Appellate court remands case for retrial where 30-year acquisitive possession requires only good faith, not legality.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točki II. izreka razveljavi

in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini po določbah

Občega državljanskega zakonika kot splošnih pravil civilnega prava,

ki se uporabljajo na podlagi Zakona o neveljavnosti pravnih predpisov

izdanih pred 6.4.1941, kadar tožnik opira priposestvovanje na

zastaralno dobo 30-ih let, ni potrebno dokazovati zakonite posesti,

ampak zadostuje pristna in dobroverna posest skozi potrebno

priposestvovalno dobo 30-ih let.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Radovljici je s sklepom pod točko I. izreka pravdni

postopek po umiku tožbe glede parc. št. 150/9, vpisane pri vl. št.

419 k.o. ter zoper toženo stranko Občino Bled, ustavilo.

Pod točko II. izreka pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev,

da sta tožnika lastnika vsak do 1/2 parc. št. 150/10 - travnika 140

m2, k.o., in da je tožena stranka Občina Radovljica dolžna

izstaviti za zemljiškoknjižni vpis potrebno listino, ker bo

sicer ta sodba nadomeščala takšno listino, ter za povrnitev

pravdnih stroškov, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da

mora plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 260.798,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 15-ih dneh, da ne bo

izvršbe.

Zoper sodbo in odločitev o stroških, to je zoper točko II. izreka, se

pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je

tožnikov pravni prednik J.Ž. postal lastnik nepremičnin, vpisanih v

vl. št. 107 k.o., temeljem prisojila z dne 23.5.1880 in kupne pogodbe

z dne 17.6.1870. Ti listini se nahajata v zbirki listin zemljiške

knjige naslovnega sodišča, obe pa sta tudi navedeni v notarskem aktu

- izročilni pogodbi za slučaj smrti z dne 5.2.1920, ki je bila

sodišču predložena v dokaz. Izvedba tega dokaza pa je bistvenega

pomena za presojo sodišča o utemeljenosti zahtevka tožnikov, ki je

bil zavrnjen prav iz razloga, da tožnika nista dokazala zakonite

posesti. Pravni prednik tožeče stranke je namreč kupil poleg hiše še

zemljišče - travnik in njivo v veliko večjem obsegu, kot ga izkazuje

kopija katastrskega načrta iz leta 1985 za parc. št. 141/2 in 141/1

k.o.. Da je parc. št. 150/10 k.o. last tožnikov, je jasno razvidno

tudi iz načrta hiše, zlasti pa iz skice zemljišča. Pri izmeri

zemljišč sta bila oškodovana v korist sedanje parc. št. 150/10 k.o..

Parcelnih mej niso nikoli urejali, mejnikov ni, pa tudi iz kopije

katastrskega načrta je razvidno, da so meje vrisane črtkano, kar

pomeni, da meje niso določene in zato niso vrisane v mapo. Če bi

sodišče opravilo gled na kraju samem v sodelovanju z izvedencem

geodetom, kar je tožeča stranka predlagala, bi lahko tudi samo

določilo obseg zemljišča, katerega priposestvovanje uveljavlja.

Logično je, da nobena od navedenih kupnih pogodb, na katere se

sklicuje, ni vsebovala sporne parc. št. 150/10, ker je nastala šele

po parcelaciji leta 1985. Od sodišča je tožeča stranka pričakovala,

da bo natančneje opredelilo čas priposestvovanja in izpolnitev

potrebnih postavk posebno zakonitosti posesti. Dejansko stanje je

nepopolno in zmotno ugotovljeno, nepravilno pa so tudi uporabljena

določila materialnega prava. Posestni predniki tožnikov in tožnika so

imeli dobroverno in zakonito posest, ki so jo pridobili na podlagi

sklenjenih listin in nezakonite posesti niso izvrševali. Ker kasnejša

zakonodaja ne zahteva več zakonite posesti, bi se moralo sodišče

izjasniti glede priposestvovanja spornega zemljišča v času od leta

1941 do 1951. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana

sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje, pri tem pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Trditvena podlaga tožbe je, da je tožeča stranka najmanj 30 let

zemljišče, ki ima sedaj parc. št. 150/10, uživala kot svoje in v

prepričanju, da je njihova last in da je potrebna priposestvovalna

doba potekla, predno je to zemljišče postalo družbena lastnina.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bila posest

pravnih prednikov tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 150/10

k.o. dobroverna in pristna, kar je izkazano z listinami,

fotografijami ter zaslišanji prič. Pravilno je tudi stališče sodišča

prve stopnje, da je za obstoj stvarnopravnih razmerij in za vse

pravne učinke teh razmerij, ki so nastala do uveljavitve Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), merodajno pravo, ki je

veljalo v času nastanka lastninskopravnih razmerij, to je v

konkretnem primeru po takrat veljavnem Občem državljanskem zakoniku

(ODZ). Pravilno je tudi citiralo paragrafa 1460 ODZ in 1468 ODZ, po

katerih se priposestvovanje dovrši po 30-ih letih pravične, poštene

in pristne posesti. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi

morale biti v konkretnem primeru izpolnjene vse tri postavke, to je

pristnost, zakonitost in dobrovernost posesti, da bi lahko, po poteku

z zakonom določene dobe trajanja posesti, oseba priposestvovala

nepremičnino. Prav zaradi tega, ker je štelo, da tožeča stranka ni

dokazala, da je bila njena posest zakonita, to je takšna, ki

odgovarja po paragrafu 1461 ODZ pravični posesti, to je taki posesti,

ki se opira na naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine, je tožbeni

zahtevek zavrnilo. Taka odločitev pa je materialnopravno zmotna. Za

priposestvovanje v daljšem 30-letnem roku namreč zadostuje že

dobroverna poštena posest. Po tako dolgi dobi bi bilo težko dokazati

pravni naslov, zato ni potrebno, da je objektivno podan nek pravni

temelj in ni treba, da je posest zakonita. Sicer pa je to izrecno

določeno v paragrafu 1477 ODZ, ki določa, da kdor opira

priposestvovanje na dobo 30-ih let mu ni treba označiti pravičnega,

to je zakonitega, naslova. Le nepoštena posest, ki mu je dokazana,

izključuje priposestvovanje tudi v tej daljši dobi. Sodišče prve

stopnje zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je štelo

kot potreben pogoj za priposestvovanje tudi dokazano zakonito posest

tožnikov, ni ugotavljalo vseh za odločitev pomembnih dejanskih

okoliščin in je v tem pogledu ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno. Ni namreč ugotovilo, kljub temu, da ni dvomilo, da je

bila posest tožeče stranke dobroverna in pristna, ali je izpolnjen

pogoj tudi potrebnega poteka 30-letne priposestvovalne dobe. O tem v

obrazložitvi sodbe ni zavzelo svojega stališča in zato v tem pogledu,

kljub zmotni uporabi materialnega prava, pritožbeno sodišče

izpodbijane sodbe ne more spremeniti.

Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotne

uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče

stranke ugodilo in izpodbijano sodbo, vključno z odločitvijo o

pravdnih stroških, razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje

v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo to moralo zavzeti stališče

ali je že potekla potrebna priposestvovalna doba do prehoda sporne

nepremičnine parc. št. 150/10 k.o. v družbeno lastnino.

Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe in ima

podlago v določbi 165. člena ZPP.