Slovenian court partially allows appeal to increase damages for mental suffering due to reduced life activity.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially granted the appeal, increasing the awarded compensation for mental suffering caused by reduced life activity by 200,000 SIT. The plaintiff argued the original amount was too low given his profession as a hunter and the severity of his physical injuries, while the defendant contended the initial assessment was correct. The court agreed that the first-instance judgment underestimated the mental anguish and functional limitations, thereby raising the total damages to 821,422 SIT and ordering each party to bear their own first-instance costs.
Legislator headnote
AI generatedZakon o odškodninah; Zakon o pravdnem postopku: The court must objectively assess mental suffering and reduced life activity by considering the intensity of pain, duration, and the specific circumstances of the victim, such as their profession, to ensure the compensation is not unduly low.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu (2. točka
izreka) spremeni tako, da se prisojena odškodnina iz naslova
nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja
življenjske aktivnosti zviša za 200.000,00 SIT (tako da je tožena
stranka sedaj dolžna plačati tožniku 821.422,00 SIT in sicer iz
naslova nepremoženjske škode znesek 761.422,00 SIT), v odločitvi o
pravdnih stroških (3. točka izreka) pa tako, da vsaka stranka sama
nosi svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu
potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 46.960,00 SIT
pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.
[JEDRO]
Zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena
stranka dolžna plačati tožniku znesek 621.422,00 SIT in sicer iz
naslova nepremoženjske škode znesek 561.422,00 SIT in iz naslova
premoženjske škode znesek 60.000,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi in
sicer po 13,5% obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003
dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa po 17% obrestni meri,
nato pa zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe prve stopnje
do plačila, v 15 dneh (točka 1. izreka); tožbeni zahtevek nad zneskom
621.422,00 SIT je zavrnilo (točka 2. izreka) in odločilo, da je
tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku
31.395,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe
prve stopnje do plačila, v 15 dneh.
Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroših postopka, se
tožeča stranka pravočasno pritožuje iz "vseh pritožbenih razlogov" in
predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo
spremeni v skladu s pritožbenimi trditvami. Meni, da je odškodnina,
ki jo je sodišče prisodilo tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti, prenizka in ni v skladu s sodno
prakso ter ne ustreza naravi in teži poškodbe, glede na poklic
oziroma delo tožnika. Strinja se z ugotovitvami izvedenca medicinske
stroke glede obsega poškodb ter zmanjšanja življenjske aktivnosti v
zvezi s tem. Pri tožniku je šlo za težko poškodbo struktur desne
rame, kar kaže tudi to, da je izvedenec ugotovil, da je pri tožniku
podana 10% invalidnost po Tabelah tožene stranke. Tudi ocena trajnega
zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti za oceno invalidnosti ne
zaostaja, kljub temu, da je izvedenec ni ocenil, temveč je podana v
najmanj enakem, če ne v višjem odstotku. Tožnik je po poklicu lovec.
Kot je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je njegovo poklicno
življenje izredno okrnjeno, saj večine delovnih nalog ne zmore več
oziroma jih zmore le s povečanimi napori v okrnjenem obsegu, moteno
pa je tudi njegovo socialno in športno življenje. Težave ima tudi v
vsakdanjem življenju, zaradi vsega tega tožnik tudi trpi. Tožnik še
ugotavlja, da sodišče pri določitvi odškodnine iz tega naslova ni
upoštevalo začasnega zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti, ki
so pri tožniku nastale zaradi zvina vratne hrbtenice, saj je imel
bolečine v zvezi s tem ves čas zdravljenja in nekaj mesecev po njem.
Upoštevaje vse navedeno tožnik meni, da bi bila pravična denarna
odškodnina iz tega naslova najmanj 1.600.000,00 SIT. Tožnik ugotavlja
še, da sodišče ni pravilno odločilo o pravdnih stroških. Ne drži, da
je tožnik uspel v pravdi le s 17%, uspel je z 52%. Sodišče je
neupravičeno izločilo iz pravdnega uspeha tožnika pred razsojo
izplačani del odškodnine v znesku 1.100.000,00 SIT. Tožba je bila
vložena dne 18.3.2002, tožena stranka pa je navedeni znesek plačala
šele dne 2.7.2002. Tožena stranka ni specificirala izplačanega
zneska, tako, da tožnik ni mogel ustrezno zmanjšati tožbenega
zahtevka.
Pritožba je delno utemeljena.
Bolečine v zvezi z zvinom vratne hrbtenice in tudi nevšečnosti med
zdravljenjem zaradi tega, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri
odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med
zdravljenjem (primerjaj stran 3 sodbe).
Pritožnik ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z
obsegom zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti sprejema, meni pa,
da je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeni obseg,
upoštevaje tožnikove duševne bolečine in tudi sodno prakso, prenizko
odmerilo odškodnino, ko je tožniku iz tega naslova prisodilo le
800.000,00 SIT denarne satisfakcije. Po mnenju pritožnika bi bila
ustrezna odškodnina iz tega naslova 1.600.000,00 SIT. Sodišču prve
stopnje pritožba torej očita delno napačno uporabo materialnega
prava.
Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je
bilo sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih
razmerjih - ZOR. Ta pa s stopnjo bolečin (telesnih in duševnih) in
strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), v skladu z
2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer
odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno
naravo in družbenim namenom. Pri določitvi odškodnine je torej
potrebno upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih
bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo
pri posameznem oškodovancu, hkrati pa mora biti odškodnina določena
objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in
katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo
z odškodninami s primerljivo škodo. Upoštevaje vse navedeno, je tudi
po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje odškodnino za
duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odmerilo v
prenizkem znesku. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s
funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja
življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče
stranke, je primerna odškodnina iz tega naslova 1.000.000,00 SIT
(tožnik je po poklicu lovski čuvaj, zaradi problema z dvigovanjem
roke nad nivo rame ima težave pri opravljanju vseh del, povezanih z
gibi v desni rami, tako pri svojem delu - dela s sekiro, koso,
motorko, kladivom, nad 5 kg težkih bremen ne more dvigovati nad
višino ramena, streljanjem, kakor pri vsakdanjem življenju in pri
hobijih - ne more več tekmovati v streljanju na glinaste golobe;
ocenjena invalidnost po Tabeli invalidnosti tožene stranke je 10%). V
tem znesku je ustrezno upoštevana tudi bodoča škoda (203. člen ZOR).
Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo v
izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je denarno
odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti zvišalo za 200.000,00 SIT (4. točka 358. člena
Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ostalem je pritožbo
zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje (353. člen ZPP).
Glede na zvišanje odškodnine je bilo treba na novo določiti uspeh
tožeče stranke v postopku. Pritožbeno sodišče se ne strinja s
stališčem pritožbe, da potem, ko je tožena stranka dne 2.7.2002
plačala del odškodnine v znesku 1.100.000,00 SIT, svojega tožbenega
zahtevka ni mogla znižati. Pri svoji odločitvi je zato uporabilo isti
kriterij kot sodišče prve stopnje in sprejelo tudi odmero pravdnih
stroškov tako za tožečo kot za toženo stranko, ki je pritožba tudi ne
izpodbija. Glede na delni uspeh pritožbe je tožeča stranka uspela s
23%, tožena stranka pa s 77% (postavljeni zahtevek 3.580.000,00 SIT,
prisojeni znesek 821.422,00 SIT). Upoštevaje priznane pravdne stroške
tožeče stranke 478.426,00 SIT in tožene stranke 135.816,00 SIT,
praktično po pobotanju ne pride do povrnitve pravdnih stroškov, zato
je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške
pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 154. člena
ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela za znesek 200.000,00 SIT. Od tega
zneska je sodišče odmerilo pritožbene stroške in sicer za sestavo
pritožbe 250 točk, skupaj z 20% DDV je to 300 točk, za
administrativne stroške priglašenih 5 točk z 20% DDV je to 6 točk
oziroma skupaj 306 točk, ob vrednosti odvetniške točke 110,00 SIT -
33.660,00 SIT. Sodna taksa za pritožbo od zneska 200.000,00 SIT znaša
13.300,00 SIT. Skupaj je tožena stranka dolžna tožeči stranki
povrniti 46.960,00 SIT pritožbenih stroškov.