Appeal dismissed; negligence standard met; damages for head injury upheld despite lack of confirmed brain trauma.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Določilo 16. člena ZOR vsebuje kot standard takšno skrbno in pazljivo

postopanje in vedenje, ki je potrebno, da se odvrne možna povzročitev

škode drugim. Če se ugotovi, da ravnanje ni bilo takšno, če torej ni

bila uporabljena potrebna oziroma zahtevana skrbnost, je bila

navedena norma kršena oziroma je bila izpolnjena protipravnost kot

predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da tožeči plača denarno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT z

zamudnimi obrestmi. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku

naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 169.544,00 SIT z

zamudnimi obrestmi.

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni

pritožbi.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je glede na konkretne

okoliščine in glede na obstoječo sodno prakso upravičen do višje

odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje

nepravilno ni upoštevalo trditve o obstoju postkomocijskega sindroma

zaradi pretresa možganov. Izvedenec je svoje mnenje, da ni bil

ugotovljen pretres možganov, vezal le na izvid kirurginje, v katerem

je zapisano, da pritožnik ni imel nevrovaskularnih izpadov, ki lahko

kažejo obstoj pretresa možganov. Iz medicinske dokumentacije izhaja,

da je tožnik že 14 dni po poškodbi obiskal zdravnika zaradi

glavobolov, vrtoglavic, nespečnosti, krvavenja iz nosu, iz

zdravstvenega kartona pa ni razvidno, da bi imel takšne težave že

pred poškodbo. Kot je tožnik navedel velja navedeno smiselno enako

tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče bi moralo upoštevati tudi pomen prizadete dobrine, saj je šlo

za poškodbo glave, kar bi lahko pogojevalo tudi bistveno hujše

posledice. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo

tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga nepravilne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne

strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so razmere pred

škodnim dogodkom narekovale potrebo po povečanem nadzoru paznikov nad

obsojenci. Iz 13. člena Pravilnika namreč ne izhaja stalno neposredno

fizično varovanje vsakega konkretnega obsojenca, saj to tudi ni

realno izvedljivo, upoštevaje dejstvo, da sta morala v konkretnem

primeru paznika skrbeti približno za varnost 90 obsojencev. Kljub

tožnikovi konfliktnosti in njegovemu občasnemu motečemu vedenju,

razmere v traktu, kjer je tožnik bival, v ničemer niso nakazovale

potrebe po povečani skrbnosti oziroma nadzoru paznikov nad obsojenci.

Dogodku bi se bilo mogoče izogniti le v primeru, če bi tožnik vstal

in zapustil sobo pravočasno. Zato škodljivih posledic ni mogoče

pripisati toženi stranki oziroma njenim delavcem, pač pa tožniku

samemu. Tožniku je bila varnost zagotovljena vse do trenutku, ko je

paznik odklenil vrata njegove sobe in ga prebudil. Ravnanje tožnika

je bilo tisto, ki je omogočilo napadalcu, da ga nepričakovano napade.

Delovno mesto paznikov ni bilo locirano samo na trakt, v katerem je

bil tožnik napaden, temveč sta bila paznika zadolžena za opravljanje

jutranjih opravil v celotnem tretjem oddelku, ki ima pet ločenih

traktov, zato paznikoma ni mogoče očitati, da sta zapustila delovno

mesto. Tudi glede dostopnosti kovinskega valja obsojencu meni, da ni

bilo nikakršnih razlogov za pogostejše izredne preglede prostorov

obsojencev in njihov povečan nadzor pri prehajanju na delo v

gospodarsko enoto in vračanje v bivalne prostore. Prereka tudi višino

prisojene odškodnine, zlasti pa odškodnino za strah, ki je močno

previsoka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo

tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev

zadeve v novo odločanje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke poudaril, da je do

škodnega dogodka prišlo zaradi odgovornosti paznikov.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da nastanka

škodnega dogodka ni mogoče pripisati protipravnosti oziroma

nedopustnosti njenega ravnanja. Ravnanje je nedopustno, če ni v

skladu z določeno normo, po katerem se ravnanje presoja. Takšna

splošna norma je v zvezi s povzročitvijo škode določena v 16. členu

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po tem

načelnem določilu se je vsak dolžan vzdržati ravnanja (storitve ali

opustitve), s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. To

določilo torej vsebuje kot standard takšno skrbno in pazljivo

postopanje in vedenje, ki je potrebno, da se odvrne možna povzročitev

škode drugim. Če se ugotovi, da ravnanje ni bilo takšno, če torej ni

bila uporabljena potrebna oziroma zahtevana skrbnost, je bila

navedena norma kršena oziroma je bila izpolnjena protipravnost kot

predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti. Kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru potrebno

skrbnost ravnanja toženke presojati po pravilih, ki urejajo izvajanje

nadzora nad obsojenci in ki so bila v času nastanka škodnega dogodka

določena v Pravilniku o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih

oseb kazenskih pobojševalnih zavodov (Ur.l. SRS, št. 3/79, v

nadaljevanju Pravilnik). Tako so po določilu 4. člena Pravilnika

pazniki dolžni izvajati potrebne ukrepe med drugim tudi za to, da se

zagotovi varnost obsojencev. V določilu 1. odstavka 7. člena

Pravilnika pa je določeno, da jih morajo v ta namen primerno

nadzirati in varovati v bivalnih in drugih prostorih ter da so pri

tem zlasti dolžni, da preprečujejo medsebojna obračunavanja. V 2.

odstavku navedenega člena pa je določeno, da je dolžan zavod omenjeni

obseg varstva in nadzorstva prilagoditi svojim potrebam, pri čemer

naj upošteva vrsto zavoda, (zaprti, polodprti, odprti) in tudi

posebnosti v posameznih oddelkih in skupinah.

Prav opustitev dolžnega ravnanja iz navedenih pravil pogojuje

odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da

so posebnosti obsojencev, ki so bivali v oddelku, kjer je prišlo do

škodnega dogodka narekovale paznikom povečano skrbnost pri izvajanju

ukrepov varovanja. Paznikom je bila tudi znana tožnikova konfliktnost

in dejstvo, da drugi obsojenci težko prenašajo njegovo vpitje in

sicerjšnje motenje. Vsaj z enim od obsojencev pa je imel tožnik tudi

izrazito konflikten odnos, kar je bilo paznikom znano. Na ugotovljene

okoliščine bi se torej morali delavci zavoda oziroma toženke odzvati

z ustreznim in primernim zavarovanjem v smislu prej navedenih določil

Pravilnika.

Tudi okoliščino, da je bila škoda povzročena z kovinskim valjem, ki

ga je drugi obsojenec proti dolžniku uporabil kot orožje, je mogoče

pripisati opustitvi delavcev toženke, ki so dolžni, zaradi

zagotovitve varnosti obsojencev v smislu prej navedenih pravil,

opravljati pregled obsojencev ter pregledovati bivalne in druge

prostore. Okoliščina, da je poškodovalec iz gospodarskega obrata

uspel prenesti kovinski valj v sobo, je treba pripisati premalo

skrbnemu ravnanju delavcev toženke pri izvajanju nadzora. Omenjene

opustitve delavcev toženke, ki so dolžni ravnati s profesionalno

skrbnostjo (2. odstavek 18. člena ZOR), so pogojevale situacijo, v

kateri je prišlo do nastanka tožnikove škode. Dodati je še treba, da

okoliščina, da sta bila le dva paznika, celotni tretji oddelek pa ima

pet ločenih traktov, ne more biti relevantna. Toženka bi morala

varovanje in nadzor, glede na posebnosti konkretnega oddelka in glede

na navedene posebne okoliščine, organizirati tako, da bi bila

zagotovljena tožnikova varnost. Odločitev sodišča prve stopnje glede

temelja tožbenega zahtevka je pravilna, zato je bilo treba pritožbo

toženke v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Izpodbijana odločitev pa je pravilna tudi v odločitvi o višini

tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem pravilno izpolnilo pravni standard

pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR, saj je dosojena

odškodnina v znesku 200.000,00 SIT za to obliko škode primerljiva z

odškodninami določenimi za enak obseg škode, hkrati pa upošteva vse

konkretne značilnosti, ki so se odražale pri tožniku. Natančno je

bila ugotovljena in upoštevana stopnja in intenzivnost telesnih

bolečin, kot tudi vse nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel v tem

obdobju. Res da je šlo v obravnavanem primeru tudi za poškodbo glave,

vendar le za udarnino glave, kar je izvedenec opredelil kot lahko

telesno poškodbo. Tako pa jo opredeljuje tudi sam tožnik v svoji

tožbi. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, da zdravstvenih

težav, ki jih je mogoče okarakterizirati kot postkomocijski sindrom,

tožnik ni uspel dokazati. Kot je izvedenec navedel, se takšne težave

lahko razvijejo le po utrpelem pretresu možganov, za katerega v

obravnavanem primeru ni bilo objektivnih kliničnih znakov. Navedel je

tudi, da se v sodno medicinski praksi upoštevajo le, če je pretres

možganov ugotovljen neposredno po nezgodi s strani zdravnika, za kar

pa ni šlo v obravnavanem konkretnem primeru. Glede na navedeno je

bilo treba pritožbo tožnika zoper odločitev o višini odškodnine za to

obliko nepremoženjske škode in pritožbo toženke, ko odločitev sodišča

prve stopnje v tem delu izpodbija le pavšalno, zavrniti kot

neutemeljeni. Iz zgoraj navedenih razlogov je bilo treba zavrniti

tudi pritožbo tožnika zoper odločitev o denarni odškodnini za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in enako pritožbo

toženke. Končno pa je neutemeljena pritožba toženke zoper odločitev o

višini denarne odškodnine za strah, ki naj bi bila po njenem mnenju

močno previsoka. Glede na ugotovitev, da je tožnik pri soobsojenčevem

napadu s kovinskim predmetom uperjenem v njegovo glavo utrpel strah

za življenje se prisojena denarna odškodnina za to obliko škode v

znesku 300.000,00 SIT izkaže za primerno. Ugotovljeno pa je tudi

bilo, da je tožnik utrpel sekundarni strah pred poškodbo možganov.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi pravdnih strank zavrniti

kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela je pritožbeno

sodišče odločilo, da vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena

ZPP).