Appeal dismissed; contract void due to lack of authorized agent's consent and municipal council approval.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker v konkretnem primeru izjava volje za sklenitev kupoprodajne

pogodbe ni bila dana s strani za to pooblaščene osebe in sporne

pogodbe tudi ni odobril občinski svet, pogodba med pravdnima

strankama ni bila sklenjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da se ugotovi, da je bila dne 17.3.2003 sklenjena med

tožečo stranko kot prodajalko in toženo stranko kot kupcem

kupoprodajna pogodba, s katero je tožeča stranka prodala, tožena

stranka pa kupila nepremičnino, parc. št. 54, dvorišče v izmeri 319

m2 in njivo v izmeri 107 m2, stan. stavba v izmeri 79 m2 in

gospodarsko poslopje v izmeri 37 m2, vpisano v vl. št. 269, k.o.

Stara vas, za sporazumno dogovorjeno kupnino v znesku 13.157.980,10

SIT, ter da je zaradi zemljiškoknjižne izvedbe kupoprodajne pogodbe

tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo

z vsebino, kot je razvidna pod točko 2 tožbenega zahtevka, v 15 dneh,

sicer bo kupoprodajno pogodbo nadomestila ta sodba (1. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti

stroške tega pravdnega postopka v višini 703.086,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 2.3.2004 dalje do plačila, v 15 dneh (2. točka

izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku

v celoti ugodi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče

prve stopnje sprejelo zaključek, da V.S. ni imel pooblastila župana,

ne da bi zaslišalo župana Občine Krško in ne da bi pravilno presodilo

predložene in izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje je spregledalo,

da se V. S. kot vodja oddelka za urejanje prostora in varstvo okolja

zagotovo ni sam od sebe spomnil in se začel dogovarjati s tožečo

stranko, ampak mu je to navodilo zagotovo dal župan. Ni mogoče

spregledati, da so se vsi sestanki v zvezi z nakupom in prodajo

sporne nepremičnine vršili na sedežu Občine K. v prostorih župana

Občine K.. S strani občine ni bil navzoč le V. S., ampak tudi F. G.,

ki je direktor občinske uprave. Ponudba, ki je bila posredovana

tožeči stranki, ni bila poslana s strani V. S. osebno, ampak z

memorandumom in glavo Občine K., občinska uprava. Na tej ponudbi pa

je tudi odtisnjen žig Občine K.. Že oblika ponudbe, kot je bila

opisana, je dala jasno vedeti, da je šlo za uradno ponudbo Občine

K., in glede na vse te okoliščine tožeča stranka ni bila dolžna

vedeti in ni vedela, da V. S. nima pooblastila župana za podpis

ponudbe tožene stranke, če bi toženi stranki to uspelo dokazati.

Tožeča stranka pa meni nasprotno in je trdno prepričana, da je V.

S. imel polno pooblastilo župana za posredovanje ponudbe, saj v

nasprotnem primeru župan ne bi predlagal občinskemu svetu, da poda

svoje soglasje k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, skladno z dano

ponudbo, ki je bila poslana tožeči stranki z dopisom. S tem, ko je

župan posredoval predlog občinskemu svetu, da poda soglasje k nakupu

nepremičnine za ceno, ki je bila posredovana s ponudbo tožeči

stranki, je soglašal in odobril takšno ponudbo. Res je, da občinski

svet zatem ni dal soglasja, ampak je dal soglasje za nižjo kupnino,

vendar ponudba, ki je bila dana s strani tožeče stranke, tožečo

stranko obvezuje (op., pritožba verjetno misli toženo stranko).

Tožena stranka se sedaj ne more uspešno sklicevati, da ponudba zanjo

ni bila obvezujoča, ker kasneje občinski svet ni dal soglasja. Tožeča

stranka ni vedela, da mora k pravnemu poslu dati soglasje še občinski

svet, in to v ponudbi tožene stranke ni bilo nikjer navedeno. Že

ravnanje uslužbencev tožene stranke kaže, da njim samim ni jasno,

kdaj si mora župan pridobiti soglasje občinskega sveta, in si to

tolmači vsak po svoje. Če že uslužbencem tožene stranke ni jasno,

kakšne so pristojnosti župana v zvezi s sklepanjem pogodb za nakup

nepremičnin, je jasno, da se takšno vedenje ne more zahtevati od

tožeče stranke. Tudi nadaljnje ravnanje uslužbencev tožene stranke,

ko so s takratnim pooblaščencem tožeče stranke v celoti uskladili

besedilo kupoprodajne pogodbe (potem, ko je tožeča stranka ponudbo že

sprejela), kaže na dejstvo, da je župan soglašal s predmetnim pravnim

poslom in dajal podrejenim ustrezna navodila. Da bi sodišče prve

stopnje lahko sprejelo sodbo takšno, kakršno je, bi morala tožena

stranka dokazati, da je V. S. podal ponudbo brez vednosti župana

oziroma brez njegovega pooblastila, kar pa tožena stranka niti ni

zatrjevala in še manj dokazala, zaradi česar sodba tudi nima razlogov

o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je samo zatrjevala, da pogodbe

ni mogla realizirati, ker občinski svet ni dal soglasja, ne pa da

V. S. ni imel pooblastila župana. S tem so tudi podana razhajanja s

podatki spisa in razlogi sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

ugotovilo vsa pravnorelevanta dejstva in tudi pravilno uporabilo

materialno pravo. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih,

zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in

podatki spisa ni podano. Ne drži namreč trditev pritožbe, da tožena

stranka ni zatrjevala, da V. S. ni imel županovega pooblastila. To

dejstvo je tožena stranka zatrjevala v vlogi z dne 24.2.2004 (l. št.

33). Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) v 33. členu

določa, da občino predstavlja in zastopa župan. V skladu z določbo

52. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora biti

pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na

nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na

nepremičnini, sklenjena v pisni obliki. Za sklenitev takšne pogodbe

pa bi moralo biti v pisni obliki dano tudi pooblastilo (75. člen OZ).

Tožeča stranka se glede na navedeno ne more sklicevati, da ni vedela,

da V. S. ni imel županovega pooblastila za sklenitev kupoprodajne

pogodbe. Ni namreč mogoče šteti, da je tožeča stranka ravnala s

skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, če je sklenila pogodbo,

ne da bi zahtevala predložitev takšnega pooblastila (primerjaj

komentar OZ, 1. knjiga, Nina Plavšak in drugi, GV, Ljubljana 2003,

stran 456). Neutemeljen pa je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je

sodišče zaključilo, da V. S. ni imel županovega pooblastila za

sklenitev pogodbe brez zaslišanja župana. Tožeča stranka njegovega

zaslišanja niti ni predlagala (na dokazne predloge tožene stranke pa

se tožeča stranka ne more sklicevati); da je V. S. imel pisno

pooblastilo župana, pa bi morala zatrjevati in dokazati tožeča

stranka. Samo dejstvo, da je V. S. sodeloval pri pogajanjih za

sklenitev sporne pogodbe, da so se pogajanja odvijala v prostorih

občine, pa po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je bila

ponudba dana s strani upravičene osebe in da ponudba, dana s strani

vodje oddelka za urejanje prostora in varstvo okolja, toženo stranko

kakorkoli zavezuje. Tudi samo dejstvo, da je župan posredoval predlog

občinskemu svetu, ne pomeni, da je župan soglašal in odobril ponudbo.

Kot rečeno mora biti pooblastilo ali naknadna odobritev dana v pisni

obliki (75. člen OZ), česar pa tožeča stranka niti ni zatrjevala niti

dokazala. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu

drugega brez njegovega pooblastila, pa zavezuje neupravičeno

zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri, česar pa župan kot

zastopnik občine ni storil. Predvsem pa je pomembno, da v tej zadevi

soglasja k sklenitvi sporne pogodbe ni dal občinski svet. Le-ta je

namreč najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in

dolžnosti občine (prvi odstavek 29. člen ZLS), med drugim odloča tudi

o pridobitvi in odtujitvi občinskega premoženja (10. alineja drugega

odstavka 29. člena ZLS). V skladu z določbo tretjega odstavka 51.

člena ZLS se lahko za odločanje za pridobitev nepremičnega premoženja

s statutom občine pooblasti tudi župan. Na podlagi Statuta Občine

K. (Ur.l. RS, št. 98/2000) ima župan splošno pooblastilo za

pridobitev nepremičnega premoženja, katerih posamična vrednost,

skupna vrednost v okviru enega posla ali skupna vrednost v obdobju

enega leta ne presega 0,5 % proračunskih sredstev za tekoče leto,

vendar največ eno dvanajstino te vrednosti na mesec (9. alineja 35.

člena Statuta Občine K.). Glede na proračunska sredstva (2. člen

Odloka o proračunu Občine K. za leto 2003, Ur.l. RS, št. 28/2003) in

vrednot sporne pogodbe je o pridobitvi te nepremičnine bil pristojen

odločati občinski svet, ki pa, kot je med pravdnima strankama

nesporno, s sklenitvijo sporne kupoprodajne pogodbe ni soglašal. Ker

v konkretnem primeru izjava volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe

ni bila dana s strani za to pooblaščene osebe in sporne pogodbe tudi

ni odobril občinski svet, pogodba med pravdnima strankama ni bila

sklenjena (19. člen OZ, primerjaj zgoraj citirani komentar, stran

221). Tožeča stranka se tudi ne more sklicevati na dejstvo, da ni

vedela, da mora k sklenitvi pogodbe dati soglasje občinski svet, saj

je v samem zakonu in statutu občine (v zvezi s proračunom občine), ki

sta objavljena v Uradnem listu RS, določeno, kdaj o pridobitvi

nepremičnega premoženja odloča občinski svet. Sodišče prve stopnje je

torej materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek v

celoti zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek

350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke

zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje

stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP). Ker

stroškov odgovora na pritožbo glede na vsebino le-tega ni mogoče

oceniti kot potrebnih stroškov (tožena stranka z odgovorom na

pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi), je

pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožena stranka krije svoje

stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).