Court allows delayed interest for non-material damage from date of demand, not judgment, citing OZ provisions.

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih 1.

in 4. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški

postopka.

[JEDRO]

Zamudne obresti od nepremoženjske škode gredo tožeči stranki od dne,

za katerega dokaže, da je tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti

(tj. plačilom odškodnine) prišla v zamudo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 22.10.2003, opr.

št. P 2443/2002-III-21, razsodilo, da je tožena stranka dolžna

tožniku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo plačati še znesek

1.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.06.2002 do

dneva izdaje sodba v višini predpisane obrestne mere, zmanjšano za

temeljno obrestno mero, od dneva izdaje sodbe do plačila pa po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni pod izvršbo

(1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova nematerialne

škode je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka). Iz naslova

materialne škode je sodišče tožniku prisodilo zakonite zamudne

obresti od zneska 47.588,00 od 22.06.2002 do 05.11.2002 ter od zneska

800,00 SIT od 18.04.2002 do 05.11.2002 (3. točka izreka). Sodišče je

toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v

znesku 398.441,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje

sodbe do plačila, v roku 15 dni pod zvršbo (4. točka izreka).

Zoper izdano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri

navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje

in nato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je razsodilo, da

je tožena stranka prišla v zamudo in je zato tožniku poleg določenega

zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna tudi zamudne obresti

za čas pred razsojo. Odškodnina za negmotno škodo dobi značaj denarne

terjatve šele takrat, ko jo sodišče odmeri po razmerah ob zaključku

glavne obravnave in naloži v plačilo toženi stranki, zato je ta v

plačilni zamudi šele od izdaje sodbe dalje in obresti dolguje odtlej.

Če bi sprejeli odločitev sodišča prve stopnje kot materialnopravno

podlago, je bil znesek obveznosti toženi stranki znan že pred

trenutkom izdaje sodbe, zato se postavi vprašanje, zakaj bi moralo

sodišče sploh izvajati celotni dokazni postopek in ugotavljati višino

ustrezne satisfakcije. Osnovni namen zavarovanja civilne odgovornosti

je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske

zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije,

s čimer je rešen nevarnosti, da svojega, sicer utemeljenega zahtevka,

ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe,

drug namen tega zavarovanja pa je v tem, da preide odškodninska

odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico, ta pa nikakor ne more

biti strožja kot to velja za odgovorno osebo. Za slednjo ne velja

nikakršen rok za izpolnitev obveznosti. Prav tako ni mogoče

pričakovati, da bi povprečen človek lahko ugotavljal obseg poškodb in

posamezno satisfakcijo individualiziral. Če ne pride do sporazuma,

bodo primerno odškodnino šele s sodbo določilo sodišče, od tedaj

dalje pa je odgovorna oseba v zamudi. Na podlagi zakona in

sklenjenega obveznega zavarovanja je odškodninska odgovornost prešla

na zavarovalnico, ki pa ne more prevzeti več in strožjih obveznosti,

kot veljajo za povzročitelja. Tudi rok, ki ga določa 943. člen OZ, ne

more veljati, saj ta določba velja le med zavarovalnico in

skleniteljem zavarovanja. Nadalje tožena stranka navaja, da se

sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj naj bi

tožena stranka prišla v zamudo, temveč je kar vzelo datum 22.06.2002,

čeprav je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bil obseg

tožnikovih poškodb ugotovljen šele z izdelavo izvedenskega mnenja dne

03.09.2003, ki ga je tožena stranka prejela 15.10.2003. Izpodbijana

sodba torej nima odločilnih dejstev, s čimer je sodišče zagrešilo

absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sploh pa se

sodišče sklicuje na OZ, vendar je do škodnega dogodka prišlo še pred

njegovo uveljavitvijo, zato je treba uporabiti določbe ZOR. Nadalje

navaja, da je v postopku predlagala, da sodišče upošteva valorizirano

vrednost že plačanega zneska do dne izdaje prvostopenjske sodbe,

česar pa sodišče ni storilo. Navaja še, da je sodišče zmotno

uporabilo materialno pravo pri odločanju o višini nepremoženjske

škode. Tožniku je za telesne bolečine in nelagodnostipri zdravljenju

prisodilo 700.000,00 SIT, kar pa je glede na ugotovitve izvedenca

previsoko. V nadaljevanju tožena stranka povzema ugotovitve izvedenca

in navaja, da meni, da bi bila primerna in pravična odškodnina iz

tega naslova največ v znesku 600.000,00 SIT. Glede odškodnine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa navaja, da je tudi ta prisojena

previsoko, saj bi glede na posledice (ki jih tožena stranka povzema)

zadostovala odškodnina v znesku 600.000,00 SIT. Prav tako je sodišče

prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova

strahu, saj je tožniku postalo jasno, da poškodbe ne ogrožajo

njegovega zdravja, zato se zdi toženi stranki pravična odškodnina

150.000,00 SIT. Tožena stranka navaja še, da je napačen tudi

stroškovni del sodbe, saj temelj odškodninske odgovornosti ni bil

nikoli sporen, zato tožnik ni mogel uspeti 100% po temelju. Predlaga,

da pritožbeno sodišče prisojeni znesek zniža in tožniku prisodi

zakonske zamudne obresti od dneva razsoje dalje do plačila, sklep o

stroških pa samo spremeni skladno s pritožbenimi navedbami, podrejeno

pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje

pred sodišče prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih

stroškov.

Tožnik je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovoril, in sicer

navaja, da je glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča tek

zamudnih obresti jasen. Nadalje navaja, da tožena stranka ni

predložila nikakršnih dokazov, da dne 22.06.2002 ne bi bil prvi dan

zamude, tožena stranka pa bi bila dolžna na podlagi določb OZ v 14

dneh po zaključku zdravljenja izpolniti svojo obveznost. Ob tem je

treba poudariti, da je tožena stranka institucija, ki se posebno

strokovno ukvarja z zavarovanjem. Če bi menila, da za določitev

višine ni imela zadosti dokazov, bi morala o tem bodisi obvestiti

tožnika bodisi angažirati izvedenca. Navaja, da je po njenem mnenju

odločitev sodišča prve stopnje glede teka obresti skladna z veljavno

z veljavno zakonodajo. Glede navedb o domnevno previsoko odmerjeni

odškodnini za posamezne postavke, tožnik navaja, da odmerjena višina

odškodnine temelji na ugotovitvah izvedenca. Tudi stroškovna

odločitev sodišča prve stopnje je po tožnikovem mnenju utemeljena,

saj je tožena stranka temelju najprej oporekala. Predlaga, da Višje

sodišče pritožbo tožene stranke zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi,

toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena. Škodni dogodek, na podlagi katerega tožnik v

tej pravdi terja od tožene stranke plačilo odškodnine, se je, kot

izhaja iz spisne dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje,

zgodil 03.03.2002, torej po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Ur.

list. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Določbe OZ se uporabljajo

za vsa razmerja, nastala po njegovi uveljavitvi (1060. in 1062. člen

OZ), zato tožena stranka v pritožbi nima prav, ko sodišču prve

stopnje očita, da je ravnalo nepravilno, ko je za razsojanje v tej

zadevi uporabilo določbe OZ.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s pritožbo

izpodbija odločitev sodišče prve stopnje o višini nepremoženjske

škode (1. točka izreka) in odločitev o stroških (4. točka izreka),

zato je sodba sodišča v 2. in v 3. točki postala pravnomočna. Iz

pritožbenih navedb tožena stranke sicer izhaja, da tudi odločitve

sodišče prve stopnje glede določitve višine odškodnine za

nepremoženjsko škodo (1. točka izreka) po posameznih postavkah ne

izpodbija v celoti, vendar pa je bilo treba ob dejstvu, da tožena

stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe

materialnega prava, posledica česar je nepopolno ugotovljeno dejansko

stanje (glede valorizacije že plačanega zneska, kar bo pojasnjeno v

nadaljevanju), odločitev v 1. točki izreka razveljaviti v celoti.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču,

da kljub njeni zahtevi, da pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko

škodo upošteva valorizirani znesek 600.000,00 SIT (list. št. 56),

tega ni storilo. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo namreč ni

čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za

pravno priznane oblike nepremoženjske škode, zato mora sodišče

upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije (primerjaj npr.

sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips

466/2002), konkretno plačila 600.000,00 SIT. Ker sodišče prve stopnje

tega ni storilo, je napačno uporabilo materialno pravo, dejansko

stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba iz tega

razloga na podlagi 355. člena Zakona o o pravdnem postopku (Ur. list

RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP)

pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijani 1. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti v novo

sojenje pred sodišče prve stopnje. V ponovljenem sojenju naj sodišče

prve stopnje odpravi navedeno pomanjkljivost in ponovno dosodi

pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel

tožnik. Razveljavitev odločitve o stroških postopka (4. točka izreka)

je posledica razveljavitve o glavni stvari. Pritožbeno sodišče ob tem

pritrjuje stališču tožene stranke iz pritožbe, da bi bilo (glede na

okoliščine obravnavanega primera) treba stroške pravdnih strank

odmeriti glede na uspeh pravdnih strank, ki ga odraža višina

(prisojene oziroma zavrnjene) odškodnine.

Z ostalimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ni ukvarjajo,

glede na izčrpne navedbe pravdnih strank (v pritožbi oziroma odgovoru

na pritožbo) v zvezi s tekom zamudnih obresti pri nepremoženjski

škodi pa vseeno dodaja naslednje: Tožnik se v odgovoru na pritožbo

nepravilno sklicuje na določbo 943. člena OZ in v tem členu določen

14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti s strani zavarovalnice. V tem

sporu namreč ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne

pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno

odškodninsko razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko

odgovorne zavarovanke, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico

zahtevati odškodnino od zavarovalnice (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 112/2003). Vendar pa

tudi nima prav tožena stranka, ki v pritožbi trdi, da gredo tožniku,

tj. oškodovancu, zamudne obresti šele od dne izdaje prvostopenjske

sodbe dalje, saj višina odškodnine pred tem ni znana. V skladu z

določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od

trenutka nastanka škode (tj. od škodnega dogodka), vendar pa te

določbe ni mogoče interpretirati drugače kot skupaj z določbo o

dolžniški zamudi (299. člen OZ). V 2. odstavku 299. člena je

določeno, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride

dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom

ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev

obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pritožbeno

sodišče zato ocenjuje, da pride dolžnik, tj. tožena stranka, v

zamudo, ko upnik, tj. tožnik, od nje zahteva izpolnitev obveznosti.

Tega dne nastopijo učinki dolžniške zamude, torej tudi tek zamudnih

obresti, seveda pa je dokazno breme o izpolnitvi pogoja iz 2.

odstavka 299. člena na tožeči stranki. Res je določbe z enako vsebino

poznal tudi (prej veljavni) Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur.

list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), vendar pa je bilo

ustaljeno (in dosledno) stališče sodne prakse (katerega sprejetje so

narekovale takratne posebne družbene razmere) tako, da so se zamudne

obresti za nepremoženjsko škodo po ZOR prisojale šele od dne izdaje

prvostopenjske sodbe dalje. Ker gre v obravnavani zadevi, kot je bilo

že pojasnjeno, za škodni dogodek iz časa veljavnosti OZ, ni podlage

za uporabo sodne prakse, ki se nanaša določbe ZOR. Če se bo v

obravnavani zadevi izkazalo, da je dolžniška zamuda nastopila pred

(ali najkasneje) 22.06.2002, tedaj pripadajo tožniku od tega dne

dalje tudi zamudne obresti od prisojene nepremoženjske škode, sicer

pa od dne, za katerega bo sodišče ugotovilo (najkasneje dan vložitve

tožbe), da je nastopila zamuda. Za obrestno mero zamudnih obresti se

v skladu z določbo 2. odstavka 378. člena uporabljajo (od dne njegove

uveljavitve) določbe Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih

obresti (Ur. list RS, št. 56/2003, s kasnejšimi spremembami in

dopolnitvami, v nadaljevanju ZPOMZO-1), za obdobje od uveljavitve OZ

do uveljavitve ZPOMZO-1 pa obrestna mera po Zakonu o spremembah in

dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in

temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A),

zmanjšana za temeljno obrestno mero.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP. Povrnitev pritožbenih stroškov (v zvezi z

odgovorom na pritožbo) je sicer zahteval tudi tožnik, vendar jih ni

priglasil, zato o njih ni bilo mogoče odločati.