIT za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v času

zdravljenja, 500.000,00 SIT zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

in 300.000,00 SIT za strah), zato je poleg ugodilnega dela sodbe

sodišča prve stopnje (1. odstavek izreka) v neizpodbijanem obsegu

postal pravnomočen tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Za odločitev v tej zadevi so pomembna naslednja, pred sodiščem prve

stopnje ugotovljena pravno-relevantna dejstva:

- tožnik je veterinarski tehnik in se je 13.11.2000 poškodoval pri

delu, in sicer, ko je med premikanjem živine v porodnišnico prišlo do

nesreče;

- temelj odškodninske odgovornosti in pasivna legitimacija med

strankama nista sporna;

- tožnik je utrpel izpah leve rame, ki je tipična poškodba ramenskega

obroča, pri čemer si je ramenski sklep sam reponiral;

- CT artrografija, ki je bila opravljena 5 mesecev po izpahu, je

pokazala tudi stanje po pretganju rotatorne manšete leve rame, ki pa

ni bilo pomembnejše, temveč je šlo za delno natrganje hrustančnega

roba sprednjega dela sklepne ponvice na lopatico (t. i. Banckertova

poškodba, ki nastopi vedno, nima pa večjega vpliva niti ni moteča);

- tožnik je teden dni prestajal močne trajne bolečine, nato še teden

dni zmerne trajne, kasneje pa občasne močnejše bolečine, ki so je

pojavljale pri izvajanju določenih gibov, predvsem pri obračanju v

določeni legi nadlahtnice, največkrat pri notranji rotaciji;

- tožnik občasno še prestaja kratkotrajne in trenutne bolečine,

stopnja pa je odvisna od obremenitve;

- v primeru obremenitve leve roke je bolečina tudi zelo huda;

- bolečine si tožnik lajša s počitkom;

- tožnik je bil nekajkrat na pregledu pri zdravniku specialistu, na

preglede je hodil tudi k osebnemu zdravniku (zadnjič 19.3.2001);

- tožniku so opravili rentgensko slikanje;

- tožniku so opravili CT artrografijo;

- tožnik je več kot mesec dni nosil mitelo;

- tožnik je opravljal fizioterapijo;

- zdravljenje poškodbe je trajalo nekaj več kot 4 mesece;

- tožnik je bil ob nesreči star nekaj manj kot 42 let, ob izdaji

prvostopenjske sodbe pa nekaj manj kot 48 let;

- tožnik je ob nesreči prestal intenziven, a kratkotrajen strah;

- tožnik je prestajal tudi sekundarni strah, ki je bil glede na potek

zdravljenja utemeljen;

- tožnikove življenjske aktivnosti so se zaradi posledic poškodbe

zmanjšale;

- tožnik ima pri točno določenih gibih z levo roko težave zaradi

bolečin, ki se pri teh gibih pojavijo, pri čemer gre tako za običajne

gibe, s katerimi se srečujemo vsakodnevno (potiskanje roke v rokav,

seganje po predmete nad glavo) kot za specifične gibe, ki jih tožnik

potrebuje pri delu (npr. potiskanje krave v hlev) ter pri gibih, ki

so potrebni za športne aktivnosti (igranje odbojke, plavanje,

nogomet, planinarjenje);

- tožnikova poškodba se ob padcu lahko ponovi, padci pa so mogoči ob

igranju nogometa in odbojke, zato je tožnik opustil igranje navedenih

špotnih iger;

- tožnik ima težave tudi pri nošenju nahrbtnika, zaradi česar je

opustil planinarjenje.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje in

na podlagi navedenih dejstev ocenjuje, da tožnik v pritožbi

utemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da višina

odmerjene odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi prestanih

telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju in duševnih bolečin

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni v skladu s sodno prakso

in je odmerjena prenizko, medtem ko je odškodnina za duševne bolečine

za strah odmerjena pravično.

Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je

tožnik s tožbo zahteval odškodnino v višini 1.100.000,00 SIT, sodišče

prve stopnje pa mu je prisodilo 200.000,00 SIT. V pritožbi tožnik

navaja, da bi mu sodišče iz tega naslova moralo prisoditi najmanj

800.000,00 SIT, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev

sodišča prve stopnje (o zavrnitvi) nad tem zneskom (tj. glede

300.000,00 SIT) postala pravnomočna. Pri določanju višine odškodnine

iz tega naslova je pritožbeno sodišče izhajalo iz zgoraj navedenih

dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in ugotovilo, da

prisojena odškodnina ni v skladu z veljavno sodno prakso, zato je

(delno) ugodilo predlogu tožnika in prisojeno odškodnino zvišalo za

nadaljnjih 200.000,00 SIT (skupaj z že prisojeno odškodnino iz tega

naslova tedaj 400.000,00 SIT). Prisoditev višje odškodnine pa bi bila

v nasprotju s standardom pravične denarne odškodnine (200. člen

Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR).

Povedano velja tudi za prisoditev nepremoženjske škode iz naslova

duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je

s tožbo zahteval odškodnino v višini 1.300.000,00 SIT, sodišče prve

stopnje pa mu je prisodilo 500.000,00 SIT. Tožnik v pritožbi navaja,

da bi mu moralo sodišče prisoditi najmanj 1.000.000,00 SIT, torej je

odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi, ki presega ta znesek (tj.

300.000,00 SIT), postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je glede na

ugotovljene posledice tožnikovih poškodb, ki vplivajo tako na

tožnikovo osebno kot na poklicno življenje ter tudi na prostočasne

aktivnosti, ocenilo, da je prisojena odškodnina prenizka, zato mu je

prisodilo nadaljnjih 500.000,00 SIT, skupaj z že prisojenim zneskom

tedaj 1.000.000,00 SIT.

Neutemeljeno pa tožnik v pritožbi graja odločitev prvostopenjskega

sodišča glede prisojene odškodnine za strah. Na tem mestu pritožbeno

sodišče pripominja, da tožnik v pritožbi zahteva višji znesek iz tega

naslova (500.000,00 SIT), kot ga je zahteval s tožbo (400.000,00

SIT), kar je v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (Ur.

list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo), zato je pritožbeno

sodišče odločalo zgolj o izpodbijanem zavrnilnem delu (tj. glede

300.000,00 SIT iz tega naslova). ZOR strahu ne deli v različne

kategorije, temveč gre za (enotno) obliko nepremoženjske škode, je pa

posamezne kategorije oblikovala sodna praksa. "Primarni" strah tako

predstavlja oškodovančev strah ob škodnem dogodku, medtem ko

"sekundarni" strah nastopi kasneje in je strah zaradi posledic

škodnega dogodka (npr. strah za izid zdravljenja), v vsakem primeru

pa mora biti strah - ne glede na kategorijo - take intenzitete, da

opravičuje prisoditev pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve

stopnje glede strahu in ocenjuje, da je v obravnavanem primeru glede

na vse okoliščine prisojena odškodnina primerna in v skladu z

veljavno sodno prakso.

Sprememba prisojene odškodnine vpliva tudi na odločitev o stroških

postopka. Tožnikov končni uspeh v postopku znaša 37,3 % (skupaj

prisojenih 1.082.427,00 SIT od zahtevanih 2.900.000,00 SIT). Na tem

mestu velja tožniku pojasniti, da bi moral v trenutku, ko je tožena

stranka plačala nesporni del odškodnine, za ta del tožbeni zahtevek

umakniti (ne glede na to, da tožena stranka ni specificirala, na kaj

se plačani znesek nanaša), povračilo stroškov pa terjati na podlagi

1. odstavka 158. člena ZPP, saj bi bil (delni) umik posledica (delne)

izpolnitve zahtevka. Če pa tožnik vztraja pri nespremenjenem

zahtevku, ga bremenijo (stroškovne) posledice. Ne glede na povedano

pa je treba ugotoviti, da je treba k tožnikovemu uspehu vseeno

prišteti tudi nesporni del plačane odškodnine, če je bila ta plačana

po vložitvi tožbe, saj so bili stroški, ki so tožniku nastali do tega

trenutka, za pravdo potrebni. Uspeh tožnika do plačila nespornega

dela in končni uspeh je tedaj različen, kar mora sodišče pri izračunu

upoštevati. Ker pa je tožnik v obravnavanem primeru priglasil le

stroške, ki so mu nastali pred vložitvijo tožbe (500 točk za sestavo

odškodninskega zahteva, 500 točk za tožbo in 10 točk za materialne

stroške), ugotavljanje posameznega uspeha (za odločitev o stroških,

nastalih pred sodiščem prve stopnje) ni potrebno. Tožnikov uspeh je

tako 51,7% (prisojenih 1.500.000,00 SIT od zahtevanih 2.900.000,00

SIT), uspeh tožene stranke pa 48,3%. Tožnikovi stroški (upoštevaje

uspeh) znašajo 57.438,00 SIT, stroški tožene stranke (14.500,00 SIT

za sodno takso in 5.000,00 SIT za materialne stroške) pa 9.418,00

SIT, zato je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožniku

povrniti 48.020,00 SIT.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, pri čemer je

pritožbeno sodišče upoštevalo tožnikov uspeh v pritožbenem postopku,

ki znaša 50% (prisojenih 700.000,00 SIT od zahtevanih 1.400.000,00

SIT). Tožniku se priznajo stroški za sodno takso za pritožbo

(50.350,00 SIT), 375 točk za pritožbo in 1.000,00 SIT za materialne

stroške, kar skupaj znaša 92.600,00 SIT. Glede na tožnikov uspeh mu

je tožena stranka tako dolžna povrniti 46.300,00 SIT.