Civil court dismisses service of way claim due to unresolved boundary dispute requiring administrative resolution first.

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (točke 1,2,3,4,5 in 7

izreka sodbe) razveljavi in vrne v tem obsegu zadeva sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

[JEDRO]

V sporih zaradi ugotovitve služnostne pravice je potrebno ugotoviti

mejo med gospodujočim in služečim zemljiščem, če se zatrjuje, da

poteka služnostna pot po sporni nedokončani meji med zemljišči.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim

zahtevkom tožnikov na ugotovitev pravice služnosti vožnje po trasi

poti v širini 2,20 m do 2,35 m, v ovinkih pa 2,5 m s traktorjem,

prikolico in drugimi priključki in osebnim motornim vozilom (razen

glede tožnika I.M., glede katerega ni ugodilo v obsegu voženj z

osebnim motornim vozilom), za potrebe smotrne kmetijske obdelave

njihovih parcel, navedenih v sodbenem izreku, v breme parcele tožene

stranke štev. 1108, vinograd k.o. in sicer preko južnega dela in po

vzhodnem robu parcele v različnih širinah in dolžini, navedeni v

sodbenem izreku; ugodilo je tudi tožbenim zahtevkom za izstavitev za

zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bodo lahko

tožniki dosegli vpis služnostnih pravic vožnje v korist vsakokratnega

lastnika gospodujočega zemljišča pri nepremičninah toženke parc.

štev. 1108 k.o., ker bo sicer tako listino nadomestila v tej pravdni

zadevi pravnomočna sodba. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov

zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožnikom njihove

pravdne stroške v znesku 593.300,70 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe 23.4.2003 do plačila, v 15

dneh, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi - zoper ugodilni del sodbe, se pritožuje tožena

stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Višje

sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa

razveljavi. Poudarja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj

osebnih vozil ni mogoče uporabljati za potrebe smotrne kmetijske

obdelave. S tem se širi obseg služnostne pravice. Iz izpovedi tožene

stranke izhaja le to, da obstoji služnostna pravica za K.J., za

ostale pa nikakor ne. Tožniki tudi niso mogli priposestvovati

služnostne pravice vožnje z osebnimi vozili, kar so potrdile

izpovedbe prič J.K., M.R. ter P.A. starejšega. Izpodbijana sodba je

tudi neizvršljiva, saj meje med parcelami niso jasne. Tako je

nemogoče določiti potek služnostne poti, dokler ne bo jasno, kje

poteka meja. Prvostopno sodišče je tožnikom tudi prisodilo več, kot

so zahtevali. Tožniki so namreč zahtevali, da obstoji služnostna pot

v širini 2,50 m do 0,40 m, sodišče pa je ugotovilo, da obstoji

služnostna pot v širini 2,20 m do 2,35 m. Napačna je tudi odločitev o

stroških postopka.

Tožniki so odgovorili na pritožbo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče

pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno, v celoti potrdi izpodbijano

sodbo ter naloži toženki v plačilo tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v izpodbijano dosedanjo

dokazno oceno prvostopnega sodišča glede obstoja in vsebine

ugotovljene služnostne pravice tožnikov. Sodišče prve stopnje je

takšno dokazno oceno napravilo na podlagi prepričljivih izpovedb

zaslišanih tožnikov in je pritožbene trditve ne morejo izpodbiti. Ker

se tožena stranka sklicuje na izpovedbe pravdnih strank, po katerih

tožniki osebnih motornih vozil niso uporabljali dvajset let za dostop

do parcel, je potrebno pojasniti, da je odločilno, da se je

služnostna pot uporabljala za potrebe gospodujočih zemljišč v času

priposestvovalne dobe z motornimi vozili; ker namreč osebno motorno

vozilo ne predstavlja večje obremenitve služnostne poti kot traktor s

priključki, za ugotovitev služnostne pravice voženj z osebnimi

motornimi vozili za potrebe kmetijskega obdelovanja parcel ni

potrebno, da bi tožniki ves čas priposestvovalne dobe vozili tudi z

osebnimi avtomobili. Služnost vožnje s težjimi in večjimi vozili

obsega tudi upravičenja uporabe služnosti z lažjimi in manjšimi

vozili, pa čeprav druge vrste, vendar le za ugotovljen dovoljni

namen. Tožena stranka pa šele sama priznava tožnikom (razen šestemu

tožniku) vožnje tudi z osebnimi vozili in predstavljajo navedene

pritožbene trditve celo v pritožbenem postopku uveljavljano

nedopustno novoto (člen 337/1 ZPP).

Uporaba osebnega motornega vozila pa je mogoča tudi zaradi potreb

kmetijskega obdelovanja gospodujočih zemljišč (prevoz orodja in

ljudi, ker obdelujejo zemjišča) in tudi zato ni materialnopravno

zmotna odločitev v delu, ko dopušča izvrševanje služnostne pravice

tožnikov tudi z osebnimi motornimi vozili; takšna odločitev ne

predstavlja nedopustne širitve služnosti, kot zmotno meni pritožnica

temveč le njihovo drugačno oz. dopolnilno izvrševanje. Bistveno je,

da je uporaba teh vozil omejena z ugotovljenim namenom uporabe

služnostne poti, to je zaradi potreb smotrne kmetijske obdelave.

Prav tako prvostopno sodišče tudi ni odločilo preko meja

uveljavljanih tožbenih zahtevkov. Tožniki uveljavljajo v tožbenih

zahtevkih širino služnostne poti v razponu od 2,50 metra do 0,40

metra - v tem razponu je bila služnostna pravica tudi ugotovljena v

izreku izpodbijane sodbe (od 2,20 metra do 2,35 metra) in torej ne

preko 2,50 metra.

Zgoraj nanizani pritožbeni očitki ob dosedanjih ugotovitvah torej

niso utemeljeni. Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče

prve stopnje odločalo o tožbenih zahtevkih za ugotovitev služnostne

pravice kljub sporni okoliščini, kje poteka meja med gospodujočimi

zemljišči tožnikov in služečim zemljiščem tožene stranke. Sodišče je

sicer s pomočjo izvedenke geodetske stroke poskušalo ugotoviti potek

mejne trase med zemljišči, pri čemer pa na ta način ni moglo

ugotoviti poteka meje in s tem posledično tudi ne, v kakšnem obsegu

oz. kje poteka trasa služnostne poti po parceli toženke (glej razloge

sodbe na list. štev. 110 oz. na 8. stran sodbe). Način ugotavljanja

meje, kakršnega je uporabila izvedenka in ga je sodišče prve stopnje

sprejelo, tudi ni v skladu z zakonsko predvideno ureditvijo, določeno

v Zakonu o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih

enot (Uradni list RS štev. 52/2000; v nadaljevanju: ZENDMPE), na

podlagi katere se ugotavlja potek meje, če je ta, kot v konkretnem

primeru, sporna in nedokončna. V konkretnem primeru pa to pomeni, da

je odločitev o tožbenih zahtevkih odvisna tudi od predhodnega

vprašanja - to je od ugotovitve, kje poteka meja med gospodujočimi in

služečim zemljiščem. O tem vprašanju pa se glede na določbe ZENDMPE

(členi 15 do 40) prvenstveno odloča v upravnem postopku, če meja ni

dokončna, kot to sicer ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, le da pri

tem to okoliščino nepravilno šteje kot pravno nepomembno, ker ne gre

za spor na podlagi negatorne tožbe. Zato pritožbeno sodišče še

pojasnjuje, da je tudi v sporih, kakršen je predmetni, potrebno

ugotoviti mejo med gospodujočim in služečim zemljiščem, če se

zatrjuje, da poteka služnostna pot po sporni nedokončni meji med

zemljišči. Vprašanje prostorskega obsega služnostne poti (torej v

kakšnem obsegu pot poteka po površini služečega zemljišča), je namreč

eno od pravno ključnih vprašanj v tovrstnih sporih. Gre torej za

predhodno vprašanje v smislu določbe 13. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je moralo zato iz razloga nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja (o pravno odločilni okoliščini, kje poteka meja med

zemljišči pravdnih strank) izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti

zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje (1. odstavek 354.

člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z

določbo 1. točke 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP, kar pomeni, da

bo moralo prekiniti postopek zaradi predhodne ugotovitve meje v

upravnem mejnem ureditvenem postopku, v skladu z določbami ZENDMPE

ter nadaljevati s postopkom šele po pravnomočno končanem upravnem

postopku oz. eventuelnim sodnim postopkom ureditve meje, v kolikor v

upravnem postopku ne bi bila meja določena (primerjaj člen 29

ZENDMPE). Šele po dokončni ureditvi meje bo prvostopno sodišče lahko

nadaljevalo s postopkom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.

Ker se tožena stranka pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je

sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnikov na izdajo začasne

odredbe, na podlagi katere je tožnikom dovoljena uporaba služnostne

pravice poti, pa je potrebno pojasniti, da je pravno sredstvo

dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je predlogu upnika

ugodeno, ugovor, o katerem pa odloča sodišče prve stopnje (člen 9/2

in člen 54 ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato naj sodišče prve

stopnje v nadaljevanju postopka odloči o tem delu pritožnikove vloge

kot o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi.