Inheritance law: Heirs inherit rights from death; withdrawal of suit triggers cost award under ZPP 158.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dediči tožnika so pravdna stranka od njegove smrti dalje.

Če je na toženi stranki sodeloval kakšen dedič tožika, takšen dedič

ne postane straka na tožnikovi strani, ampak še naprej ostane tožena

stranka.

Če dediči, ki so postali tožniki, izjavijo, da ne nadaljujejo

pravdnega postopka, je takšno njihovo izjavo obravnavati kot umik

tožbe in so nasprotni stranki dolžni povrniti pravdne stroške po

določilu 158. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo I. G. ml. in

I.V., dedičema po pok. I.G. st., da sta dolžna toženi stranki I.V. in

M.V. plačati stroške postopka, odmerjene na 127.263,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sklepa dalje do

plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo I. G. ml. iz vseh

pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o

pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo

pritožbenih navedb je:

- izrek sklepa je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi;

- višine odmerjenih stroškov se ne da preizkusiti;

- odločitev je nepravilno oprta na 154. člen Zakona o

pravdnem postopku;

- pritožnik ni bil stranka tega postopka. Pribaviti bo

zapuščinski spis in se bo ugotovilo, da pritožnik ni nič

zahteval od stanovanja, ki je bil predmet te pravde.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je bil tožnik I.G. st.. V pravdi je imel pooblaščenca.

Tožnik je dne 7.11.2003 umrl. Dediča po tožniku sta sin I.G. ml. in

hči I.V.. Dediči so univerzalni pravni nasledniki, zato vstopijo v

pravdo namesto umrle stranke, po samem zakonu, v trenutku njene

smrti. Vstop ni konstitutivnega, ampak deklaratornega značaja. Dediči

niso pravdna stranka šele od vstopa, ampak že od smrti zapustnika

dalje. V tem primeru sta dediča sin I.G. in hči I.V.. Ker je bila

I.V. že udeležena v tej pravdi na pasivni strani, je namesto umrlega

tožnika I.G. st. v pravdo lahko vstopil na njegovi strani le njegov

dedič I.G. ml., ki pa je izjavil, da pravde ne nadaljuje. Takšno

njegovo izjavo je obravnavati kot umik tožbe. Sodišče prve stopnje je

torej napačno odločilo, da se tožbo zavrže, ker bi moralo ugotoviti,

da je tožba umaknjena. Ker pa stranke sklepa niso izpodbijale, je

postal pravnomočen. Tožena stranka je pravočasno (7. odst. 163. člena

ZPP) priglasila stroške postopka, o katerih je odločeno z

izpodbijanim sklepom. Za odločitev o stroških postopka v tej zadevi

je zato uporabiti določilo 158. člena ZPP, v katerem je določeno, da

tožeča stranka (v tem primeru I.G. ml.), ki umakne tožbo, mora

povrniti nasprotni stranki (v tem primeru I.V. in M.V.) pravdne

stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka

izpolnila zahtevek. Ker je do umika tožbe prišlo, ne da bi toženca

izpolnila tožbeni zahtevek, je tožnik I.G. ml. dolžan tožencema I.V.

in M. V. povrniti nastale pravdne stroške. Določilo 158. člena ZPP je

uporabiti, ker je do umika tožbe prišlo na podlagi izjave I.G. ml.,

da ne nadaljuje pravde, torej na podlagi njegovega izključnega

razpolaganja z zahtevkom. Če takšne izjave ne bi podal, bi se

postopek nadaljeval in bi se o stroških postopka odločilo na podlagi

drugih določil o stroških postopka, vsebovanih v ZPP. Pritrditi je

tako pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo I. V.

za tožečo stranko in ji zato tudi zmotno naložilo plačilo pravdnih

stroškov. I.V. je bila ves čas tožena stranka in je tožena stranka

ostala tudi po smrti umrlega tožnika - očeta, čeprav je njegova

univerzalna pravna naslednica. Ker pa odločitev, ki jo je sprejelo

sodišče prve stopnje, ni v škodo pritožinka, pritožnik nima pravnega

interesa na izpodbijanju takšne odločitve.

Pritožnik je stranka postopka od smrti očeta dalje, ker je v pravdo

vstopil na podlagi zakona, kot dedič. Neutemeljena je zato pritožbena

navedba, da pritožnik ni stranka tega pravdnega postopka.

V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je toženi

stranki priznalo naslednje stroške: 7.650,00 SIT takse za odgovor na

tožbo, odvetniške stroške za sestavo odgovora na tožbo, prvo

pripravljalno vlogo, zastopanje na naroku, izdatke za stranko, potne

stroške ter 10% DDV. Na podlagi te obrazložive bi pritožnik lahko

preveril pravilnost izračuna priznanih pravdnih stroškov. Na podlagi

vrednosti spornega predmeta bi lahko izračunal višino odvetniških

točk, znana je vrednost odvetniške točke, znana pa so tudi priznana

opravila odvetniku. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da se

višine odmerjenih stroškov ne da preizkusiti.

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbo je bilo zato zavrniti in

potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).