Appeal partially allowed: Court reduced non-pecuniary damages and legal costs based on expert evidence and comparative analysis.

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno

spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se odškodnina za

nepremoženjsko škodo, ki jo mora tožena stranka plačati tožniku mld.

B.D. zniža (iz 1.420.000,00 SIT) na 1.000.000,00 SIT, - v 3. točki

izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožnikoma nerazdelno

plačati (namesto 345.966,00 SIT) 259.556,50 SIT potrebnih pravdnih

stroškov.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem, a

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožnika sta dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 19.635,00

SIT stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka se lahko v celoti ali delno oprosti objektivne

odškodninske odgovornosti le, če dokaže katerega od ekskulpacijskih

razlogov; določenih v 177. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna v roku 15 dni prvemu tožniku (v nadaljevanju tožniku)

izplačati 1.420.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema

prvostopenjske sodbe do plačila, drugi tožnici pa 15.212,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1998 dalje do plačila. Kar je

tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo in sklenilo še,

da je tožena stranka dolžna tožnikoma v roku 15 dni nerazdelno

povrniti njune pravdne stroške, odmerjene na 345.966,00 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja

vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je prvostopenjsko

sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično

zmotno uporabilo materialno pravo, ko je glede temelja 100 %

odgovornost pripisalo zavarovancu tožene stranke. Sodišče je svojo

odločitev sprejelo v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca

cestnoprometne stroke mag. J.S., ki je mnenje izdelal na podlagi

ogleda kraja prometne nesreče, razpoložljivih podatkov v spisu ter

rezultatov v stroki veljavnih izračunov. Izvedenec je v zaključnem

delu svojega mnenja jasno poudaril, da je kritično prometno situacijo

povzročil otrok - kolesar, torej tožnik, ki je nenadzorovano, brez

spremstva polnoletne osebe, zapeljal s stranske poti na prednostno

cesto in s tem oviral voznika tovornega vozila, torej zavarovanca

tožene stranke, ki je pripeljal po prednostni cesti kolesarju z leve

strani. V izvedenskem mnenju opisana analiza poteka prometne nesreče

je pokazala, da je zavarovanec tožene stranke s čelnim delom odbijača

zadel dvokolo, ki je bilo, sodeč po smeri odboja, usmerjeno nekoliko

v desno, po mnenju izvedenca verjetno zaradi umikanja. Izvedencu se

izmed več variant zdi najbolj verjetna predpostavka, da je tožnik

pripeljal po stranski, neimenovani poti in zavijal na desno, na

cesto. Tudi časovna potna analiza kaže za to predpostavko.

Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi grobo diskvalificira

izvedensko mnenje in kljub temu, da sodni izvedenec obrazloži

izhodišča in prijeme stroke, zaključi, da je izvedenec kar spletel

ugotovitev, da je kritično prometno nesrečo povzročil otrok. Najmanj,

kar bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, je deljena krivda,

nikakor pa ne 100 % odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožena

stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča glede višine

odškodnine za tožnikove pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti

med zdravljenjem ter odškodnine za strah. Odškodnina za ti dve vrste

nepremoženjske škode sta odmerjeni previsoko in ne odražata aktualne

sodne prakse. Posledično je tudi napačna odločitev o stroških

pravdnega postopka. Na podlagi tega tožena stranka predlaga, da

pritožbeno sodišče napadeno sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba

vročena tožnikoma, ki odgovora na pritožbo nista podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje pritožbeni

razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišča

druge stopnje ne prepričajo. Tudi po oceni sodišča druge stopnje

tožena stranka ni uspela dokazati, da bi se ob nesreči komaj šest let

in pol star tožnik (kolesar) v trenutku trka nahajal na cestišču pred

zavarovancem tožene stranke (voznikom tovornega vozila). Prvič je to

izključeno, ker policisti na cestišču niso našli nobenih sledov

zaviranja vozila, ki ga je upravljal voznik tovornega vozila. Če bi

bil kolesar na cesti, bi ga za njim vozeči voznik tovornega vozila

videl in z zaviranjem (če ne pa z umikom v levo, kar tudi ni bilo

ugotovljeno) gotovo skušal preprečiti trk z njim. Drugič zato, ker je

po podatkih policije tožnikovo dvokolo obstalo s sprednjo osjo

oddaljeno 3,10 m, z zadnjo osjo pa 2,6 m od desnega roba cestišča.

Pri zelo nizki zatrjevani hitrosti voznika tovornega vozila (30-40

km/h) je empirično nemogoče, da bi kolesarja iz cestišča odbilo tako

daleč na pločnik, višja hitrost voznika tovornega vozila od

zatrjevane pa bi povzročila mnogo hujše otrokove poškodbe od

ugotovljenih. In slednjič, varianta poteka prometne nesreče, kot jo

je ugotovil izvedenec v mnenju z dne 18.11.1999, ni sprejemljiva tudi

z vidika najdenih drobcev plastike razbitega desnega smernika

tovornega vozila pod tožnikovim dvokolesom. Enako kot velja za

dvokolo, je tudi za omenjene drobce nemogoče, da bi po trku tovornega

vozila s kolesom (oziroma v kolo) pri tako nizko zatrjevani hitrosti

tovornega vozila zleteli tako daleč proč iz cestišča na pločnik.

Čeprav je bil izvedenec postavljen, da bi razjasnil dejstva, za

katera je potrebno strokovno znanje, je bilo torej zaradi vsega

navedenega v obravnavanem primeru pravilno njegovo mnenje ovrženo kot

dokaz trditvam tožene stranke. Ker tožena stranka ni predlagala

postavitve drugega izvedenca cestnoprometne stroke, se je sodišče

prve stopnje pri presoji izvedenskega mnenja mag. J.S. pravilno

držalo določila 8. člena ZPP, predvsem zakonov logike in splošnih

življenjskih izkušenj, in pravilno zaključilo, da se tožena stranka

ni rešila svoje objektivne odškodninske odgovornosti (glej drugi in

tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v

nadaljevanju ZOR). Ker je temu tako - ker je bilo torej ugotovljeno,

da otrok v času prometne nesreče zagotovo ni bil na cestišču, pa je

brezpredmetno razpravljanje o tem, koliko naj bi tožnik prispeval k

nesreči, ker je bil na mestu dogodka brez spremstva polnoletnih oseb.

Drugega tožnikovega nepravilnega ravnanja pa tožena stranka niti ni

zatrjevala.

Dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede prisojene

odškodnine za telesne bolečine in strah tožena stranka ne oporeka,

pač pa meni, da je sodišče s prisojeno odškodnino zmotno uporabilo

materialno pravo. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo,

torej določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega

standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine in strah

nimajo cene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega

standarda, ki izhajajo iz 200. člena ZOR. Po navedeni določbi je

treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati

intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih bolečin in strahu in

sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri

posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin) s ciljem, da se

pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa

mora biti odškodnina določena tudi objektivno glede na primerjavo z

odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju

med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami

zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala oziroma oblikuje

navedena razmerja.

Dejanske ugotovitve o obsegu škode tožnika njegovo škodo po oceni

pritožbenega sodišča uvrščajo med škode srednjega obsega. Tožnik, ob

prometni nesreči star mesec manj kot sedem let, je v prometni nesreči

leta 1998 utrpel pretres možganov, rano in udarnino na temenu desno,

zvin vratne hrbtenice in (naknadno ugotovljeni) udarnini na stegnu

oziroma v predelu desnega kolena. Telesne bolečine pri tožniku niso

bile niti posebej intenzivne niti posebej dolgotrajne: en dan je

trpel hude, nato dva dni srednje hude, kasneje še dva tedna lahke in

še tri ali štiri tedne občasne kratkotrajne bolečine. Je pa tožnik

trpel mnogokatere nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer naj bosta

posebnega poudarka deležni enomesečna ortoza (vratna imobilizacija)

in 24-kratno rentgensko slikanje. Druge manjše nevšečnosti je

ugotovilo že sodišče prve stopnje in se sodišče druge stopnje zaradi

nepotrebnega podvajanja na tem mestu le sklicuje nanje. Na podlagi

takega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da so

pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z zmotno uporabo

materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine

upravičene, saj opisana škoda zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti

med zdravljenjem ni tako znatna, da bi - v primerjavi z drugimi

podobnimi primeri - omogočala višjo odškodnino od zneska 800.000,00

SIT. Zato je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova znižalo za

300.000,00 SIT.

Tudi glede odškodnine za strah pritožbeno sodišče sledi pritožbenim

navedbam tožene stranke, da jo je sodišče prve stopnje dosodilo v

pretirani višini. Tožnik je utrpel (le) sekundarni strah, ki je bil

najbolj intenziven, ko je bil tožnik v bolnici na intenzivni negi in

na hospitalnem oddelku (skupaj štiri dni), po odpustu domov pa se je

ta strah ublažil. Po izpovedi njegove matere je imel tožnik doma še

večkrat moraste sanje, ki pa očitno niso bile tako hude, da bi bila

zaradi njih potrebna zdravniška pomoč. Na podlagi takih ugotovitev na

prvi stopnji prisojena denarna odškodnina v višini 300.000,00 SIT

presega merila, ki jih določa zakon in ki so splošno sprejeta glede

na premoženjsko stanje in družbene razmere v družbi. Primerna

satisfakcija za prestani sekundarni strah po oceni pritožbenega

sodišča v obravnavanem primeru znaša 200.000,00 SIT.

Odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo po odločitvi

pritožbenega sodišča znaša torej skupno 1.000.000,00 SIT. S tem je

pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke le delno ugodilo ter v

skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe le

delno spremenilo tako, kot izhaja iz predhodne obrazložitve in kot je

razvidno iz izreka sodbe.

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank je bilo potrebno

spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je

pritožbeno sodišče vzelo vrednosti 458.785,00 SIT (to je 100% na prvi

stopnji odmerjenih) pravdnih stroškov tožeče stranke in 205.310,00

SIT (to je 100% na prvi stopnji odmerjenih) pravdnih stroškov tožene

stranke kot pravilno podlago za nadaljnji izračun.Tožnika, ki sta v

pravdi zoper toženo stranko uspela s približno 70 % (100 % po temelju

in 42 % po višini), morata slednji povrniti temu sorazmeren

del, torej 30 % stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena

ZPP), ki sicer znašajo 205,310 SIT, torej 61.593,00 SIT.

Tožena stranka pa mora tožnikoma nerazdelno povrniti 70 %

njunih stroškov postopka, ki sicer znašajo 458.785,00 SIT,

torej 321.149,50 SIT. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev

mora tožena stranka tožnikoma nerazdelno povrniti še

259.556,50 SIT (in ne 345.966,00 SIT) stroškov pravdnega

postopka.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji morata tožnika

povrniti 30% priznanih stroškov pritožbenega postopka. Ti sicer

znašajo 65.450,00 SIT in predstavljajo strošek za sestavo pritožbe v

višini 55.000,00 SIT (priglašenih 625, a v skladu s 1. točko tar.št.

16 OT priznanih le 500 odvetniških točk) ter 19% davek na dodano

vrednost v višini 10.450,00 SIT. Tožnika morata toženi stranki torej

povrniti 19.635,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.