Appeal partially allowed: objective liability remains solidary despite third-party cause; damages and costs adjusted proportionally.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki plačati (namesto 10.800.000,00 SIT) 9.300.000,00 SIT

odškodnine in ji povrniti (namesto 1.160.258,00 SIT) 839.716,50 SIT

SIT stroškov pravdnega postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 61.120,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka in sama kriti svoje stroške odgovora

na pritožbo.

[JEDRO]

Če ravnanje tretjega pomena izključnega vzroka za škodo (primerjaj

drugi odstavek 177. člena ZOR), prispevek tretjega objektvino

odgovorne osebe ne oprošča delno objektivne odgovornosti v razmerju

do oškodovanca. Njena odgovornost v takšnem primeru je solidarna s

tretjim. Po prvem odstavku 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne

obveznosti (torej oškodovancu) za celotno obveznost in lahko upnik

zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma

izpolnjena. Ugovor objektivno odškodninsko odgovorne osebe, češ da bi

bilo treba ugotavljati (morebitni) delež tretjega in objektivno

odgovorne osebe v odškodninskem sporu, torej ni utemeljen. To je

vprašanje, ki zadeva notranjo razmerje med dvema odškodninsko

odgovornima subjektoma in o katerem se odloča v regresni pravdi med

njima.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v

nadaljevanju tožniku) v roku 15 dni plačati odškodnino za

nepremoženjsko škodo v višini 10.800.000,00 SIT in mu povrniti njene

pravdne stroške, odmerjene na 1.160.258,00 SIT, oboje z zakonskimi

zamudnimi obrestmi za čas od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do

plačila. Kar je tožnik iz naslova nepremoženjske škode zahteval več,

je sodišče prve stopnje kot pretirano zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka. Sodbo

izpodbija v njenem ugodilnem delu za znesek, ki presega 7.000.000,00

SIT odškodnine, in v odločitvi o stroških pravdnega postopka. V

pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da

pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje, oziroma skrajno podrejeno, da dosojeno odškodnino zniža

tako, da bo v skladu s sodno prakso, vse pa s stroškovno posledico.

Glede temelja odškodninske odgovornosti meni, da sodišče prve stopnje

ne bi smelo odločiti, da je toženka v celoti odgovorna za nastalo

škodo, saj je do nezgode prišlo zaradi slabo očiščene ceste, kar ni

njena odgovornost oziroma odgovornost njene zavarovanke. Odškodnina v

celoti in po posameznih postavkah je dosojena močno pretirano. V

kolikor bi bila dosojena odškodnina za škodo, ki jo je utrpel tožnik,

pravična in primerna, je vprašanje, kolikšna bi bila primerna

odškodnina za resnično težko poškodbo. Tožnikovim poškodbam bi

ustrezala odškodnina v skupni višini 7.000.000,00 SIT, od tega za

telesne bolečine 2.700.000,00 SIT, strah 500.000,00 SIT, duševne

bolečine zaradi skaženosti 300.000,00 SIT ter za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.500.000,00 SIT. Vse, kar

je dosojeno nad tem, je pretirano. Absolutno je pretirana odškodnina

za telesne bolečine. Četudi je bil tožnik kar nekaj časa v bolniškem

staležu in podvržen operativnim posegom in s tem povezanimi

hospitalizacijami, tega ni moč ovrednotiti v tako visokem znesku, kot

je to storilo sodišče prve stopnje. Kar zadeva strah, se tožnik,

glede na poškodbe, ni mogel bati za svoje življenje, prav tako pa ni

obstajal strah, da ne bi mogel hoditi ali da bi celo ostal brez noge.

Poleg individualizacije odškodnine mora obstajati tudi objektivni

vzrok za strah. Navedbe o tem, da je bil tožnik v strahu za svoj

posel, nimajo močne podlage, ker je kljub njegovi daljši odsotnosti

posel tekel normalno naprej. Pa tudi, če bi držale navedbe o tem,

strah za posel ni pravno priznana škoda. Tudi odškodnina za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je dosojena

previsoko. Primerjalno gledano, gre "le" za poškodbo noge, ki je

tožnik ni izgubila, z njo giba, hodi in je le malo omejen pri tem.

Toženka noče zmanjševati pomena tožnikovih poškodb, vendar je pri tem

potrebno ostati realen in višino odškodnine odmerjati v skladu s

sodno prakso. Poleg tega toženka v spisu ni našla dokaza o tem, da bi

moral tožnik v opravljanje svojega dela vlagati več truda, kot ga je

pred nesrečo. Sodišče je o tem odločalo kot o nespornem dejstvu,

čeprav o tem sploh ni bilo govora med postopkom, zato to predstavlja

kršitev postopka. Kar zadeva stroškovni del sodbe, sodišče prve

stopnje tožniku ne bi smelo priznati vseh stroškov, saj je v pravdi

le delno uspel in je zato upravičen le do povračila sorazmernega dela

stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP

vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo predlaga stroškovno

zavrnitev toženkine pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe najprej preizkusilo v

okviru uveljavljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb

pravdnega postopka. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje

prekršilo pravila postopka, ker je v izpodbijani sodbi ugotovilo kot

nesporno dejstvo, da mora tožnik v svoje delo vlagati dosti več

truda, kot ga je pred škodnim dogodkom konec leta 1996, pritožnica pa

v spisu ne najde nobenega dokaza za to. Glede tega je treba zapisati

dvoje. Prvič ne drži, da bi sodišče prve stopnje omenjeno ugotovitev

v izpodbijani sodbi tretiralo kot nesporno med strankama, saj kaj

takega enostavno ne izhaja iz obrazložitve sodbe. Drugič pa tudi ni

res, da v spisu ni dokaza o tem, da mora tožnik v svoje delo vlagati

dosti več truda, kot ga je moral pred prometno nesrečo. Zaslišan kot

stranka na naroku dne 4. aprila 2002, je namreč povedal (toženka pa

temu ni oporekala), da je njegovo delo terensko ter zahteva zdravega,

aktivnega in mobilnega človeka (izpoved na list. št. 25 spisa) in

hkrati, da se zaradi poškodbe leve goleni izogiba hoji po stopnicah,

da mora paziti, ko vstaja s stola, ko gre iz avtomobila, da ne more

teči in da tudi ne zmore hitre hoje (izpoved na list. št. 26 spisa).

Podobno stanje je opisal tudi izvedenec medicinske stroke specialist

kirurg - travmatolog mag. Matej C. v izvedenskem mnenju ter njegovi

dopolnitvi. Navedeno pomeni, da pritožbeni očitek v smeri kršitve

določbe 214. člena ZPP oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v

tem okviru ni utemeljen.

V pritožbeni fazi je še sporna odgovornost za škodni dogodek 27.

novembra 1996, v katerem je tožniku nastala škoda, delno tudi obseg

nepremoženjske škode ter višina odškodnine zanjo.

O temelju - odgovornosti za škodni dogodek:

Dne 27. novembra 1996 se je zavarovanka tožene stranke peljala s

svojim osebnim avtomobilom po cesti v Krškem. Ko je pripeljala v levi

ovinek, je začelo njeno vozilo zanašati, trčila je v cestni robnik,

nakar jo je odbilo v levo na pločnik na nasprotni strani vozišča, tam

pa je trčila v pešca - tožnika.

Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (prvi odstavek 174.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, ki je še

veljal v času nastanka škodnega dogodka - glej prehodno določbo 1060.

člena Obligacijskega zakonika). Toženka je v odgovoru na tožbo in v

pripravljalni vlogi z dne 28. marca 2002 zatrjevala, da njena

zavarovanka kot imetnica nevarne stvari v danem primeru ne more biti

v celoti odgovorna za nastalo škodo. Del odgovornosti naj bi bilo

(tudi) na strani vzdrževalca ceste, ker ni (dovolj) posipal ceste,

saj je bila ta v času prometne nesreče poledenela. Sodišče prve

stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da bi se

toženka oprostila dela odgovornosti za nastalo škodo le, če bi

dokazala delno sokrivdo oškodovanca zanjo, medtem ko zatrjevana delna

sokrivda tretje osebe (v obravnavanem primeru vzdrževalca ceste) po

mnenju sodišča prve stopnje v tem postopku ni relevantna.

Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno povsem

pravilno. Četrti odstavek 177. člena ZOR določa, da v primeru, če je

za škodo kriv kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z

imetnikom stvari, dolžan pa jo je poravnati v sorazmerju s svojo

krivdo. Če torej ravnanje tretjega nima pomena izključnega vzroka za

škodo (primerjaj drugi odstavek 177. člena ZOR), kot v obravnavanem

primeru, prispevek tretjega objektivno odgovorne osebe ne oprošča

delno objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanca. Njena

odgovornost v takšnem primeru je solidarna s tretjim. Po prvem

odstavku 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti (torej

vsaka solidarno odškodninsko odgovorna oseba) odgovarja upniku (torej

oškodovancu) za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev

od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Ugovor,

češ da bi bilo treba ugotavljati (morebitni) delež tretjega in

objektivno odgovorne osebe v odškodninskem sporu, torej ni utemeljen.

To je vprašanje, ki zadeva notranjo razmerje med dvema odškodninsko

odgovornima subjektoma in o katerem se odloča v regresni pravdi med

njima.

O obsegu nepremoženjske škode in odškodnini zanjo:

1. Telesne bolečine

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in intenziteti

telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpel

tožnik, pritožnica ne izpodbija in se zato pritožbeno sodišče v

izogib podvajanju na tem mestu nanje le sklicuje. Vse dejanske

ugotovitve pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo

prvostopenjsko presojo, da je tožnikov tožbeni zahtevek glede

odškodnine za telesne bolečine do višine 4.500.000,00 SIT utemeljen.

Posebno težo za določitev take višine odškodnine pritožbeno

sodišče vidi v intenziteti telesnih bolečin v času po vseh

štirih operativnih posegih in številnih nevšečnostih, ki so

spremljale zdravljenje zdrobljenega zloma zgornjega dela

tožnikove leve goleni. Čeprav je šlo "le" za poškodbo noge,

kot je zapisano v pritožbi, je treba zdrobljeni zlom

zgornjega dela leve goleni, ki ga je utrpel tožnik, šteti

kot težko telesno poškodbo - tako jo je ocenil tudi

medicinski izvedenec v svojem mnenju. Zaradi nje je tožniku

nastala izredno močna kožna oteklina, ki se je na zunaj

kazala kot mehurji, oža nad mehurji pa je odmrla, zaradi

česar je bilo treba iz solidnega mavca napraviti mavčevo

korito, ki je omogočalo redno negovanje zaradi odmrle kože

nastalih odprtih ran. Pri oškodovancu je prišlo tudi do

deformacije leve goleni v varus položaj, kar pomeni navznoter zvito

levo golen oziroma nepravilno razporejenost sil v kolenskem sklepu.

Da bi preprečili popoškodbeno artrozo, ki se zaradi tega lahko

razvije, so morali oškodovancu napraviti še tako imenovano korektivno

osteotomijo in ker to ni pomagalo, še mozaik plastiko. Zaradi vsega

navedenega in tudi ostalega, kar tu ni bilo posebej poudarjeno,

izhaja pa iz sodbe sodišče prve stopnje, na prvi stopnji dosojena

odškodnina ustreza kriterijem iz 200. člena ZOR in dosojenim

odškodninam v drugih podobnih primerih.

2. Strah

Dejanske ugotovitve, ki so na razpolago glede obsega primarnega in

sekundarnega strahu, so v izpodbijani sodbi obsežne. Pritožnica teh

ne izpodbija, ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da

je tožnik dokazal strah za usodo svoje firme oziroma meni, da

tovrstni strah sploh ni pravno priznana škoda. Pritožbeno sodišče se

načeloma strinja s pritožnico, da strah oškodovanca za usodo njegove

firme oziroma njegovega posla ni pravno priznana nepremoženjska

škoda. Vendar hkrati ocenjuje, da sodišče prve stopnje tožniku ni

imelo namena in tudi ni dosodilo odškodnino iz tega naslova, temveč

je le ugotovilo, da si je tožnik v tej zvezi poiskal strokovno pomoč

in v tem videlo dodaten dokaz o intenzivnosti njegovega

(sekundarnega) strahu pred morebitnimi posledicami zdravljenja. Zato

je pritožbeno sodišče v okviru te odškodninske postavke le še

preverilo toženkine pritožbene trditve, da je bila odškodnina zanjo

dosojena previsoko. Po presoji pritožbenega sodišča to ne drži.

Tožnik je utrpel hud primarni strah, saj je videl, kako je avto

udaril vanj in ob udarcu glave ob tla celo pomislil, da bo umrl. Ko

je občutil, da ne more premikati noge, se je zbal, da ima poškodovano

hrbtenico in da bo ostal paraliziran. Četudi se ni pričakovalo in

dejansko tudi ni prišlo do katastrofalnih posledic, kot je amputacija

noge, na kar v pritožbi opozarja pritožnica, je bil tudi sekundarni

tožnikov strah zelo intenziven in glede na številne komplikacije

poškodbe tudi dolgotrajen. Oškodovanec se je upravičeno intenzivno

bal za uspeh zdravljenja več kot leto dni po poškodbi, potem pa še

pred operativnima posegoma štiri oziroma pet let po poškodbi, pri

čemer se je zavedal, da tudi nadaljnji operativni posegi ne bodo

stoodstotno rešili njegovih težav. Take ugotovitve pomenijo, da je

dosojena odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT za strah primerna. 3.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

Je pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno

uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni upoštevalo vsa

izhodišča za pravilno uporabo pravnega standarda "pravična denarna

odškodnina", pri čemer za neprimernost na prvi stopnji dosojene

odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT govorijo predvsem drugi

primerljivi primeri. Primerna satisfakcija za prestane duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je

ugotovilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v celoti

sklicuje nanje, po oceni pritožbenega sodišča znaša 3.500.000,00 SIT.

Višja odškodnina, dosojena na račun zmanjšane gibljivosti levega

kolena manjše stopnje in nestabilnosti levega kolenskega sklepa v eni

smeri, kar tožniku povzroča predvsem (oziroma le) težave s hojo, bi

presegla pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, šla pa tudi

na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom.

Zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče

delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani del sodbe

sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku

plačati za 1.500.000,00 SIT odškodnine manj, kot po prvi sodbi,

skupaj torej 9.300.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odločitev o spremembi izpodbijane sodbe temelji na določbi 4. točke

358. člena ZPP.

O stroških:

Delna sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi delno spremembo

prvostopenjske odločitve o pravdnih stroških, nastalih med postopkom

pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je, upoštevajoč, da je bil sporen

tudi temelj, uspel s približno 84 % svojega zahtevka, zaradi česar bi

mu bila toženka od priznanih 1.160.258,00 SIT dolžna plačati

974.616,70 SIT. Na drugi strani, ker je toženka uspela s preostalimi

16 %, bi ji moral tožnik povrniti temu sorazmeren del njenih

stroškov. Sodišče prve stopnje jih zaradi napačnega

materialnopravnega stališča, da je tožnik uspel z večino svojega

zahtevka, ni odmerjalo. Zato je to storilo pritožbeno sodišče, in

sicer v okviru določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ter v skladu z

Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v

nadaljevanju ZST). Skupaj je toženki priznalo 843.126,00 SIT stroškov

pravdnega postopka, v čemer so zajeti stroški za: sestavo odgovora na

tožbo v višini 1000 točk (1. točka tar. št. 14 OT), sestavo prve

pripravljalne vloge v višini priglašenih 800 točk (1. točka tar. št.

14 OT), sestavo nadaljnjih treh pripravljalnih vlog za vsako v višini

po 750 točk (2. točka tar. št. 14 OT), zastopanje na prvem naroku v

višini priglašenih 600 točk (1. točka tar. št. 15 OT), zastopanje na

drugem naroku v višini 275 točk (2. točka tar. št. 15 OT), dvakratno

odsotnost iz pisarne vsakič po 80 točk (tretji odstavek 13. člena

OT), od vsega tega materialni stroški v višini 2 % , to je 10.170,00

SIT, ter 19 % davek na dodano vrednost v višini 96.615,00 SIT, pa še

kilometrino za relacijo Brežice - Ljubljana - Brežice dvakrat po

14.000,00 SIT, takso za odgovor na pritožbo v višini 104.000,00 SIT

(drugi odstavek tar. št. 1 ZST) in izvedenino v višini 109.841,00

SIT. Od skupnega seštevka bi moral tožnik toženki povrniti 134.900,20

SIT pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih terjatev

(974.616,70 SIT - 134.900,20 SIT) mora toženka tožniku povrniti

839.716,50 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. V tem smislu je

tudi spremenjena sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni uspeh toženke je približno tretjinski. Po odmeri

pritožbenega sodišča znašajo vsi potrebni toženkini stroški

pritožbenega postopka 183.360,00 SIT. V tem znesku so vsebovani

stroški za sestavo pritožbe v višini 750 točk (1. točka tar. št. 16

OT), končno poročilo stranki v višini 50 točk (1. točka tar. št. 34

OT), od tega 2 % materialni stroški (1.760,00 SIT) ter 20 % davek na

dodano vrednost (17.600,00 SIT) ter sodna taksa za pritožbo v višini

76.000,00 SIT (1. točka tar. št. 3 ZST). Ostalih priglašenih stroškov

pritožbeno sodišče toženki ni priznalo, ker so že vsebovani v drugih

priznanih stroškovnih postavkah. Glede na uspeh mora tožnik toženki

povrniti 61.120,00 SIT stroškov pritožbenega postopka. Tožnik je

dolžan kriti tudi sam svoje stroške odgovora na pritožbo. Po mnenju

pritožbenega sodišča stroški za odgovor namreč niso bili potrebni,

saj njegova vsebina ni v ničemer prispevala h končni odločitvi tega

sodišča.