Appeal dismissed; non-pecuniary damages denied for minor physical pain and temporary fear.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Telesne bolečine in strah niso trajale tako dolgo in bile tako

intenzivne, da bi bil oškodovanec upravičen do denarne satisfakcije

za pretrpljeno imaterialno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

250.000,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi

stranki povrniti 133.026,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik, v kateri

predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb

je:

- v času nezgode je bil tožnik star šest let in pol. Tožena stranka

je s tem, ko mu je dovolila vstop v kopališče brez spremstva staršev,

kršila določilo 8. čl. Zakona o varnosti v urejenih kopališčih;

- tožena stranka je kršila določilo 7. čl. Pravilnika o varnosti v

urejenih kopališčih, ker so bile stopnice, na katerih je prišlo do

poškodbe tožnika, prevlečene z grobo zrnatim materialom, ne pa tako,

da bi bile nedrseče in varne. Drugačna dokazna ocena sodišča prve

stopnje je zmotna, ker je izpoved prič v nasprotju z dopisom tožene

stranke;

- nerazumljiv odnos sodišča do poklanjanja vere izpovedi tožnika.

Verjelo mu je, da ga ni bilo strah in da ga ni bolelo, čeprav o tem

povsem nasprotno govori mnenje izvedenca medicinske stroke. Spoznanja

otroške psihologije so, da je fantka sram izkazovati strah in

bolečino, po tistem, ko je to že mimo. Iz izvedeniškega mnenja je

razvidno, da je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo. Drugačna

ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z mnenjem izvedenca.

Tožnik je imel dva do tri dni zmerne bolečine in nato še šest do

sedem dni občasne zmerne bolečine. Tožnika je bilo strah, ker se vsak

otrok šestih let ustraši, ako mu iz ust teče kri.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniku je 5.7.1999 na bazenu, ki ga upravlja tožena stranka,

spodrsnilo in je ob tem utrpel raztrganino na spodnji ustnici.

Raztrganino so mu kirurško oskrbeli v bolnici v Brežicah. Po mnenju

izvedenca C. je imel tožnik zaradi utrpljene telesne poškodbe zmerne

telesne bolečine dva do tri dni, občasne zmerne telesne bolečine pa

še nadaljnjih šest do sedem dni, da je bilo tožnika strah, ko je

zagledal kri, ta strah pa ni presegal stopnje zmerne intenzitete in

da je tožnik čutil duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegovih

splošnih življenjskih aktivnosti in dejavnosti, ker se ni mogel

igrati. Tožnik pa je izpovedal, da se je ob padcu, ko mu je tekla

kri, ustrašil in da ga je bolelo, na poti do zdravstvenega doma pa mu

je že odleglo in je nehal jokati. V bolnici v Brežicah so mu rano

šivali, šive pa je odstranil sam, ker ga ni bolelo. Ves čas ko je

imel šive, je normalno jedel in ni imel problemov. Tablet ni jemal.

Doma, ko je prišel iz bolnice, je miroval 15 minut, naslednji dan pa

je zopet šel na bazen.

Na podlagi ocene izvedeniškega mnenja in izpovedi toženca je sodišče

prve stopnje zaključilo, da je tožnik utrpel le neznatno škodo

(telesne bolečine in strah, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa

sploh ne), ki mu ni porušila duševnega stanja do te mere, da bi bil

upravičen do denarne odškodnine (telesne bolečine niso presegle

stopnje zmernosti, tožnik je po vrnitvi iz bolnice miroval le 15

minut, normalno je jedel, strah je utrpel zgolj ob padcu, ni pa ga

bilo strah za izid zdravljenja, šive si je sam odstranil, naslednji

dan po poškodbi je bil ponovno na bazenu). Pritožba neutemeljeno

izpodbija takšen zaključek sodišča prve stopnje z navedbo, da je

premalo upoštevano mnenje izvedenca. Mnenje izvedenca je upoštevano,

upoštevana pa je tudi izpoved tožnika, iz katere pa nedvomno izhaja,

da ga utrpljena poškodba ni bistveno ovirala oz. mu prizadejala

kakšnih večjih neugodnosti. To je potrjeno s tem, da je po vrnitvi iz

bolnice miroval le 15 minut in da je drugi dan šel ponovno na bazen.

Tožniku denarna satisfakcija za pretrplejno nepremoženjsko škodo zato

ne pripada, ker njegova škoda ni tako velika, da bi opravičevala

prisojo denarne odškodnine. Citirano stališče sodišča prve stopnje je

v skladu s sodno prakso, ki se je že izrekla, da se denarna

odškodnina lahko prisodi samo, kadar moč in trajanje bolečin ter

strahu ali druge okoliščine primera to opravičujejo in to z namenom,

da se pri oškodovancu vzpostavi porušeno psihično ravnovesje (pravno

mnenje VSS št. 2/86, strah 1). Pravilna je zato ocena sodišča prve

stopnje, da tožnik v danem primeru ni utrpel telesnih bolečin, strahu

in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v

takšnem obsegu in intenziteti, da bi bil upravičen do denarne

odškodnine, kot satisfakcijo za pretrpljeno imaterialno škodo.

Prisoja denarne odškodnine bi zato v danem primeru šla na roko

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odst. 200.

čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Odločitev sodišča prve stopnje

je zato pravilna.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, ob preizkusu

sodbe pa pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po

uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in

potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).