Slovenian court partially allows appeal on mental pain damages and interest calculation rules for non-material harm.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu (II. točka

izreka) spremeni:

glede glavnice tako, da se odškodnina za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za

1.000.000,00 SIT;

glede obresti pa tako, da mora tožena stranka tožeči

stranki plačati obresti od 9.371.320,00 SIT od 1.1.2002 do

6.2.2002, od 2.281.919,50 SIT pa od 7.2.2002 do plačila, in

sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri,

zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do

plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti,

vse v 15. dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 38.340,00 SIT pritožbenih

stroškov, v 15. dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Tožeča stranka sugerira, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z

7.2.2002 plačano akontacijo od 1.1.2002 dolgovane obresti vračunati v

skladu s kogentnim pravilom 313. člena ZOR, po katerem se najprej

odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Takšno stališče

je treba glede akontacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

in tako imenovano nedenarno premoženjsko škodo, torej pri nečistih

denarnih terjatvah, odkloniti že iz načelnih razlogov.

Razlikovati je torej treba dospelost odškodninskih terjatev,

dolžnikovo zamudo z njenimi posledicami in čas določanja odškodnine.

Če je tako in se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in za

nečiste odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode odmerja

po cenah na dan sodne odločbe, pravilo o vračunavanju po 313. členu

ZOR ne more priti v poštev. Čeprav je terjatev tožeče stranke v

trenutku delne izpolnitve s strani dolžnika že dospela in je bil

dolžnik v zamudi, pravila ni mogoče uporabiti, ker sodišče denarne

odškodnine še ni odmerilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena

stranka tožeči stranki plačati odškodnino 1.281.919,50 SIT z

zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 21.5.2004 po predpisani obrestni

meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od

22.5.2004 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še, da vsaka stranka

krije svoje stroške pravdnega postopka.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, kolikor se ta našana na

odločitev o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da

sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje

pri opisu utrpljenih telesnih poškodb ni upoštevalo psihoorganskega

sindroma in posttravmatske stresne motnje tožeče stranke. Oškodovanki

je zaradi posledic prometne nesreče ostala tudi zmanjšana kapaciteta

pljuč. Pred prometno nesrečo z dihanjem ni imela nikakršnih težav.

Prisojena odškodnina za telesne bolečine je prenizka. Pri odškodnini

za strah je sodišče prve stopnje spregledalo, da se strah za izzid

zdravljenja ni omejeval zgolj na zdravljenje telesnih bolečin, saj se

je tožeča stranka bala zlasti, kako bo z njenimi psihičnimi težavami.

Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti in skaženosti je prenizka. Ni razumljivo, zakaj je sodišče

prve stopnje tožeči stranki odreklo pravico do obresti na prisojeno

odškodnino za čas od 1.1.2002 dalje. Zamudne obresti od celotne

prisojene odškodnine ji pripadajo že od tega datuma dalje, saj ni

vseeno, kdaj zavarovalnica plača nesporni del odškodnine. Tudi za

plačilo nepremoženjske škode veljajo določbe Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR) o zaporedju plačil, in sicer se šteje, da je z delnim

plačilom najprej izvršena obveznost tožene stranke do plačila

obresti, stroškov in šele nato glavnice.

Pritožba je delno utemeljena.

Največji del pritožbenih navedb tožeče stranke se nanaša na zmotno

uporabo materialnega prava, ki naj bi se kazala v nepravilni odmeri

odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode; deloma, kolikor

se pritožba nanaša na neupoštevanje psihoorganskega sindroma in

posttravmatske stresne motnje ter strahu za izzid zdravljenja

psihičnih težav, pa pritožba graja tudi dejanske ugotovitve, ki jih

je sodišče sprejelo kot podlago za odločanje o višini denarne

odškodnine.

Očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo psihoorganskega

sindroma in posttravmatske stresne motnje oškodovanke, je v

neposrednem nasprotju z vsebino izpodbijane odločbe, iz katere je

jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje to posledico vzelo kot del

dejanske podlage svoje odločitve (glej 2. odstavek 15. in 2. odstavek

16. strani sodbe, list. št. 102 in 103). Neprerekana ugotovitev

izvedenca, da je oškodovankina vitalna kapaciteta pljuč kljub

zmanjšanju za 10 % še vedno v mejah normale in dejstvo, da tožnica ni

predložila dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kakšna je bila

njena kapaciteta pljuč pred škodnim dogodkom, ob pravilni uporabi

dokaznega bremena, ki ga nosi tožeča stranka, utemeljujeta tako sklep

o normalnem delovanju pljuč, kot tudi zaključek o neobstoju vzročne

zveze med zmanjšano kapaciteto in škodnim dogodkom.

Razlog za neupoštevanje strahu za izzid zdravljenja na psihičnem

področju v okviru odmere denarne odškodnine za to obliko

nepremoženjske škode je procesne narave. Trditveno gradivo tožeče

stranke ne vsebuje navedbe, da bi na trajanje in intenzivnost tako

imenovanega sekundarnega strahu vplivala tudi bojazen tožnice, kako

uspešno in kako dolgotrajno bo zdravljenje posttravmatske stresne

motnje. Ker tožeča stranka v tem delu ni priskrbela ustrezne

trditvene podlage, je bilo sodišče prve stopnje dolžno šteti, da

dejstvo - strah za izzid zdravljenja psihičnih težav - ni obstajal

(primerjaj s 7. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zgolj

podrejeno (izpoved stranke namreč nima značaja navedb stranke)

pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka opisanega strahu za

izzid zdravljenja ob svojem zaslišanju ni omenjala.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je

sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta pa so stopnja bolečin

(telesnih in duševnih) in strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek

200. člena ZOR), v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen

prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam,

ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na

navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in

abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine

upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter

strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri

posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže

zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina

določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi

in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na

primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe,

trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med

zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna

odškodnina za telesne bolečine 2.500.000,00 SIT. Škodni primer po

Fischerjevi klasifikaciji sodi med hude primere, prisojena

odškodnina, ki zajema tudi bodočo škodo (203. člen ZOR), pa je

primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Individualne posebnosti

oškodovanke niso takšne narave, da bi utemeljevale odstopanje od

okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa.

Ob tem, da tožnica ni trpela strahu ob samem škodnem dogodku, saj je

bila v nezavesti in se prometne nesreče ne spominja, je bil v

obravnavani zadevi v ospredju njen strah za izzid zdravljenja. Čeprav

je v hudi obliki, šteto kumulativno, trajal mesec dni, čemur je tri

mesece sledil srednje hud strah, nato pa še eno leto strah blage

oblike, je prisojena odškodnina v znesku 600.000,00 SIT, glede na

subjektivno doživljanje oškodovanke in objektivno pogojenost strahu,

primerna.

V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine

pa je treba pritrditi očitku tožeče stranke, da je sodišče prve

stopnje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske

aktivnosti odmerilo v prenizkem znesku.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi

posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjske

aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče stranke je

primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti 5.000.000,00 SIT. Invalidnost II. kategorije je pomembna

orientacija, ki kaže na znaten upad njenih življenjskih aktivnosti.

Upoštevajoč njeno starost (rojena 9.9.1952), je tehtna tudi bodoča

škoda, saj bo morala duševne bolečine trpeti do konca življenja. Iz

njenega zaslišanja, vsebinsko enako pa je tudi izvedeniško mnenje

izvedenca medicinske stroke, izhaja, da se še bolj kot omejitev na

fizičnem področju (tek, hitra hoja, kolesarjenje, telovadba,

dvigovanje težjih bremen, opravljanje težjih del, delo na vrtu)

zaveda tistih na psihičnem področju (motnje koncentracije, motnje

spomina, slabša komunikacija z ljudmi, depresivnost), zaradi česar je

in bo potrebno kontinuirano zdravljenje pri psihiatru.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 400.000,00

SIT je primerna. Ne objektivna (spremembe v oškodovankini zunanjosti,

njihova opaznost, obseg, možnost zakrivanja poškodb, starost in spol)

ne subjektivna merila za priznanje skaženosti (vpliv naštetih

elementov na oškodovankino psihično ravnotežje) ne utemeljujejo višje

odškodnine od prisojene. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z

zaključkom sodišča prve stopnje, "da gre za majhno stopnjo

skaženosti, zaradi katere duševne bolečine tožeče stranke niso

intenzivne, ampak se izražajo bolj kot nelagodni občutki."

Tožena stranka je tožeči stranki nesporen del denarne odškodnine

plačala 7.2.2002. Ker je v skladu z načelnim pravnim mnenjem

Vrhovnega sodišča, po katerem oškodovancu od denarne odškodnine za

nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od uveljavitve

Obligacijskega zakonika, prišla v zamudo že 1.1.2002, gredo tožeči

stranki zamudne obresti od celotnega zneska odškodnine (9.371.320,00

SIT) od tega trenutka, od 7.2. pa glavnico predstavlja razlika med

zneskom 9.371.320,00 SIT, zmanjšana za valorizirano akontacijo

7.089.400,50 SIT, to je 2.281.919,50 SIT.

Zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za

temeljno obrestno mero, tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003

začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 56/03,

ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi

obrestmi in valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Relativno visoka

stopnja obrestne mere zamudnih obresti je posledica slabe plačilne

discipline in ima kaznovalno funkcijo, nasprotno pa ne vsebuje niti

prikrite temeljne obrestne mere.

Ker je sodišče pri odmeri višine denarne odškodnine za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v obrestnem delu

zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče

pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v izpdbijanem zavrnilnem delu

spremenilo tako, da je denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 1.000.000,00 SIT,

odločitev o teku obresti in višini obrestne mere pa tako, kot je

razvidno iz izreka sobe (4. točka 358. člena ZPP).

V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sugerira, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z

7.2.2002 plačano akontacijo od 1.1.2002 dolgovane obresti vračunati v

skladu s kogentnim pravilom 313. člena ZOR, po katerem se najprej

odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Takšno stališče

je treba glede akontacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

in tako imenovano nedenarno premoženjsko škodo, torej pri nečistih

denarnih terjatvah, odkloniti že iz načelnih razlogov. Denarna

odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmeri po cenah na dan sodne

odločbe. Tudi pri restitucijskih zahtevkih je treba ločiti primere, v

katerih je oškodovana oseba že sama vzpostavila prejšnje stanje, tako

da se je njen odškodninski zahtevek spremenil v čisto denarno

terjatev. Kadar pa, kot je to v tej pravdni zadevi, prvotno stanje še

ni bilo vzpostavljeno, se v skladu z 2. odstavkom 189. člena ZOR tudi

odškodnina za premoženjsko škodo odmerja po cenah ob izdaji sodne

odločbe. Razlikovati je torej treba dospelost odškodninskih terjatev,

dolžnikovo zamudo z njenimi posledicami in čas določanja odškodnine.

Če je tako in se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in za

nečiste odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode odmerja

po cenah na dan sodne odločbe, pravilo o vračunavanju po 313. členu

ZOR ne more priti v poštev. Čeprav je terjatev tožeče stranke v

trenutku delne izpolnitve s strani dolžnika že dospela in je bil

dolžnik v zamudi, pravila ni mogoče uporabiti, ker sodišče denarne

odškodnine še ni odmerilo. Poleg tega "akontacija" v trenutku plačila

s stališča dolžnika nima statusa delne izpolnitve, ampak predstavlja

nesporen del njene obveznosti. Enakopraven položaj upnika in dolžnika

se po ustaljeni sodni praksi vzpostavi tako, da se plačila na račun

odškodnine valorizirajo za čas od dneva plačila do dneva sodne

odločbe. Z upoštevanjem pravila o vračunanju iz 313. člena ZOR bi

bilo takšno uravnoteženo razmerje med oškodovancem in odgovorno osebo

porušeno.

Ker sprememba izpodbijane sodbe le nebistveno vpliva na uspeh tožeče

stranke v postopku, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve

stopnje o stroških (IV. točka izreka) ni poseglo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP.

Stroški so odmerjeni v skladu s pritožbenim uspehom tožeče stranke,

ki znaša približno 15 %. Obsegajo sestavo pritožbe, povečano za 20 %

DDV in sodno takso za pritožbo (skupaj 255.600,00 SIT), 15 % pa znaša

38.340,00 SIT.