Appeal dismissed; insurer's liability determined by prior final judgment's valuation findings.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka sodbe)

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o izčrpanosti zavarovalne

vsote oprlo na dejanske ugotovitve, povzete iz podatkov spisa

pravnomočno zaključene pravdne zadeve. Na te dejanske ugotovitve o

valorizaciji zavarovalne vsote v navedenem postopku, se je v skladu z

dokaznim bremenom sklicevala drugotožena stranka. Ker tožeča stranka

temu sodno opravljenemu izračunu (opravljen na podlagi izračuna v

navedeni pravdni zadevi postavljenega izvedenca) substancirano ni

ugovarjala in nadalje tudi ni plačala naloženega predujma za

izvedenca finančne stroke, ki naj bi napravil nov izračun, svoje

pavšalne trditvene podlage ni mogla uveljaviti (člen 7/1 ZPP). Zaradi

takšne nezadostne procesne aktivnosti tožeče stranke pa ni nastala

nobena dodatna dokazna dolžnost drugotožene stranke, za katero se

zavzemata tožnika v pritožbi (predlaganje izvedenca finančne stroke).

Tej je bilo glede na pavšalno ugovarjanje tožnikov že izdelani oceni

izčrpanosti zavarovalne vsote ugodeno s sklicevanjem na ugotovitve v

navedeni pravnomočno končani pravdi.

Pravno pomembno je namreč ali je bila zavarovalna vsota izčrpana

glede na pravnomočno prisojene zneske in torej ne tudi ali so bili ti

pravnomočno prisojeni zneski že prostovoljno plačani.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

zoper drugotoženo stranko, s katerim je prvotožnik zahteval plačilo

zneska 1.096,18 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

zneska 252,15 SIT od 22.8.1988 dalje do plačila, od zneska 18,00 SIT

od 21.8.1988 dalje do plačila, od zneska 30,00 SIT od 26.9.1988 dalje

do plačila in od zneska 778,00 SIT od 12.12.1988 dalje do plačila,

ter zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, s

katerim je drugotožnik zahteval plačilo zneska 3.000.000,00 SIT s pp.

Obema tožnikoma je še naložilo, da plačata drugotoženi stranki

pravdne stroške v znesku 932.864,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje, to je od 19.3.2004 do

plačila, vse v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi vlagata pravočasno pritožbo tožnika.

Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, naj se pritožbi

ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v

ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Poudarja, da

tožena stranka ni za svoje trditve o izčrpanosti zavarovalne vsote

ponudila nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo,

da je dokazno breme dokazovanja izčrpanosti zavarovalne vsote na

strani tožečih strank. Drugotožena stranka pa je predložila v spis le

lastni izračun, ki ga tožeča stranka ni sprejela. Morala pa bi z

ustreznimi listinami, izplačili in podobno, in tudi izvedencem

finančne stroke, če bi bilo potrebno, dokazati izčrpanost zavarovalne

vsote. Tožeča stranka je najprej predlagala izvedenca finančne

stroke, ki bi opravil izračun zavarovalne vsote, vendar je naknadno

ugotovila, da je drugotožena stranka v spis predložila le lastni

izračun, katerega tožeča stranka ni sprejela in bi bilo zato na

toženi stranki, da dokaže izčrpanost zavarovalne vsote z ustreznimi

dokazi in ne zgolj s trditvami. Sodišče je napačno ravnalo, ko je o

izčrpanosti zavarovalne vsote odločilo zgolj na podlagi obrazložitve

sodbe, ki se je vodila pod opr. štev. P 6/95. Pravnomočen postane le

izrek sodbe in ne tudi njena obrazložitev. Torej bi morala

drugotožena stranka poskrbeti, da bi tudi v tem postopku dokazala

izčrpanost zavarovalne vsote in bi morala predložiti vsa izplačila,

ki so bila poravnana iz zavarovalne vsote in kdaj ter bi morala biti

tudi opravljena valorizacija. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno

ugotovljeno, razen tega pa obstajajo tudi razhajanja med

obrazložitvijo sodbe in listinami, oziroma dokazi, ki se

nahajajo v spisu.

Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno

zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o izčrpanosti zavarovalne

vsote oprlo na dejanske ugotovitve, povzete iz podatkov spisa

pravnomočno zaključene pravdne zadeve opr. štev. P 94/97 Okrožnega

sodišča v Krškem, v kateri je bilo ugotovljeno, da je znašala

valorizirana zavarovalna vsota na dan izdaje zadnje sodbe sodišča

prve stopnje - dne 18.9.1997 - 2.866.189,00 SIT (na dan izdelave prve

revalorizacije postavljene izvedenke Zavarovalnice Triglav - dne

31.12.1995 pa 2.743.483,40 SIT), pri čemer je bila ta zavarovalna

vsota že tedaj izčrpana upoštevaje prisojena zneska odškodnine v

višini 1.031.524,00 SIT in 1.834.665,00 SIT. Na te dejanske

ugotovitve oziroma ustrezen dokaz o valorizaciji zavarovalne vsote v

navedenem postopku, se je v skladu z dokaznim bremenom sklicevala

drugotožena stranka. Ker tožeča stranka temu sodno opravljenemu

izračunu (opravljen na podlagi izračuna v navedeni pravdni zadevi

postavljenega izvedenca) substancirano ni ugovarjala in nadalje tudi

ni plačala naloženega predujma za izvedenca finančne stroke, ki naj

bi napravil nov izračun, svoje pavšalne trditvene podlage ni mogla

uveljaviti (člen 7/1 ZPP). Zaradi takšne nezadostne procesne

aktivnosti tožeče stranke pa ni nastala nobena dodatna dokazna

dolžnost drugotožene stranke, za katero se zavzemata tožnika v

pritožbi (predlaganje izvedenca finančne stroke). Tej je bilo glede

na pavšalno ugovarjanje tožnikov že izdelani oceni izčrpanosti

zavarovalne vsote ugodeno s sklicevanjem na ugotovitve v navedeni

pravnomočno končani pravdi.

Izračun valorizacije zavarovalne vsote je bil tudi materialnopravno

pravilno opravljen - v skladu z ustaljeno sodno prakso. Upoštevan je

datum škodnega dogodka ter datum izdaje sodbe ter višina limita

veljavnega v času škodnega dogodka, ki se je pripetil pred

osamosvojitvijo RS Slovenije, zaradi česar je lahko sodišče prve

stopnje uporabilo še Odlok ZIS - primerjaj na primer sklep in sodbi

VS RS: opr. štev. II Ips 55/2002, II Ips 167/2002 in II Ips 335/97,

objavljene v bazi SOVS).

Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na to, da bi morala

drugotožena stranka za svoje trditve o plačilih predložiti ustrezne

listinske dokaze. To dejstvo, ki ga sicer res drugotožena stranka

prepozno dokazno izkazuje - šele v odgovoru na pritožbo, namreč ni

pravno odločilno. Pravno pomembno je namreč ali je bila zavarovalna

vsota izčrpana glede na pravnomočno prisojene zneske in torej ne tudi

ali so bili ti pravnomočno prisojeni zneski že prostovoljno plačani.

Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi valorizacija

zavarovalne vsote, obračunana na dan izdaje izpodbijane sodbe, ne bi

mogla prinesti drugačnega rezultata - v korist tožnikov. Istočasno z

valorizacijo zavarovalne vsote na dan sodbe izdane v tem postopku, bi

bilo namreč potrebno z enakim merilom oziroma z uporabo enake metode

valorizirati tudi pravnomočno prisojena zneska, kar bi v relacijskem

smislu (primerjava na novo valoriziranih prisojenih zneskov z na novo

valorizirano zavarovalno vsoto) dalo povsem enak rezultat, kot izhaja

iz omenjene pravnomočno zaključene pravde.

Izpodbijana sodba je torej v dejanskem pogledu in materialnopravno

pravilna. Pritožnica sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodba ne bi

imela razlogov o odločilnih dejstev. Ob povedanem pa takšna kršitev

iz razlogov izpodbijanega dela sodbe ne izhaja. Tudi ni nobenega

nasprotja med listinami in povzetki listin v izpodbijani sodbi,

zaradi česar prav tako ne obstoji nadalje očitana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih drugih kršitev, na katere

mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo ter

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi

stroške neuspešne pritožbe. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila

drugotožena stranka, pa po oceni pritožbenega sodišča k odločitvi

pritožbenega sodišča ni pripomogel in zato teh stroškov ni mogoče

šteti za potrebne in mora torej tudi drugotožena stranka sama nositi

svoje stroške pritožbenega postopka (člen 155 ZPP).