Appeal dismissed because new facts regarding marital property were raised too late in inheritance proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upoštevaje določbo 1. odst. 337. člena ZPP, ki se glede na določbo

163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme

pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze le, če jih

brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve

stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg

premoženja ter za oporočno dedinjo razglasilo zapustnikovo ženo M.R.

do 7/8 zapuščine ter kot nujno dedinjo mladoletno vnukinjo T.R. do

1/8 zapuščine.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dedinja M.R.. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Poudarja, da niso pravilno določeni deleži

zapuščine. Zapuščinsko sodišče ni upoštevalo, da zapustnikovi ženi iz

naslova skupnega premoženja pripada delež do 1/2 zapustnikovega

premoženja. Predmet dedovanja je tako samo druga polovica premoženja

zapustnika. Delež mladoletne vnukinje T.R. iz naslova nujnega deleža

znaša tako 1/16, delež oporočne deinje pa 15/16 zapuščine. Pritožnica

tako uveljavlja izločitev premoženja zapustnika do 1/2 iz naslova

skupnega premoženja, saj je bilo premoženje, ki je predmet zapuščine,

pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom. Pritožnica

predlaga, da sodišče predloži pritožbo v reševanje Višjemu sodišču v

Ljubljani, ki naj izpodbijani sklep spremeni tako, da proglasi

pritožnico kot dedinjo na podlagi oporoke do 15/16 zapuščine, dedinjo

R.T. pa do 1/16 zapuščine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica šele v pritožbenem postopku uveljavlja zahtevek, naj se

izloči iz zapuščine 1/2 zapustnikovega premoženja, ker naj bi šlo za

skupno premoženje zakoncev. S tem navaja tudi nova dejstva, ki se

nanašajo na obseg zapustnikovega premoženja, ki naj bi predstavljalo

le 1/2 v izpodbijanem sklepu ugotovljenega premoženja. Upoštevaje

določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določbo 163. člena

ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v

pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih

brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve

stopnje. Zato je pritožničin zahtevek oziroma navedba takšnih prvič

zatrjevanih dejstev (ius novorum) v tem pritožbenem postopku

uveljavljana prepozno. Pritožnica namreč tudi ne pojasni, zakaj ni

takšne okoliščine oziroma takšnega zahtevka navedla že v postopku

pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da ne izkazuje nobenega

razloga, ki bi v smislu cit. procesne določbe omogačalo upoštevanje

v pritožbi prvič navedenih dejstev. S svojimi pritožbenimi navedbami

je pritožnica tako prekludirana in jih pritožbeno sodišče ni smelo

upoštevati.

Sodišče prve stopnje je pravilno - na podlagi podatkov, s katerimi je

razpolagalo oziroma dejstev, katere je lahko ugotovilo upoštevaje

navedbe in izjave dedičev ter predložene dokaze (člen 167 ZD) -

ugotovilo obseg zapustnikovega premoženja in deleža oporočne in nujne

dedinje na zapustnikovem premoženju. Ker sodišče druge stopnje tudi

ni ugotovilo kakšnih materialnopravnih ali procesnih kršitev, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem

zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 163.

členom ZD).