Appeal dismissed; separate co-plaintiffs allowed different trial outcomes and cost allocations under ZPP.

1.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje

2.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožniki v motenjski pravdi niso enotni sosporniki, zato se pravda

lahko zaključi za vsakega drugače, o povračilu stroškov pa se odloča

glede na končni uspeh posameznega sospornika v pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17.10.2003, opr.

št. P 361/2003-40, ugotovilo, da sta toženca motila (prvega) tožnika

v posesti peš hoje po parceli 167/2, k.o., s tem, da sta 15.03.1995

na trasi poti izkopala jamo, kar mu je onemogočilo posest poti (1.

točka izreka). Sodišče je tožencema prepovedala vsako ravnanje, s

katerim bi onemogočala ali oteževalo tožniku izvrševanje navedene

posesti ter jima zagrozilo z denarno kaznijo, za vsakega v znesku

90.000,00 SIT (2. točka izreka). Sodišče je tožencema naložilo, da

prvemu tožniku povrneta pravdne stroške v višini 335.182,00 SIT, od

17.10.2003 do plačila, medtem ko mora druga tožnica tožencema

povrniti njune pravdne stroške v višini 294.990,00 SIT (3. oziroma 4.

točka izreka).

Zoper izdani sklep sta pritožbi vložila druga tožnica in tožena

stranka.

Druga tožnica v pritožbi navaja, da izpodbija 4. točko izreka sklepa

sodišča prve stopnje, s katero ji je sodišče naložilo, da mora

tožencema povrniti njune pravdne stroške. Navaja, da sta ona in prvi

tožnik v pravdi nastopala kot sospornika, saj je vsakokratno motilno

dejanje motilo oba. Zaradi tožbenega zahtevka, ki ga je postavila

druga tožnica, tožencema niso nastali nobeni stroški, ki bi bili

vezani zgolj na motilno dejanje v breme druge tožnice. Vsi stroški,

ki sta jih priglasila, so nastali izključno zaradi pravde s prvim

tožnikom. Tudi, če bi oba tožnika v pravdi uspela, ne bi bila toženca

dolžna povrniti tožnikoma stroškov, odmerjenih pod točko 3 in pod

točko 4. Predlaga, da Višje sodišče izpodbijani sklep spremeni,

podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že iz tožbenih navedb pod II

razvidno, da tožnika izkopana jama ni ovirala pri hoji in je

predstavljala ovire le za vožnjo, te pa je uveljavljala druga

tožnica, zato zatrjevanega motilnega dejanja, ki ga je ugotovilo

prvostopenjsko sodišče, ni bilo. Nadalje navaja, da je nepravilna

tudi odločitev o pravdnih stroških, ker so odmerjeni, tudi če bi

izpodbijani sklep obveljal, napačno. Tako stroški predloga za začasno

odredbo z dne 29.09.1996, ki je bila dne 24.06.1996, ne morejo

bremeniti tožencev in tudi stroški obravnave z dne 12.06.2000 (v

stroškovniku je letnica 1996) ne. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijani sklep v napadenem delu spremeni tako, da tožbeni

zahtevek tožnika zavrne in mu naloži plačilo pravdnih stroškov.

Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

Tožena stranka v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje,

saj naj motilnega dejanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče,

sploh ne bi bilo, kar naj bi izhajalo že iz navedb tožeče stranke v

tožbi. Po oceni pritožbenega sodišča je pritožbena navedba

neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih

dokazov ugotovilo, da je tožnik dokazal obseg, v katerem je

uporabljal nepremičnino, na kateri je prišlo do motenje, medtem ko

motilno dejanje, tj. da sta toženca jamo izkopala, med strankama

sploh ni bilo sporno. Če pa tožena stranka s to pritožbeno navedbo

očita prvostopenjskemu sodišču, da je odločilo prek zahtevka tožeče

stranke, ker naj iz trditvene podlage v tožbi ne bi izhajalo, da je

tožnik sporno nepremičnino uporabljal tudi za peš hojo, temveč le za

vožnjo, pa pritožbeno sodišče odgovarja: tožeča stranka je v tožbi

zatrjevala tako vožnjo kot peš hojo in toženi stranki očitala, da jo

je v tej mirni posesti motila, saj zaradi njenih ravnanj tega ni

mogla več početi, ter postavila tudi tak tožbeni zahtevek, zato je

njena pritožbena navedba tudi s tega zornega kota neutemeljena. Tožbo

je treba presojati kot celoto in ni mogoče brati tožbenih navedb le

iztrgano.

Tožena stranka v pritožbi napada tudi odločitev o stroških postopka,

in sicer ne same odmere, temveč dejstvo, da je sodišče prve stopnje

tožniku priznalo stroške, ki jih je imel z drugim, naknadno

umaknjenim predlogom za izdajo začasne odredbe, ter stroške obravnave

z dne 12.06.2000 oziroma z dne 12.06.1996, ki pa mu po mnenju tožene

stranke ne pripadajo. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe,

saj je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe umaknil, ker je

tožena stranka (šele po vložitvi predloga) izpolnila zahtevek, zato

je na podlagi 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

List RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP)

upravičen do povračila stroškov. V zvezi s pritožbeno navedbo, da

sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je tožniku priznalo

povračilo stroškov za glavno obravnavo z dne 12.06.2000, za katero pa

naj bi bila v stroškovniku navedena letnica 1996, pa pritožbeno

sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja naslednje: ne dne

12.06.2000 in ne dne 12.06.1996 v tej zadevi ni bilo glavne obravnave

niti nobeden od navedenih datumov ni naveden v stroškovniku, ki ga je

priglasil tožnik, zato sodišče prve stopnje o povračilu teh stroškov

tudi ni odločalo. Pritožba očitno misli na glavno obravnavo z dne

12.06.2002 (list. št. 40-45), pri čemer pa ne pojasni, zakaj meni, da

tožnik ni upravičen do povračila stroškov z zvezi s tem narokom. Po

oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno

in tožniku priznalo tudi povračilo teh stroškov.

Na podlagi obrazloženega se izkaže, da pritožba tožene stranke v

celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2.

točke 365. člena ZPP, ob dejstvu, da niso podane pomanjkljivosti, na

katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep

sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 1.

odstavka 165. člena ZPP.

O pritožbi druge tožnice

Tožnica v pritožbi graja pravilnost uporabe materialnega prava, in

sicer določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, saj meni, da v obravnavanem

primeru ni dejanske podlage za njegovo uporabo. Pritožnica ima sicer

prav, ko trdi, da sta s tožnikom v pravdni nastopala kot sospornika,

vendar pa nista bila enotna sospornika, zato je lahko končna

odločitev za enega in drugega tožnika različna. Tožnik se je zoper

prvo odločitev prvostopenjskega sodišča pritožil in s postavljenim

tožbenim zahtevkom uspel, toženka pa se ni pritožila in je njen

tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zato

ravnalo pravilno in o povrnitvi stroškov med strankami odločalo na

podlagi načela uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker je

pritožba druge tožnice neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na

podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve

stopnje v izpodbijani 4. točki izreka potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških druge tožnice temelji na določbi 1.

odstavka 165. člena ZPP.