Unjust enrichment claim partially allowed; court adjusts adaptation costs for co-ownership share and travel expenses.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

odločitvi o glavnici (2. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne

tožbeni zahtevek za plačilo 124.626,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zneskov:

- 71.845,00 SIT za čas od 31.7.2000 dalje do plačila

- 566,44 SIT od 4.4.2000 dalje do plačila;

- 2.505,66 SIT od 28.3.2000 dalje do plačila;

- 1.182,00 SIT od 10.4.2000 dalje do plačila;

- 459,05 SIT od 25.7.2000 dalje do plačila;

- 844,03 SIT od 4.3.2000 dalje do plačila;

- 457,00 SIT od 16.3.2000 dalje do plačila;

- 6.337,00 SIT od 22.7.2000 dalje do plačila;

- 4.467,00 SIT od 20.7.2000 dalje do plačila;

- 901,00 SIT od 26.7.2000 dalje do plačila;

- 9.124,00 SIT od 21.3.2000 dalje do plačila;

- 240,00 SIT od 21.9.2000 dalje do plačila;

- 1.296,00 SIT od 29.7.2000 dalje do plačila;

- 235,00 SIT od 27.7.2000 dalje do plačila;

- 547,00 SIT od 10.3.2000 dalje do plačila;

- 862,00 SIT od 28.3.2000 dalje do plačila;

- 4.596,00 SIT od 21.9.2000 dalje do plačila;

- 6.853,00 SIT od 21.9.2000 dalje do plačila;

- 3.287,00 SIT od 24.7.2000 dalje do plačila;

- 1.151,00 SIT od 14.3.2000 dalje do plačila;

- 5.944,00 SIT od 29.7.2000 dalje do plačila in od

- 914,00 SIT od 28.3.2000 dalje do plačila;

razveljavi za obresti od posameznih zneskov glavnice, razen od

zneskov 323.000,00 SIT in 16.916,80 SIT za čas od zapadlosti

posameznih zneskov do 13.11.2000 in v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

zavrnilnem delu razveljavi v tistem delu odločitve, ki se nanaša na

zavrnitev plačila stroškov kilometrine in v tem delu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi tožene stranke in tožeče stranke

zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je bilo nesporno ugotovljeno, da do sklenitve

pogodbe ni prišlo, zato strank tudi ne morejo zadevati posledice

njene kršitve. Pravno razmerje, ki je nastalo med strankama, je treba

reševati po določilih ZOR o neupravičeni pridobitvi (210. - 219. člen

ZOR). Toženkina obveznost vrnitve je nastala zato, ker je od tožnika

prejela izpolnitve iz podlage, ki je ni bilo, oziroma se ni

uresničila (4. odstavek 210. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da

tožniku plača glavnico v znesku 9.400.976,04 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih prisojenih zneskov v

plačilo. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in hkrati

toženi stranki naložilo, da tožeči plača pravdne stroške v znesku

691.092,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 dalje do

plačila.

Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni

pritožbi. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razvljavitev sodbe sodišča

prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču v novo

sojenje. Navaja, da je bil tožnik zavezan k plačilu storitev

adaptacije ne glede na to, ali je po 13.11.2000 že moral vedeti, da

toženka pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne bo sklenila. Če teh

storitev ne bi poravnal bi s strani izvajalca tvegal sodni postopek

in povrnitev ustreznih stroškov. Meni tudi, da je sodišče napačno

obračunalo kilometre, saj je od ulice, kjer tožnik stanuje,

pa do Iške in nazaj 50 kilometrov.

Toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena

ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obširni pritožbi

navaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je med

strankama obstajal interes prodaje in nakupa stanovanja in da ji je

tožnik izročil 7.100.000,00 SIT. Ostale ugotovitve sodišča prve

stopnje so napačne in ne izhajajo iz listin in izpovedb strank v

postopku. Niti iz tožbe niti iz izpovedb strank in prič ne izhaja, da

toženka po prejemu zneska ni hotela skleniti kupoprodajne pogodbe.

Nasprotno, toženka je bila pripravljena skleniti kupoprodajno

pogodbo, želela je le, da ji tožnik izroči še preostanek dogovorjene

kupnine. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta pravdni stranki enotni,

da je tožnik izročil toženki znesek 6.000.000,00 SIT po obrokih. Po

izročitvi prvega milijona je izvedel, da so se pojavili dediči.

Januarja 2000 je toženka začela tožniku in njegovi ženi ponujati

pogodbo o oskrbovanju. Istega meseca je bila pri odvetniku

pripravljena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Do njenega podpisa ni

nikoli prišlo, ker je toženka pobegnila od notarke. Čeprav je sodišče

štelo, da pogodbe o oskrbovanju ni mogoče šteti za veljavno, pa je

hkrati s sodbo štelo, da je pogodbena obveznost nastala in da je na

podlagi 132. člena ZOR razdrta. Takšno nasprotovanje v razlogih

predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP. Enako kot o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, sta se

stranki pogovarjali o prodaji in nakupu stanovanja. Sodišče bi moralo

obrazložiti, zakaj ne šteje namena pravdnih strank za sklenitev

prodajne pogodbe za pravno odločilnega. Izjave in potrdila ni mogoče

šteti kot pogodbe oziroma zaveze, da bo sklenjena pogodba o dosmrtnem

preživljanju. Presojati bi ju bilo treba v luči dogovarjanj, da šele

bosta sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju in prodajno pogodbo.

Meni, da je sodišče povzelo tožnikovo naziranje, ki naj bi izhajalo

iz njegovih navedb, da je med strankama, kljub temu, da nista

sklenila pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nastalo tako razmerje, ki

ustvarja enake obveznosti, kot če bi pogodbo sklenili. Pač pa ima

izjava in potrdilo z dne 13.10.2000 drug pomen in sicer dokazuje, da

je toženka prejela le zneske v višini 7.100.000,00 SIT. Zneski iz

potrdil A36 - A39 predstavljajo milijon, ki je bil vsebovan na

potrdilu in izjavi z dne 13.10.2000. Tudi del izjave na katero se

sklicuje sodišče potrjuje, da je toženka prejela le nesporni znesek.

Tožnik je že oktobra 1999, potem, ko je toženki izročil prvi milijon

zvedel, da so se pojavili dediči, ki izpodbijajo oporoko. Takrat so

se pogovarjali le o prodaji stanovanja, zato bi lahko že takrat

odstopil od nameravane pogodbe in zahteval vrnitev milijona. Nato so

se začeli pogovarjati še o sklenitvi pogodbe o dosmrtnem

preživljanju, do sklenitve te pa nikoli ni prišlo. Tožnik po pobegu

od notarke ni imel nobenega razloga več verjeti, da bo dogovor o

dosmrtnem preživljanju realiziran in da se ga mora držati. Sodišče

tako ni ugotavljalo, zakaj je tožnik plačal adaptacijo, čeprav ga je

toženka po dogodku pri notarju nagnala. Sodišče, ki je del tožbenega

zahtevka, ki se nanaša na stroške adaptacije opredelilo kot

verzijskega, je pri tem spregledalo, da toženka od adaptacije ni

imela nobenih koristi. Navaja tudi, da je sodišče neutemeljeno

priznalo tožniku vrnitev stroškov za toženkinega odvetnika. Najmanj

od dogodka pri notarju je tožnik vedel, da za toženko ni nič dolžan

plačati. Potrdila, ki jih je podpisoval Lilič, niso verodostojna.

Tožnikova žena in L. sta izpovedala, da toženka ni vedela, da tožnik

L. plačuje. Odnosi med strankama so se poslabšali potem, ko je

postalo jasno, da tožnik ne namerava plačati preostanka dogovorjene

kupnine, toženka pa mu za izročenih šest milijonov ni bila

pripravljena prepustiti vsega svojega premoženja. Tožnik ni upravičen

do povrnitve vseh izdatkov za toženko, saj prvič glede svojega

prikrajšanja ni bil v zmoti, drugič pa zato, ker izdatkov ni imel v

takšni višini, kot je prikazal. Tožnik tudi ni dolžan do vrnitve

zneskov po 30.000,00 SIT za čas od 15.3.2000 do 15.10.2000, saj je

vedel, da jih ni dolžan plačati. Toženka pa mu je znesek 90.000,00

SIT tudi vrnila. Sodišče tudi ni zavzelo stališča, da je 30.000,00

SIT predstavljalo uporabnino za K 8. Verodostojnost potrdil omajejo

okoliščine o katerih je izpovedoval P., da je toženka že navsezgodaj

pila, če je prišel tožnik. Pritožbene navedbe zaključuje s trditvijo,

da je dolžna vrniti le 7.100.000,00 SIT, vendar ne od zapadlosti

posameznega izročenega zneska dalje, ampak šele od takrat, ko je po

zakonu nastopila obveznost vrnitve.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi toženke:

Brezpredmetna je pritožbena trditev toženke, da je hotela skleniti

prodajno pogodbo za stanovanje na ulici. Tisto kar je

pravnorelevantno, je nesporna okoliščina (njena nespornost izhaja

tudi iz toženkinih pritožbenih trditev), da pogodba ni bila

sklenjena. Sklenjena pa ni bila, ker je bil solastninski del ene

polovice omenjenega stanovanja predmet zapuščine po pokojnem V.V. in

ker sta bila dediča poleg toženke tudi zapustnikova otroka. Kot je

ugotovilo sodišče prve stopnje in kar je glede na navedbe pritožbe

prav tako nesporno, je tožnik to izvedel potem, ko je toženki že

izročil en milijon. Tožnik pa ni zahteval vrnitve navedenega zneska,

katere materialnopravna podlaga bi bila v obligaciji vrnitve zaradi

neuresničene pravne podlage (4. odstavek 210. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), ker mu je toženka, kar

je tudi nesporno, ponudila sklenitev pogodbe o dosmrtnem

preživljanju. Vse kar je tožnik potem storil za toženko in vse kar ji

je izročil, je storil v okviru izvrševanja obveznosti po omenjeni

pogodbi. Da sta stranki imeli namen skleniti takšno pogodbo in da je

bila pobudnica njene sklenitve toženka, izhaja iz listin v spisu in

zaslišanj prič, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Do

njene sklenitve v pravnoformalno veljavni obliki t.j. v obliki

notarskega zapisa, pa ni prišlo, ker se je toženka premislila in tik

pred podpisom pogodbe pobegnila od notarja. Kasneje se je toženka s

pisno izjavo tožniku (izjava z dne 13.10.2000) obvezala, da bo z njim

sklenila omenjeno pogodbo v tridesetih dneh, vendar do sklenitve tudi

takrat ni prišlo. Navedene dejanske okoliščine so med strankama

nesporne, sporno pa je koliko denarja je tožnik izročil toženki

(toženka priznava izročitev zneska 7.100.000,00 SIT) in katere

storitve ter v kakšnem obsegu in vrednosti je zanjo opravil, vse v

pričakovanju, da bo z njo sklenil pogodbo o preživljanju, po kateri

mu bo po toženkini smrti pripadlo njeno premoženje (117. člen Zakona

o dedovanju).

Navedeno navaja na pravilnost toženkinega pritožbenega očitka glede

materialnopravne opredelitve nastale obveznosti vrnitve, od katere pa

je odvisna le njena zapadlost. Pritrditi je namreč treba toženkini

pritožbi, da sodišče prve stopnje obveznost vrnitve nepravilno

temelji na določilih 125. in 132. člena ZOR. Navedena določila

urejajo posledice kršitve pogodbe z neizponitvijo pogodbene

obveznosti. Določajo, da v teh primerih lahko pride do razveze

oziroma razdrtja pogodbe in posledično vrnitve posameznih pogodbenih

izpolnitev. V primeru vračanja denarja pa to pogojuje vrnitev z

zamudnimi obrestmi od dneva, ko je nasprotna pogodbena stranka

prejela posamezna plačila (5. odstavek 132. člena ZOR). Navedena

določila torej izhajajo iz situacije, da je pogodba med strankama že

bila sklenjena, vendar kasneje, zaradi kršitve pogodbe ene od

pogodbenih strank (zaradi neizpolnitve) razvezana oziroma razdrta.

Abstraktna dejanska situacija, ki jo predvidevajo navedena določila,

pa ne ustreza konkretni dejanski situaciji. V obravnavani zadevi je

bilo nesporno ugotovljeno, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, zato

strank tudi ne morejo zadevati posledice njene kršitve. Kot je bilo

že omenjeno je treba pravno razmerje, ki je nastalo med strankama,

reševati po določilih ZOR o neupravičeni pridobitvi (210. - 219. člen

ZOR). Toženkina obveznost vrnitve je nastala zato, ker je od tožnika

prejela izpolnitve iz podlage, ki je ni bilo, oziroma se ni

uresničila (4. odstavek 210. člena ZOR). Tožnik je toženki, v

pričakovanju, da bo z njim sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju,

sam sebe prikrajšal s tem, ko je toženki izročil denarne zneske in

zanjo opravil določene storitve in s tem njej povzročil korist v

obsegu lastnega prikrajšanja. Ker za tak dejanski premik njegovega

premoženja v toženkinega ni bilo pravne podlage (ni bila sklenjena

pogodba), je treba vzpostaviti prejšnje stanje oziroma takšno stanje,

kakršno je bilo pred navedenim premikom. V teh primerih je treba

glede obsega vrnitve obresti presojati dobrovernost oziroma

nedobrovernost pridobitelja (214. člen ZOR). Le ob ugotovitvi, da je

bila toženka nepoštena od samega začetka, ker npr. dogovora z

tožnikom nikoli ni jemala resno, bi jo bilo mogoče obsoditi na

plačilo zamudnih obresti že od dneva prejema posameznega zneska. Ker

je bilo materialnopravno izhodišče sodišča napačno, pravnorelevantne

dejanske okoliščine toženkine poštenosti ni presojalo, zato je

dejansko stanje v tem obsegu ostalo neugotovljeno. To pa pogojuje

razveljavitev izpodbijane sodbe v obrestnem delu, kot izhaja iz

izreka te odločbe in sicer le za čas do 13.11.2000. Od tega dne

dalje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, toženkina nedobrovernost ne

more več biti vprašljiva.

Neutemeljeno pa je pritožbeno izpodbijanje dejanske ugotovitve

izročenih zneskov. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je

toženka dolžna vrniti tožniku ne le nespornih 7.100.000,00 SIT, ampak

tudi zneske 300.000,00 SIT, 110.000,00 SIT, 300.000,00 SIT in

200.000,00 SIT. Izročitev navedenih zneskov je izkazana s potrdili,

ki jih je podpisala toženka. Pritožbeno sodišče tudi v celoti

pritrjuje (in se nanje sklicuje) razlogom sodišča prve stopnje, zakaj

ne verjame toženki, da so navedeni zneski zajeti v potrdilu o

izročenem enem milijonu. Ob tem naj se še navede, da je toženka sama

izjavila, da je v spornem obdobju zapravila 8 milijonov. Res da je

pri tem navedla, da je bil milijon od njene pokojnine, kar pa ni

verjetno glede na njene hkratne in večkratne trditve, da je bila,

predno je spoznala tožnika, povsem brez denarja.

Neutemeljene so tudi toženkine pritožbene trditve, ki se nanašajo na

vrnitev zneskov po 30.000,00 SIT mesečno za čas od marca 2000 do

13.11.2000. Gre za tožnikovo mesečno obveznost po pogodbi o dosmrtnem

preživljanju, ki naj bi bila namenjena vzdrževanju nepremičnine na

Igu, njena izpolnitev oziroma izročitev zneskov pa je izkazana s

potrdili, ki jih je toženka podpisala. Pritožbena trditev, da gre

pravzaprav za uporabnino za K 8, je neutemeljena že zato, ker gre za

pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati, glede na to, da

toženka ni navedla razlogov, zakaj tega dejstva ni zatrjevala že v

postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Res pa je toženka v odgovoru

na tožbo zatrjevala, da je "treba vse tožnikove stroške poračunati z

najemnino", s čimer meri na pobot terjatev, vendar pa omenjene

trditve v tem smislu nikoli ni oblikovala in opredelila. Neupoštevno

pritožbeno novoto predstavlja tudi trditev, da je tožniku (očitno) iz

tega naslova vrnila znesek 90.000,00 SIT. Te trditve, ki je sicer v

nasprotju z hkratno pritožbeno trditvijo, da ji je tožnik dolžan

plačevati uporabnino v omenjenem znesku, toženka v prvostopnem

postopku ni postavila. Zaslišana kot stranka je sicer omenila, da je

tožniku vrnila 90.000,00 SIT, vendar nikoli ni opredelila, na kaj naj

bi se navedeno vračilo nanašalo. Da bi sodišče samo na podlagi

izvedenih dokazov formiralo dejanske trditve stranke namesto nje, pa

bi vsekakor presegalo njegova pooblastila.

Neutemeljena so tudi tista pritožbena izvajanja, s katerimi skuša

toženka izkazati, da je dejanska situacija, ki jo predvideva 211.

člen ZOR in zaradi katere ni obveznosti vrnitve, nastopila že takrat,

ko je toženka pobegnila od notarja. Toženkina pisna izjava tožniku z

dne 13.10.2000, da bo z njim sklenila pogodbo o dosmrtnem

preživljanju v roku tridesetih dni, preprečuje sklepanje, da je pred

potekom navedenega roka, ki si ga je zastavila sama toženka, tožnik

vedel, da ji ni ničesar dolžan plačati. Iz tega razloga je

neutemeljena pritožba zoper odločitev o tožnikovi povrnitvi stroškov

toženkinega odvetnika. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper

odločitev o povrnitvi stroškov, ki jih je imel tožnik s plačevanjem

L.. Dejstvo je, da je L., kadar ni bilo tožnika, toženki

nudil pomoč in družbo, kar priznava tudi sama toženka,

verodostojnosti potrdil o tožnikovih izplačilih pa toženka

ni uspela izpodbiti.

Tožnikov zahtevek glede povrnitve stroškov adaptacije je sodišče prve

stopnje pravilno opredelilo kot verzijskega. Pritožbeni očitek

toženke sodišču prve stopnje, da je spregledalo, da toženka od

adaptacije ni imela nobene koristi, ne drži. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da je pogodbo o adaptaciji sklenila toženka, plačnik pa je

bil tožnik. Toliko kot je vložil v toženkino stanovanje je ona

prihranila in za toliko se je povečala vrednost stanovanja, ki ostaja

toženki. Res pa je pri presoji oziroma ugotovitvi nastale koristi

toženki sodišče spregledalo nesporno dejstvo, da je tožnik z odkupom

solastnega dela 1/6 stanovanja od preostalih dveh dedičev postal

solastnik skupaj s toženko, zato imata od izvršene adaptacije koristi

oba in sicer do višine solastnih deležev. Ker toženka ni dolžna

povrniti koristi, ki presega njen solastninski del, je bilo treba vse

denarne zneske, ki se nanašajo na stroške adaptacije zmanjšati za

1/6. Po računu za izvršeno delo z dne 31.7.2000 je zato tožnik

upravičen le do zneska 359.399,00 SIT, ne pa do zneska 431.244,00

SIT, za plačila po računih do 13.11.2000 pa je upravičen do zneskov

2.834,00 SIT namesto 3.400,00 SIT, 12.538,00 SIT namesto 15.040,00

SIT, 5.913,00 SIT namesto 7.095,40 SIT, 2.298,00 SIT namesto 2.758,20

SIT, 4.224,00 SIT namesto 5.068,50 SIT, 2.287,00 SIT namesto 2.744,00

SIT, 31.700,00 SIT namesto 38.037,00 SIT, 22.391,00 SIT namesto

26.867,00 SIT, 4.510,00 SIT namesto 5.411,00 SIT, 45.645,00 SIT

namesto 54.769,64 SIT, 1.201,00 SIT namesto 1.441,00 SIT, 6.486,00

SIT namesto 7.782,70 SIT, 1.175,00 SIT namesto 1.410,00 SIT, 2.737,00

SIT namesto 3.284,00 SIT, 4.317,00 SIT namesto 5.179,00 SIT,

22.993,00 SIT namesto 27.589,00 SIT, 34.280,00 SIT namesto 41.133,00

SIT, 16.443,00 SIT namesto 19.730,00 SIT, 5.759,00 SIT namesto

6.910,00 SIT, 29.736,00 SIT namesto 35.680,00 SIT, 4.572,00 SIT

namesto 5.485,00 SIT oziroma do skupnega

zneska 264.034,00 SIT namesto do zneska 316.815,24 SIT. V tem delu je

bilo zato treba ustrezno spremeniti izpodbijano sodbo, tako kot to

izhaja iz izreka te odločbe (4. točka 358. člena ZPP).

O pritožbi tožnika:

Sodišče prve stopnje je za čas po 13.11.2000 zavrnilo račune, ki se

nanašajo na izdatke za material, ki jih je imel tožnik, ne pa na

račun za opravljeno storitev adaptacije, zato je tožnikova pritožba v

tem delu neutemeljena. Utemeljena pa je pritožba, ki se nanaša na

stroške tožnikovih prevozov k toženki. Izpodbijana sodba je v tem

delu pomanjkljiva, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, kako je

prišlo do razdalje 20 km namesto zatrjevanih 60. Sodbo sodišča prve

stopnje je bilo zato treba razveljaviti tudi v zavrnilnem delu,

kolikor se ta nanša na stroške kilometrine (1. odstavek 354. člena

ZPP).

Minimalni poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje ne pogojuje spremembe stroškovne odločitve. Uspeh tožeče

stranke je (bo) ostal približno 80%. Zaenkrat pa še ni mogoč

zaključek, kakšno bo razmerje uspeha pravdnih strank v pritožbenem

postopku. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o

stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. odstavek

165. člena ZPP).