Court allows partial appeal on interest start date for insurance claims based on loss date, not judgment date.

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v

delu, kolikor je ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo zakonitih

zamudnih obresti od zneska 1.621.620,00 SIT od 25.3.2003 dalje do

plačila in spremeni v stroškovnem delu tako, da je tožena stranka

dolžna plačati tožeči stranki stroške prvostopnega postopka v znesku

155.260,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

sodišča prve stopnje (17.9.2004) do plačila, v roku 15 dni, da ne bo

izvršbe, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba

sodišče prve stopnje v nerazveljavljenem oz. nespremenjenem in

izpodbijanem delu.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega

postopka v znesku 87.435,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje (9.2.2005) do plačila, v 15

dneh, pod izvršbo.

[JEDRO]

V primeru, ko izvedenec oceni škodo na podlagi cen, veljavnih v

izbranem obdobju ob nastanku škodnega dogodka, gre za vrsto čiste

denarne terjatve, ki tudi ob upoštevanju določbe 186. člena ZOR terja

priznanje zamudnih obresti od dneva nastanka zamude (in ne od dneva

izdelave cenitve oziroma izdaje sodne odločbe).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu

zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.621.620,00

SIT od 1.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki stroške tega

postopka v znesku 165.397,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene

kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni ter tožeči stranki

naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da je

že v odgovoru na tožbo ugovarjala teku zamudnih obresti in tega

ugovora med pravdo ni umaknila, v zvezi z zamudnimi obrestmi pa je še

navajala, da te od totalne škode lahko tečejo le od dneva izdaje

sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sodišče je nepravilno

uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo zakonite zamudne

obresti od ugotovljenega zneska od dneva vložitev tožbe dalje. Po

določilu 2. odstavka 919. člena ZOR začne teči rok za izpolnitev

obveznosti zavarovalnice šele od dneva, ko sta ugotovljena tako

obstoj - temelj kot tudi znesek - višina njene obveznosti. Glede na

to, da sta bila sporna tako temelj kot tudi višina njene obveznosti,

sta bila ugotovoljena šele z dnem izdaje sodne odločbe prvostopnega

sodišča. S tem dnem začne teči tudi rok za izpolnitev obveznosti

zavarovalnice in tožena stranka pred tem dnem ne more biti v zamudi

in zato tožniku tudi ne gredo zamudne obresti, ne glede na to, kdaj

je bilo izdelano izvedensko mnenje in ne glede na to, na kateri datum

je škoda obračunana. Po določilu 2. odstavka 189. člena ZOR se škoda

odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, če zakon ne določa kaj

drugega. Tožnik se je z izvedenskim mnenjem strinjal, nesmiselno pa

bi bilo, da bi dopolnitev mnenja zahtevala tožena stranka. Sodišče

prve stopnje tudi ni upoštevalo, da v konkretnem primeru ne gre za

čisto denarno terjatev. Sodišče ne loči med odškodninsko in denarno

terjatvijo. Določbi 1. odstavka 277. člena ZOR in 324. člena ZOR se

nanašata na čiste denarne terjatve, kar pa odškodninska terjatev ni.

Tožnikov zahtevek je dobil obliko denarne terjatev šele z izdajo

odločbe. Ker je bila škoda obračunana kot totalka, je potrebno

uporabiti pravila o ekvivalenci, pri čemer se jemljejo v poštev

podatki, ki veljajo v času odmere. Sodišče bi moralo tudi upoštevati

sodno prakso, ki je veljala v času nezgode. Kršene so tudi določbe

ZPP. Po stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo v

podobni zadevi, bi moralo sodišče prve stopnje tudi brez predloga

strank samo ugotavljati višino škode z izvedencem (sklep Višjega

sodišča v Ljubljani I Cp 1516/2004, z dne 29.9.2004) na dan izdaje

sodne odločbe (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.štev. I Cp

1889/2003, z dne 28.1.2004) in tožeči stranki prisoditi zamudne

obresti šele od dneva izdaje sodbe dalje. Ker sodišče tega ni storilo

zaradi bistvenih kršitev določb postopka, je toženi stranki z napačno

uporabo materialnega prava naložilo še plačilo zakonitih zamudnih

obresti. Storjena je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14.

točke 2. odstavka 399. člena ZPP, saj je izrek neobrazložen. Ni

obrazloženo zakaj naj bi bila tožena stranka sploh v zamudi od

nastanka škode dalje in zakaj naj bi tožeči stranki pripadle zamudne

obresti od 1.1.1999. Sodišče se le pavšalno sklicuje na določilo 186.

člena ZOR, pri tem pa je popolnoma spregledalo določilo 2. odstavka

919. člena ZOR. Opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr.štev.

II Ips 546/2002, z dne 6.11.2003, po kateri oškodovancem, katerih

škoda izvira izpred sprejema OZ in ZPMZO ne gredo nikakršne zamudne

obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj bi v nasprotnem

primeru šlo za kršitev ustavnega načela enakosti oškodovancev pred

zakonom in rušenje enotne sodne prakse. Tudi ni obrazložen izrek o

stroških zaradi česar se ne da preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej na podlagi uradnega preizkusa izpodbijane

sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na

vtoževane zakonite zamudne obresti od zneska 1.621.620,00 SIT za čas

od 25.3.2003 do plačila z izpodbijano sodbo odločilo ponovno in sicer

kot že v svoji sodbi opr.štev. III P 407/99, z dne 13.5.2003, ki v

tem delu ni bila izpodbijana s pritožbo in je tako že pred izdajo

izpodbijane dopolnilne sodbe postala pravnomočna. Sodišče prve

stopnje je torej v tem delu dvakrat odločalo o isti stvari (res

iudicata), zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero je

potrebno v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Zato je

moralo sodišče druge stopnje delno ugoditi pritožbi ter razveljaviti

v tem delu izpodbijano prvostopno sodbo (smiselna uporaba določbe 2.

odstavka 354. člena ZPP).

Pač pa je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje,

kolikor je z njo ugodeno zahtevku za zakonite zamudne obresti od

1.1.1999 do 25.3.2003 od zneska 1.621.620,00 SIT. Po neizpodbijanih

dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo v prometni

nezgodi, ki se je pripetila dne 22.11.1998 totalno poškodovano

tožnikovo vozilo, tožnik je svoj odškodninski zahtevek vložil pri

toženi stranki dne 28.12.1998, tožena stranka pa je napravila

zapisnik o ogledu in cenitvi škode že dne 30.12.1998, pri čemer je

tudi sama ocenila škodo kot "totalko". Tudi sodni izvedenec, ki je

izdelal v tej pravdi cenilno mnenje, se je oprl na ugotovitve tožene

stranke o poškodbi vozila ter uporabil za oceno škode priročnik

Eurotax za prodajne vrednosti rabljenih vozil iz 11-12/98. Ugotovitvi

o višini totalne škode v znesku 1.621.620,00 SIT tudi tožena stranka

ni ugovarjala. Navedeno pa pomeni, da je tožena stranka že dne

30.12.1998 razpolagala ne le s tožnikovim odškodninskim zahtevkom,

temveč je tedaj celo že sama ocenila škodo. V konkretnem primeru je

torej tožena stranka do 1.1.1999 že sama ugotovila vse elemente,

potrebne za ugotovitev višine nastale škode oziroma ji je bila višina

škode tedaj znana. Zato se ne more sklicevati na določbo 2. odstavka

919. člena ZOR, ki nudi zavarovalnici ugodnost preprečitve nastanka

zamude le dotlej, ko zavarovalnica zbere oziroma bi lahko zbrala vse

potrebne podatke za ugotovitev obstoja in višine škode. Ker je bila

s tožnikovim zahtevkom že pred tem pozvana na plačilo škode, je z

navedenim datumom že bila v zamudi (določba 2. odstavka 324. člena

ZOR, po kateri je v primerih kakršen je tudi sporni, ko ni izkazan

dogovorjen ali z zakonom posebej določen rok za izpolnitev

obveznosti, za nastanek dolžnikove zamude potreben zahtevek oziroma

opomin upnika).

Pritožnica se sklicuje tudi na določbo 189. člena ZOR, po kateri se

škoda ugotavlja po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Vendar pa je ta

določba bila uzakonjena zaradi varstva oškodovancev, v primeru

uveljavljanja nečistih denarnih terjatev, ko oškodovanec ne zahteva

povrnitev škode že izračunane na dan nastanka nezgode oziroma

izdelane cenitve. Čim pa kot v spornem primeru, izvedenec izdela

cenitev škode na podlagi cen, veljavnih v izbranem obdobju ob

nastanku škodnega dogodka, gre za vrsto čiste denarne terjatve, ki

tudi ob upoštevanju določbe 186. člena ZOR, po kateri se šteje

odškodninska terjatev za zapadlo že v času nastanka škode, terja

priznanje zakonitih zamudnih obresti od dneva nastanka zamude. V

konkretnem primeru je zamuda ob že zgoraj obrazloženem nastala z dnem

1.1.1999. Upoštevanje cen ob nastanku škodnega dogodka in prisoja

zamudnih obresti od tedaj dalje tudi ne pomeni dvojne valorizacije

zahtevka, ohranja pa kaznovalno funkcijo zamudnih obresti kot

sankcije za nespoštovanje obveznosti poplačati nastalo škodo od njene

zapadlosti dalje, v primerih kakršen je sporni, ko so se vsi ugovori

tožene stranke izkazali kot neutemeljeni. Odločitev sodišča prve

stopnje, ki zamudne obresti prizna od navedenega datuma, je torej

materialnopravno pravilna.

Pritožnica sicer citira nekatere sodne odločbe Višjega sodišča v

Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS, vendar pa pritožbeno sodišče

ugotavlja, da v primerjavo ponujene sodne odločbe ne obravnavajo

takšnih primerov, kakršen je sporni. Ne nanašajo se namreč na

odškodninske zahtevke za povrnitev gmotne škode, ki je izračunana po

cenah veljavnih ob škodnem dogodku. Na podlagi teh sodnih odločb tako

ni mogoče trditi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena toženi

stranki ustavna pravica do enakega varstva pravic v sodnem postopku

(22. člen Ustave RS). Celo nasprotno - takšno stališče, kakršno je

zavzelo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, je tudi že zavzelo

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več svojih odločbah (primerjaj

razen že dosedaj citirane odločbe opr.štev. II Ips 434/2002 na primer

tudi Sklep opr.štev. II Ips 88/2002, z dne 27.11.2002, v katerem je

zavzeto stališče, da v primeru, ko sodišče višino odškodnine za

premoženjsko škodo ugotovi ob upoštevanju razmer, ki so obstajale v

nekem obdobju pred odločitvijo v sporu, prisodi vtoževane zakonske

zamudne obresti od tako določene odškodnine že od dneva zamude dalje

in ne šele od dneva izdaje sodbe; oboje objavljeno v računalniški

bazi SOVS). To pa pomeni, da bi odločitev, za kakršno se zavzema

tožena stranka, bila v nasprotju z že ustaljeno sodno prakso

najvišjega sodišča v primerih, kakršen je sporni.

Iz zgoraj nanizanih ugotovitev sodišča prve stopnje je končno tudi

povsem jasno razvidno, da ima izpodbijana sodba tudi vse potrebne

pravno odločilne razloge in je bil mogoč njen preizkus. Zato tožena

stranka neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožene stranke v

delu, kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku za zakonite zamudne

obresti od 1.1.1999 do 25.3.2003 in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje v tem delu, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne druge

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Delno razveljavljena odločitev sodišča prve stopnje je delno vplivala

tudi na odločitev o stroških prvostopnega postopka. Tožnik je glede

zahtevka za povrnitev zakonitih zamudnih obresti uspel z zneskom

2.326.011,05 SIT, kolikor znašajo natekle zamudne obresti za čas od

1.1.1999 do 25.3.2003. Zato je upravičen do stroškov pritožbe zoper

dopolnilno zavrnilno prvostopno sodbo z dne 19.12.2003 v višini

66.000,00 SIT, stroškov zastopanja po razveljavitvi navedene sodbe v

višini 66.000,00 SIT in takse za izpodbijano sodbo odmerjene od

navedenega zneska, v višini 23.260,00 SIT, skupaj torej do zneska

155.260,00 SIT stroškov prvostopnega postopka. Tožena stranka pa je

upravičena do povrnitve dela stroškov pritožbenega postopka,

sorazmerno svojemu uspehu v njem, to je glede zneska 396.584,93 SIT,

kolikor znašajo natekle zamudne obresti za čas od 25.3.2003 do dneva

izdaje izpodbijane sodbe - 18.9.2004, saj je bila v tem delu

izpodbijana sodba razveljavljena. Tožena stranka je tako upravičena

do 87.435,00 SIT pritožbenih stroškov (30.400,00 SIT za takso za

pritožbo, 46.750,00 SIT odvetniških stroškov, k čemur je potrebno

prišteti še priglašene stroške v višini 20% DDV in 2% za pisarniške

stroške). Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in

Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz

stroškovnikov pravdnih strank.