Employer not liable for coworker injury; court increases non-material damages for young victim's breathing difficulties.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede

drugotožene stranke spremeni tako, da se v celoti glasi:

"Tožena stranka S.K. je dolžan plačati tožeči stranki T.

M. znesek 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi

za čas od 13.2.2004 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo

izvršbe.

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.950.000,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila, se

proti toženi stranki S.K. zavrne.

Tožena stranka S.K. je dolžan tožeči stranki T.M. povrniti

nastale pravdne stroške v višini 668.825,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje -

13.2.2004 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo."

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka S.K. je dolžan tožeči stranki T.M. plačati

stroške pritožbenega postopka v znesku 71.300,00 SIT, z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2005 do plačila, v roku

15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka Pošta Slovenije je dolžna sama nositi svoje

stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Organizacija ne odgovarja delavcu za škodo, ki mu je nastala, ko ga

je v delovnem času udaril sodelavec.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijanem delu zavrnilo tožbeni

zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.400.000,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila. Odločilo je

nadalje, da je tožena stranka S.K. dolžan tožeči stranki

T.M. povrniti nastale pravdne stroške v višini 668.825,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje -

13.2.2004 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Tožbeni zahtevek

proti toženi stranki Pošti Slovenije je zavrnilo in naložilo tožniku,

da plača prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 422.036,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila, v roku

15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni - zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka in

sicer glede odločitve zoper prvotoženo stranko iz razloga zmotne

uporabe materialnega prava, glede odločitve zoper drugotoženo stranko

pa iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je napačno

ugotovljeno dejansko stanje glede pretrpljenih bolečin in

nepremoženjske škode, pa tudi glede prisojene višine odškodnine, ki

ne odraža pravične odškodnine glede na velikost in stopnjo poškodb in

čas trajanja zdravljenja in posledice, ki so nastale tožniku in ki so

bile povzročene s strani drugotožene stranke. Dosojena odškodnina je

upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca A.Ž. prenizka glede na škodo,

čas zdravljenja in posledice poškodb. Glede zavrnilnega dela sodbe

zoper prvotoženo stranko pa pritožnik meni, da je podana pasivna

legitimacija prvotožene stranke glede objektivne odgovornosti za

prizadejane poškodbe in utrpljeno nematerialno škodo. Osnovno načelo

delovnega prava je tudi zagotavljanje varnega delovnega okolja za

zaposlene. Tožnik meni, da je prvotožena stranka za varno delovno

okolje dolžna zagotoviti takšne razmere objektivno. Prvotožena

stranka pa ni zagotovila varnih delovnih razmer za delo tožniku.

Drugotoženec je namreč prišel na tožnikovo delovno mesto kljub temu,

da tega dne ni bil razporejen na delo, bilo je očitno, da je bil

razburjen, prvotožena stranka pa tega ni preprečila, saj je očitno,

da je bil nevaren za sodelavce in normalen delovni proces, katerega

je s svojimi dejanji zmotil in poškodoval tožnika. Predlaga, da se

njegovi pritožbi ugodi tako, da sta toženi stranki dolžni plačati

vtoževani znesek nerazdelno s tem, da se tožbenemu zahtevku po višini

tudi v celoti ugodi. Posledično naj se spremeni tudi izrek o stroških

postopka pred sodiščem prve stopnje, toženima strankama pa naložijo

tudi stroški pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodne odločbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe

in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te

odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

k pritožbi glede odločitve o tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo

stranko

Pritožnik tudi v pritožbi opozarja, da naj prvotožena stranka ne bi

zagotovila varnih delovnih razmer za delo tožniku, ker je

drugotoženec prišel na tožnikovo delovno mesto kljub temu, da tega

dne ni bil razporejen na delo in je bil razburjen. S temi trditvami

utemeljuje objektivno odgovornost prvotožene stranke. Takšne trditve

pa prej kažejo na smiselno zatrjevanje krivdne odgovornosti

prvotožene stranke, saj je z njimi na prvotoženo stranko naslovljen

vsebinsko očitek, da je kršila načela oziroma pravila, ki

delodajalcem nalagajo zagotovitev za življenje in zdravje varne

delovne razmere, in ne torej da naj bi odgovarjala kot imetnik

nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, kar bi lahko v konkretnem

primeru, ko je bila škoda povzročena s strani delavca drugemu delavcu

prvotožene stranke, edino pomenilo podlago za naprtitev objektivne

odgovornosti prvotoženi stranki (primerjaj določilo 174. člena ZOR,

na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, ko pravilno

izključi objektivno odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo).

Pravila, ki so v času škodnega dogodka urejala zagotavljanje varnih

razmer delavcem, so bila uzakonjena v Zakonu o varstvu pri delu (Ur.

list RS 32/74), zahteve, ki pri tem bremenijo delodajalca pa ne

sežejo tako daleč, da bi morala prvotožena stranka v konkretnem

primeru preprečiti vstop v delovne prostore svojemu delavcu -

drugotožencu, četudi bi ta kazal videz razburjene osebe. Takšno

dolžnostno ravnanje delodajalca ni vsebovano v nobenem predpisu. Kot

izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je šlo v

konkretnem primeru za agresivno ravnanje drugotoženca in ne za škodno

ravnanje, ki bi ga tožnik utrpel pri opravljanju ali v zvezi z

opravljanjem delovnih nalog. Zato je izključena uporaba določbe 73.

člena ZTPDR, kot še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prav

tako pa tako dalekosežna dolžnost v konkretnem primeru tudi ne izhaja

iz splošnega načela obligacijskega prava - nikomur škodovati (neminem

leadere). Predpostavka protipravnosti zaradi opustitve dolžnostnega

ravnanja je predvidljivost nastopa negativne posledice (škode) in

njena preprečljivost. Dolžnost aktivnega ravnanja prvotožene stranke

bi torej lahko nastopila v primeru, če bi drugotoženec s svojim

prejšnjim ravnanjem že izkazal, da je nevaren tožniku oziroma

sodelavcem ali pa če bi v času škodnega dogodka tedaj v naprej

nakazal, da bo tožnika napadel, ali pa bi verjetnost takšnega

ravnanja izhajala iz njegovega stanja oziroma kakšnih drugih

konkretnih okoliščin, prvotožena stranka pa bi lahko toženčevo stanje

zaznala in mu preprečila stik s tožnikom oziroma njegovo škodno

ravnanje preprečila. Po dejanskih neizpodbijanih ugotovitvah

prvostopnega sodišča pred škodnim dogodkom drugotoženec ni bil

nasilen in tudi iz njegovega obnašanja na dan škodnega dogodka ni

bilo mogoče razbrati, da bo sicer razburjen lahko kogarkoli napadel.

Njegovo ravnanje je bilo hipno oziroma nenadno ter nepričakovano.

Takšnega ravnanja pa prvotožena stranka tudi ni mogla preprečiti.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v

nespremenjenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo

sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne

odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi

terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni

dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

k pritožbi glede odločitve o tožbenemu zahtevku zoper

drugotoženo stranko

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini odškodnine

za negmotno škodo zaradi strahu, prestanih telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina za navedene postavke ni

takšna, kot jo terjajo merila in kriteriji določeni v 200. členu ZOR

za pravično zadoščenje oz. satisfakcijo oškodovanca.

V zvezi z odmero odškodnine za prestani strah je sodišče prve stopnje

ugotovilo utemeljenost tega dela zahtevka le za prestani primarni

strah, ne pa tudi za sekundarni strah, čemur pritožbeno sodišče

upoštevaje neizpodbijane dejanske ugotovitve o tem, da je sam tožnik

povedal, da strahu zaradi izida zdravljenja ni trpel, sicer

pritrjuje. Vendar pa ne soglaša z odmero odškodnine za prestani

primarni strah le v znesku 50.000,00 SIT. Glede na ugotovitve, da se

je tožnik ob udarcu ustrašil, nato pa je bilo duševno ravnotežje

porušeno v takšni meri, da se je celo bal delati v isti izmeni kot

toženec, je ustrezna odmera odškodnine iz te postavke 100.000,00 SIT.

Upoštevajoč v izpodbijani sodbi ugotovljene - vrsto ter obseg

poškodb in nevšečnosti med zdravljenjem in intenzivnost ter trajanje

telesnih bolečin je nadalje po oceni pritožbnega sodišča primerna

odškodnina 500.000,00 SIT in ne le 300.000,00 SIT, kot je odmerilo

sodišče prve stopnje. V izpodbijani odmeri je predvsem v premajhni

meri upoštevano, da je tožnik vendarle prestal zelo neprijeten

operativni poseg, ko so mu poravnali zlomljene kostne odlomke, po

katerem je moral imeti v nosu tampone in da je kar nekaj dni trpel

hude bolečine. S to pritožbeno odločbo opravljena odmera je tudi v

skladu z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih.

Prenizko je odmerjena tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. V premajhni meri je upoštevana ugotovljena okoliščina, da

ima tožnik, ki je še mlad človek, težave zaradi otežkočenega dihanja

skozi desno nosnico pri večjih fizičnih naporih kot je hoja v hrib in

pri športnih aktivnostih. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova

znaša upoštevaje vse ugotovljene okoliščine v zvezi z zmanjšanimi

aktivnostmi tožnika 400.000,00 SIT in ne le 200.000,00 SIT, kolikor

je odmerilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da

poškodba ne utemeljuje zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi

skaženosti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje manjka

tako objektivni element (videz skaženosti navzven) kot tudi

subjektivni element (duševne bolečine tožnika), kar izključuje

priznanje odškodnine iz tega naslova.

Skupaj tako znaša pravična odškodnina za negmotno škodo, upoštevaje

merila in kriterije iz 200. člena ZOR 1.000.000,00 SIT. Tako

odmerjena odškodnina iz naslova navedenih postavk upošteva tudi

ustaljeno sodno prakso v podobnih odškodninskih primerih.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi tožeče

stranke ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve

stopnje iz izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe

materialnega prava (4. točka 358.člena ZPP). V presežku tožbenega

zahtevka, nad spremenjeno odškodnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi,

pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v

nespremenjenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo

sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne

odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi

terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni

dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

odločitev o stroških

Spremenjena odločitev na odločitev o stroških prvostopnega postopka

ni vplivala . Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje tožniku priznalo stroške in jih naložilo drugotožencu v

skladu s tožnikovim predlogom, kot da bi s svojim tožbenim zahtevkom

tožnik uspel v celoti. Ker stroškovne odločitve zaradi nevložene

pritožbe s strani drugotoženca ni mogoče spreminjati (prepoved

reformatio in peius v smislu določbe 359. člena ZPP, po kateri

sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se

je pritožila, če se je pritožila samo ona), je ostala stroškovna

odločitev v tem delu nespremenjena.

Drugotoženec je tožniku dolžan plačati tudi del pritožbenih

stroškov, upoštevaje tožnikov uspeh v pritožbenem postopku. Tožnik je

v pritožbenem postopku uspel z zneskom 450.000,00 SIT. Potrebni

stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško

tarifo: sestava pritožbe 375 točk (Tar.št. 16/1 OT) in poročilo

stranki - 50 točk, oboje pomnoženo s 110 SIT = 56.100,00 SIT, od

priznanih odvetniških stroškov pa še 20% DDV (2. odstavek 14. člena

OT) v višini 11.220,00 SIT ter stroške sodne takse za pritožbo v

višini 15.200,00 SIT (Tar.štev. 3/1 ZST), kar vse skupaj znese

71.300,00 SIT.

Prvotožena stranka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na

pritožbo, saj odgovor na tožbo ni pripomogel pritožbenemu sodišču pri

odločitvi o pritožbi in jih zato pritožbeno sodišče ni priznalo kot

potrebnih stroškov (člen 155/1 ZPP).