Court dismisses claim for reimbursement of state-paid technical inspection costs as a traffic violation expense, not a civil dispute.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Stroške tehničnega pregleda, odrejenega z odredbo policista, lahko

država, ki jih je plačala izvajalcu tehničnega pregleda, uveljavi le

kot del stroškov v postopku zaradi prekrška uvedenega zoper voznika

tehnično oporečnega vozila. Zahteve za povrnitev takšnih stroškov

torej ni mogoče uvrstiti med spore iz civilnopravnih razmerij po 1.

členu ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni

stvarno pristojno za odločanje o tej pravdni zadevi in ker zadeva ne

sodi v sodno pristojnost, se tožba zavrže.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne

prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži

plačilo stroškov tožeče stranke. Poudarja, da je tožbi, s katero je

predlagala izdajo plačilnega naloga, priložila verodostojno listino v

smislu 2. odstavka 431. člena ZPP. Račun št. 234270, z dne 3.12.2003

je bil toženi stranki izdan za plačilo stroškov tehničnega pregleda

osebnega vozila, ki ga je na podlagi zakonskih pooblastil odredila

policija. Po določbi 220. člena ZVCP lahko policist odredi tehnični

pregled in odvzame nalepko za tehnični pregled, če sumi, da motorno

vozilo ali priklopno vozilo ni tehnično brezhibno zaradi napak na

napravah za upravljanje ali zaviranje, da so v vozilo vgrajene

nehomologirane naprave, nadomestni deli in oprema, ki bi morali biti

homologirani, oziroma če je poškodovano v prometni nesreči. V istem

členu je tudi določeno, da voznik plača stroške tehničnega pregleda,

če se pri pregledu ugotovi napaka na vozilu. Tožena stranka je

storitev plačala AMZS d.d., ki je storitev opravila in zato zahteva

povrnitev zneska od tožene stranke. Med pravdnima strankama je tako

nastalo obligacijsko pravno (dolžniško upniško razmerje) po samem

zakonu (po določbi 220. člena ZVCP), na podlagi katerega je bil

toženi stranki pravilno izstavljen račun. Taka materialnopravna

narava računa pomeni, da tožeča stranka na njegovi podlagi lahko

predlaga izdajo plačilnega naloga v pravdnem postopku. Tako stališče

je že zavzela tudi sodna praksa. Pritožnica se pri tem sklicuje na

sklep VS RS opr.štev. II Ips 230/2002, z dne 5.2.2003. Sodišče je

nepravilno presodilo, da nista podani procesni predpostavki sodne in

stvarne pristojnosti za reševanje spora oziroma je nepravilno

uporabilo določbi 3. in 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi

česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 18. in 19. členom ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da je med pravdnima strankama nastalo

obligacijsko razmerje, ki naj bi terjalo obravnavo tožbenega zahtevka

v pravdnem postopku. Konkretno pravno razmerje je namreč urejeno s

specialnimi predpisi, ki zahtevku za povrnitev stroškov tehničnega

pregleda, kot je predmetni, ne dajejo narave civilnopravnega

zahtevka, temveč procesnega zahtevka, ki ga je mogoče uveljavljati le

v postopku zaradi prekrška, torej pred sodnikom za prekrške. Po

določbi 47. člena Zakona o prekrških (Ur. list Rs št. 7/03, z dne

23.1.2003) spadajo med stroške postopka za prekršek tudi izdatki,

nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov. Med zavarovanje

potrebnih dokazov, ki ga opravi policist pred uvedbo postopka za

prekršek oziroma zaradi njegove uvedbe, pa nedvomno spada tudi

policistova odredba o tehničnem pregledu vozila ter zato stroški

nastali zaradi tehničnega pregleda vozila, katerega je odredil

policist, spadajo med izdatke opravljenega zavarovanja dokazov (člen

220/1 Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS št. 30/98 in

21/2002; v nadaljevanju: ZVCP). Stroške tehničnega pregleda, v

primeru, ko se pri pregledu ugotovi napaka na vozilu, zaradi katere

je bilo vozilo poslano na tehnični pregled, mora plačati voznik (2.

odstavek cit. člena ZVCP). Takšne stroške bi lahko voznik plačal

izvajalcu tehničnega pregleda - v konkretnem primeru AMZS. Če pa jih

- kot v konkretnem primeru - namesto voznika plača država, ki je po

svojem organu odredila tehnični pregled, pa jih glede na opisano

zakonsko ureditev lahko uveljavi le kot del stroškov postopka zaradi

prekrška, ki ga uvede zoper takšnega voznika. Zahteve za povrnitev

takšnih stroškov torej ni mogoče uvrstiti med spore iz civilnopravnih

razmerij po 1. členu ZPP. Takšno stališče je v podobni zadevi (tam so

bili predmet zahtevka stroški, ki so nastali v zvezi s preizkusom

alkoholiziranosti udeleženca v prometu) zavzelo tudi Vrhovno sodišče

RS v sklepu opr.štev. II Ips 494/2001 in v zvezi s tem sprejelo tudi

pravno mnenje na Občni seji VS RS dne 26. junija 2002, objavljeno v

Pravnih mnenjih štev. I/2002.

Ker se pritožnica sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS

opr.štev. II Ips 230/2002, z dne 5.2.2003, pa je potrebno še

pojasniti, da te zadeve ni mogoče primerjati s predmetno zadevo, saj

gre tam za zahtevek za plačilo stroškov, ki so nastali v zvezi z

odvozom in hrambo vozila, pri čemer gre za obligacijskopravno

razmerje, nastalo med izvajalcem odvoza in hrambe vozil in lastnikom

vozila, nastalo na podlagi izstavljenega računa izvajalca storitve,

torej ne gre niti za stroške predvidene v zgoraj cit. določbi ZP,

niti ne gre za razmerje z državo, ki je plačala izdatke namesto

voznika. Sodna odločba, na katero se sklicuje pritožnica, torej ni

primerljiva s sporno zadevo. V konkretnem primeru je pritožnica

izdala račun, ki izvira iz oblastvenega razmerja, ne pa iz

obligacijskega razmerja, ki bi bilo po sporazumni volji strank ali na

podlagi kakšnega predpisa vzpostavljeno med pritožnico in tožencem.

Določba 220. člena ZVCP v razmerju do države ne vzpostavlja

civilnopravnega razmerja, temveč glede na cit. določbo 147. člena ZP

upravičenje države, da zahteva povrnitev stroškov v postopku zaradi

prekrška.

Izpodbijana odločitev o sodni nepristojnosti in posledičnem zavrženju

tožbe je torej pravilna (člen 18/1 in 2 ZPP v zvezi s 1. členom ZPP).

Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih procesnih

kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob

povedanem zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje

(2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).