Contractual penalty partially allowed; damages cannot be cumulated with penalty exceeding 100% loss.

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje spremeni:

v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki presega znesek

44.440,00 SIT, zavrne, glede teka obresti pa tako, da te tečejo od

12.03.1997 dalje do plačila;

v 2. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške

pravdnega postopka.

2.V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v

nespremenjenem delu (tj. v 1. točki izreka glede zneska 44.440,00

SIT) potrdi.

[JEDRO]

Pogodbena kazen olajšuje položaj pogodbi zvesti stranki, saj ji ni

treba dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti nasprotne

stranke, vendar zahtevkov za plačilo odškodnine in za plačilo

pogodbene kazni v obsegu, v katerem se prekrivata, ni mogoče

kumulirati, lahko pa višina pogodbene kazni presega višino

ugotovljene škode.

Zaradi olajšanja dokaznega bremena pogodbi zvesti stranki ni treba

dokazati višine škode, je pa to lahko pomembno merilo za ugotavljanje

(ne)sorazmernosti višine pogodbene kazni.

Narava poslovanja z vrednostnimi papirji je zaradi stalnega nihanja

cen v določeni meri tvegana, vendar ne toliko, da bi višina pogodbene

kazni presegala 100% dejanske škode, ki jo je utrpela pogodbi zvesta

stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 13.02.2004, opr.

št. V P 72/97-21, ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da

tožeči stranki povrne 100.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od 12.09.1996 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 48.000,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v

roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper izdano sodbo je toženec vložil pritožbo, v kateri navaja, da

tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je že 12.09.1996 oddala

nalog za preknjižbo. Navaja, da je pogodbo s tožečo stranko podpisal

v dobri veri, da je lastnik delnic, kar dokazuje k pogodbi pripeto

dokazilo o lastništvu, ki ga je izdal izdajatelj, in ga tožeča

stranka mora imeti. Opozorila tožeče stranke o protipravnosti svojega

ravnanja ni nikoli prejel, tožeča stranka pa nasprotnega ni dokazala.

Nadalje navaja, da je oporekal višini pogodbene kazni, trditev pa je

utemeljil s tem, da cena delnic lahko pade za največ 100 odstotkov,

nikakor pa ne za 300, kolikor znaša pogodbena kazen. Tudi trgovanje z

delnicami ne more predstavljati posla, ki bi upravičevalo tako visoko

pogodbeno kazen. Sodišče prve stopnje se do teh njegovih navedb sploh

ni opredelilo. Glede zastaranja pa navaja, da zastaralni roki ne

veljajo za upnika, temveč za sodišče.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, sodba, izdana v

takem postopku, pa se v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (Ur.

list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP)

lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava (1. odstavek 458. člena), razen, če je zaradi

zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno

ugotovljeno (2. odstavek 458. člena).

Za odločitev v tej so pomembna naslednja, pred sodiščem prve stopnje

ugotovljena pravno-relevantna dejstva:

- tožeča stranka in toženec sta 12.09.1996 sklenila pogodbo o prodaji

delnic - pravic, s katero je toženec prodal tožeči stranki vse

pravice, ki izhajajo iz imetništva 26 delnic oznake G družbe s tremi

srci d.d. po ceni 970,00 SIT za delnico, skupaj torej 25.220,00 SIT;

- od tega zneska so bili odbiti stroški v pavšalno določenem

znesku 3.000,00 SIT;

- toženec je iz naslova prodaje navedenih delnic prejel 22.220,00

SIT;

- tožeča stranka z nalogom za preknjižbo delnic, ki ga je podpisal

toženec, ni uspela, ker so bile iste delnice s strani toženca že

prodane oziroma so bile že preknjižene na drugega kupca, tako da v

trenutku, ko je tožeča stranka zahtevala preknjižbo, te delnice niso

bile več zavedene na ime toženca; izdajatelj delnic je tožeči stranki

sporočil, da je toženec s pogodbo o cesiji terjatev na izročitev

delnic z dne 04.09.1996 s temi delnicami razpolagal ter 16.10.1996

dal nalog za preknjižbo teh delnic na družbo Intara d.o.o.;

tožeča stranka je toženca opozorila na protipravnost in kaznivost

njegovega ravnanja z dopisom z dne 12.12.1996 ter ga pozvala, da

prejeti znesek kupnine, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in

pogodbeno kaznijo, nakaže na njen račun, vendar se toženec ni odzval.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje

uporabilo materialne določbe 125. in 132. ter 270. in 274. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR) in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče

stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

sicer (delno) nepravilno uporabilo materialno pravo, vendar je

ugotovilo vsa pravno-relevantna dejstva, kar je v skladu s 4. točko

358. člena ZPP narekovalo spremembo prvostopenjske sodbe, razlogi pa

bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

V skladu z določbo 2. odstavka 232. člena Zakona o gospodarskih

družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in

dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) velja pri imenskih delnicah za

delničarja v razmerjih do družbe tisti, ki je kot delničar vpisan v

delniško družbo. Ker je bil v obravnavi zadevi nalog za preknjižbo

delnic na družbo I d.o.o. izvršen (šele) 16.10.1996, je toženec kot

imetnik imenskih delnic 12.09.1996 s tožečo stranko (še) lahko

veljavno sklenil pogodbo o prodaji teh delnic. Če bi namreč toženec

prodal delnice po trenutku, ko bi bile te že preknjižene na I d.o.o.,

tedaj pogodba o predaji delnic sploh ne bi bila veljavno sklenjena.

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je v Pogodbi o prodaji delnic -

pravic (priloga A2, v nadaljevanju pogodba) pravočasna izpolnitev

obveznosti njena bistvena sestavina (t.i. fiksni posel), zato je taka

pogodba, v primeru, da je dolžnik (tj. toženec) ne izpolni

pravočasno, razdrta po samem zakonu (1. odstavek 125. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je tem navedbam tožeče stranke sledilo in

presodilo, da je sklenjena pogodba razdrta, zato je tožeča stranka

upravičena do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 132. člena

ZOR). Ta odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno

zmotna. Iz pogodbe namreč ne izhaja, da bi pogodbeni stranki tožencu

(tj. prodajalcu) določili kakršenkoli rok za izpolnitev njegove

obveznosti, zato ni podlage za uporabo 125. člena ZOR. Čim pa je

tako, sklenjena pogodba ni razdrta po samem zakonu (tožeča stranka pa

ni niti zatrjevala, da bi pogodbo razdrla v skladu s 126. členom

ZOR), zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 132. člena ZOR, ki govori

o učinkih razdrte pogodbe. Tožbeni zahtevek glede zneska 25.220,00

SIT, ki ga je tožeča stranka zahtevala zaradi razdrtja pogodbe je

zato neutemeljen, zato ga je bilo treba zavrniti.

Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pogodbe izhaja, da

sta se stranki sicer dogovorili, da so delnice vredne skupaj

25.220,00 SIT (prvi odstavek II. točke pogodbe), da pa je pavšalne

stroške v višini 3.000,00 SIT dolžan plačati prodajalec, tj. toženec

(drugi odstavek II. točke pogodbe). Na podlagi tretjega odstavka II.

točke pogodbe je tako kupec (tj. tožeča stranka) plačal, kar izhaja

tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, (le) 22.220,00 SIT.

Tožbeni zahtevek glede zneska, ki presega navedeni znesek kupnine, bi

bil torej ne glede na zgornje navedbe neutemeljen.

V pogodbi se je toženec zavezal (III. točka), da z delnicami oziroma

pravicami, ki izhajajo iz imetništva teh delnic, ni pred sklenitvijo

te pogodbe na kakršenkoli način razpolagal, tako da ne obstajajo

pravice tretjih, ki bi izključevale, omejevale ali obremenjevale

pravice, ki so predmet te pogodbe, niti ne bo po sklenitvi te pogodbe

v ničemer oviral ali omejeval uresničevanja pravic, ki jih je

pridobil kupec. V primeru, če se po sklenitvi pogodbe ugotovi, da je

prodajalec ravnal v nasprotju z navedenimi obveznostmi, se je toženec

zavezal plačati pogodbeno kazen v višini trikratnega zneska kupnine

iz II. točke pogodbe (IV. točka pogodbe).

Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti

izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti

pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je

pravni temelj te izpolnitve obveznosti. Pogodbena kazen ima dvojni

pomen; je instrument utrditve obveznosti, ker pogodbeno stranko sili

k izpolnitvi obveznosti, upniku pa tudi olajšuje položaj v primeru

kršitve pogodbene obveznosti dolžnika, saj mu ni treba dokazati vseh

elementov odškodninske odgovornosti dolžnika. Da bi upnik pridobil

pravico do pogodbene kazni, mora dokazati, da gre za kršitev

obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja in da vzrok

izvira iz sfere dolžnika, ki bi moral izpolniti obveznost.

V obravnavani zadevi sta se pogodbeni (sedaj pravdni) stranki

dogovorili za pogodbeno kazen v primeru, če dolžnik svoje obveznosti

ne bi izpolnil, tj. za t.i. pogodbeno kazen za primer neizpolnitve.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta izpolnjeni obe

predpostavki za pridobitev pravice do pogodbene kazni. Prvostopenjsko

sodišče pravilno ugotavlja, da (ne)pravočasno reagiranje tožeče

stranke ne izključuje protipravnosti ravnanja toženca. Toženec sicer

tudi v pritožbi (ponovno) navaja, da je bila preknjižba delnic na dan

sklenitve pogodbe in vse do 16.10.1996 možna, kar pa ga po oceni

pritožbenega sodišča toženca ne more razbremeniti odgovornosti za

nastalo stanje. Z izdajo naloga za preknjižbo, s katerim se je družba

Intara d.o.o. dne 16.10.1996 vpisala kot delničar, je toženec namreč

prekršil obveznosti iz III. točke pogodbe in preknjižba delnic na

tožečo stranko ni bila (več) možna, zato je tožeča stranka upravičena

do pogodbene kazni.

Pogodbena kazen se od poslovne odškodninske odgovornosti razlikuje po

tem, da škoda ni predpostavka za nastanek (in uveljavitev) pravice do

pogodbene kazni, vendar pa imata obe navedeni civilni sankciji skupno

funkcijo: tudi namen pogodbene kazni je namreč pogodbi zvesti stranki

omogočiti, da doseže povrnitev škode, ki ji je zaradi ravnanja

nasprotne stranke nastala, le da ji je, kot že rečeno, dokazni

položaj olajšan. Zahtevka za plačilo pogodbene kazni zato ni mogoče

kumulirati z zahtevkom za plačilo odškodnine v obsegu, v katerem se

prekrivata, če pa je obseg škode večji, tedaj lahko stranka zahteva

razliko med zneskom pogodbene kazni in višino dejanske škode (275.

člen ZOR).

V obravnavani zadevi tožeča stranka ni trdila, da bi obseg škode

presegal znesek dogovorjene pogodbene kazni (trikratno vrednost

kupnine iz II. točke pogodbe), prav tako pa ni postavila ustreznih

trditev (teh glede na že večkrat omenjeno olajšano dokazno breme niti

ni bila dolžna postaviti) o dejanski višini škode, čeprav iz njenih

trditev smiselno izhaja, da je oškodovana za znesek plačane kupnine.

Višina škode je namreč pomembno merilo za presojo (ne)sorazmernosti

višine pogodbene kazni (glej Komentar OZ, Plavšak, N., in drugi, 2.

knjiga, str. 238).

Toženec je med postopkom postavil trditev, da je dogovorjena

pogodbena kazen previsoka in nesorazmerna, saj kljub nihanju cene

delnic, le-ta ne more zanihati za več kot za 100 odstotkov, zato bi

bila primerna pogodbena kazen v višini 100% dogovorjene kupnine. S to

trditvijo je uveljavljal pravico iz 274. člena ZOR in zahteval od

sodišča, naj pogodbeno kazen zmanjša. Sodišče prve stopnje je njegovo

trditev (po oceni prvostopenjskega sodišča nepravilno) ocenilo kot

pavšalno, kljub temu pa dodalo, da je pri odmeri pogodbene kazni

treba upoštevati naravo poslovanja z vrednostnimi papirji, saj gre za

posle, ki so zaradi stalnega nihanja cen v določeni meri za kupca

tvegani. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje takemu razlogovanju,

vendar ocenjuje, da je znesek, ki presega 100% zvečanje pogodbene

kazni od dejanske nastale škode (ta je glede na navedbe tožeče

stranke in pogodbena določila 22.220,00 SIT), nesorazmeren in ni v

skladu s sodno prakso. Ker gre za uporabo materialnega prava, je

pritožbeno sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek, ki presega

znesek 44.440,00 SIT (tj. o vtoževanih 75.660,00 SIT iz naslova

pogodbene kazni), neutemeljen.

Toženčeva navedba iz pritožbe, da opozorila o protipravnosti svojega

ravnanja s strani tožeče stranke ni nikoli prejel, je utemeljena v

zvezi s tekom zamudnih obresti. V skladu z določbo 2. odstavka 324.

člena ZOR pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z

izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen

je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj svojo

obveznost izpolni. Ker v predmetni zadevi tožeča stranka ni dokazala

(dokazno breme o pogoju iz 2. odstavka 324. člena je na njej), je

bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeniti

tako, da obresti tečejo od dne vložitve tožbe dalje, ko je toženec

nedvomno prišel v zamudo.

Toženčeva navedba iz pritožbe glede zastaranja terjatve pa je

neutemeljena, saj je, kot je pravilno zapisalo že prvostopenjsko

sodišče, zastaralni rok v skladu s 371. členom ZOR 5 let, ta pa od

dne, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, pa do

dne vložitve tožbe še ni potekel. Zgolj v pojasnilo tožencu pa

pritožbeno sodišče še dodaja: zastaralni roku v pravdnem postopku je

rok, v katerem mora upravičenec (konkretno tožeča stranka) zahtevati

izpolnitev obveznosti, sicer pravica do sodnega varstva preneha, ne

velja pa ta rok (kot je tožencu morda znano iz kazenskega postopka)

kot rok, v katerem bi moralo sodišče o zahtevku upravičenca odločiti,

ker bi sicer prenehala možnost razsojanja.

Po obrazloženem se izkaže, da je bilo treba pritožbi toženca delno

ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni

zahtevek, ki presega znesek 44.440,00 SIT, zavrne, pri čemer obresti

od tega zneska tečejo od od 12.03.1997 dalje do plačila, v

stroškovnem delu pa posledično tako, da vsaka stranka nosi svoje

stroške pravdnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). V preostalem

je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve

stopnje na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrditi.