Civil court partially allows claim for mental distress damages under ZOR rules regarding unlawful detention.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje

spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

odškodnino v znesku 150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.9.2002 do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba

tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

ZKP predvideva "pravico do povrnitve škode", medtem ko škoda in

povračilo škode (vrsta škode, način, ugotavljanje in višina) v ZKP

niso posebej urejene. Za ta vprašanja je zato treba uporabljati

pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). ZOR kot obliko

nepremoženjske škode med drugim predvideva duševne bolečine. Duševne

bolečine, nastale iz vzrokov, navedenih v omenjenem XXXII. poglavju

ZKP, ki vsi predstavljajo poseg v pravice osebnosti, pomenijo enotno

obliko škode, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnj.,

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 70.000,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2002 dalje. Hkrati je

zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 3.770.000,00 SIT spp.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se

ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, ki je njegov zahtevek

ocenjevalo zgolj kot škodo, ki jo je utrpel kot pretrpljene duševne

bolečine zaradi neutemeljenega pripora, saj je trpel duševne bolečine

tudi zaradi uvedbe kazenskega postopka nasploh. Uvedba kazenskega

postopka, še zlasti pa odreditev pripora, je izjemno hud oz. najhuši

poseg v osebno integriteto posameznika. V obravnavanem primeru je bil

kazenski postopek zoper tožnika uveden na podlagi absurdne

okoliščine. Prvostopno sodišče pretirano relativizira duševne

bolečine, ki jih lahko človek občuti, ko se po nedolžnem znajde v

kazenskem postopku. Dejstvo, da se tožnik ni mogel prosto gibati in

je bil zaprt v celici, veliki 1 x 2 mý, ni samo neprijetnost, kot si

bivanje v priporu predstavlja prvostopno sodišče, ampak je najhujša

vrsta posega v ustavno zavarovano pravico posameznika do osebne

svobode in s tem tudi najhujša vrsta neprijetnosti. Tožnikove duševne

bolečine so zagotovo dosegale vsaj takšno stopnjo, kot jo utrpi

človek, ko ga nekdo besedno močno užali in razžali. Odškodnina za

takšno vrsto škode pa je bistveno višja od škode, ki jo je v tej

zadevi tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Meni, da bi mu moralo

sodišče, zgolj ob upoštevanju dejstva, da je šlo v konkretnem primeru

za hud poseg v pravno zavarovano osebnostno dobrino, to je v

tožnikovo osebno svobodo, prisoditi višjo odškodnino. Z ravnanjem

tožene stranke pa je bila prizadeta tudi druga pomembna tožnikova

dobrina, to je njegova čast in dobro ime.

Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka. Šteje, da bi

moralo biti izhodišče za stroškovno odločitev ugotovitev, da je

tožnik po višini uspel le s približno 2% zahtevka.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke

pa ni utemeljena.

Tožnik je v tožbenih trditvah navedel, da je utrpel nepremoženjsko

škodo oz. duševne bolečine zaradi neutemeljenga odvzema prostosti,

neprijetnosti zaradi kazenske preiskave in zaradi posega v čast in

dobro ime. Odgovornost za navedeno škodo je urejena v XXXII. poglavju

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z naslovom "Postopek za povrnitev

škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile

neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost".

ZKP predvideva "pravico do povrnitve škode", medtem ko škoda in

povračilo škode (vrsta škode, način, ugotavljanje in višina) v ZKP

niso posebej urejene. Za ta vprašanja je zato treba uporabljati

pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). ZOR kot obliko

nepremoženjske škode med drugim predvideva duševne bolečine. Duševne

bolečine, nastale iz vzrokov, navedenih v omenjenem XXXII. poglavju

ZKP, ki vsi predstavljajo poseg v pravice osebnosti, pomenijo enotno

obliko škode, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato se

za to škodo prisodi ena odškodnina. Pri njeni odmeri pa sodišče

upošteva vse okoliščine primera, tako objektivne kot subjektivne, ki

so vplivale na intenzivnost oz. stopnjo bolečin ter njihovo trajanje

(prim. sklep št. 10 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in

16.10.1986). To so ugled, ki ga je oškodovanec užival v svojem

okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, teža in

narava kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti, pogoji, v

katerih je bil oškodovanec v času odvzema prostosti, objava imena

osumljenca kaznivega dejanja ter odreditve pripora v dnevnem

časopisju, kvalifikacija kaznivega dejanja, prisilna odvojitev iz

družinskega in življenjskega okolja ... Duševnih bolečin (škode), ki

so posledica takšnega nezakonitega delovanja državnih organov, ni

mogoče ločiti na več vrst, nasprotno pa bi predstavljalo nedovoljeno

kumulacijo odškodninskih zahtevkov.

Pritrditi je treba pritožbenim trditvam, da je uvedba kazenskega

postopka, še zlasti odreditev pripora, izjemno hud oziroma celo

najhujši poseg v osebno integriteto posameznika. Hkrati pa je treba

poudariti, da škode ne predstavlja poseg sam ampak duševne bolečine,

ki jih tak poseg pogojuje. Namen odškodnine za duševne bolečine je v

njihovi ublažitvi, zato ima satisfakcijsko oziroma zadoščenjsko

naravo. Pri tem je temeljno načelo pri njeni odmeri načelo

individualizacije oziroma prilagoditev odškodnine okoliščinam

konkretnega in individualnega škodnega primera. Navedena

individualizacija poteka v dveh fazah. Faza širše individualizacije

temelji na določilu 2. odstavka 200. člena ZOR, ki določa, da mora

sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo gledati

na pomen prizadete dobrine, na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne

bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in

družbenim namenom. Konkretno pomeni realizacija te faze umestitev

konkretnega škodnega primera v razmerje med lažjimi in hujšimi

škodnimi primeri ter odškodninami zanje. Faza ožje individualizacije

pa obsega določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost

(stopnjo) in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne

okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Prav ocena teh

je sodišče prve stopnje pripeljala do zaključka o tem, da je tožniku

nastala nepremoženjska škoda, vendar pa ni bila velika oziroma do

ocene o nizki stopnji intenzivnosti njegovih duševnih bolečin in

njihovem kratkem trajanju. Takšna ocena temelji na izčrpnem in

skrbnem tehtanju tožnikovih trditev, ki jih je podal, zaslišan kot

stranka. Tehtanje teh trditev skupaj z drugimi izvedenimi dokazi

izkazuje tožnikovo neprepričljivost glede zatrjevanega porušenega

duševnega ravnotežja. Nekatere njegove trditve so se izkazale za

neresnične (zatrjevana prizadetost, zaradi katere ni mogel zaključiti

šolanja, izguba že zagotovljene zaposlitve) in mnoge, kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje, za pretirane. Tako so bile pretirane

tožnikove trditve o prizadetosti zaradi bivanja v priporu ter zaradi

posega v čast in dobro ime, posebej glede na ugotovljena dejstva, da

se je tožnik že kake tri tedne potikal po Ljubljani, da je občasno

prespal pri različnih znancih, da je prespal tudi v vlakovni

kompoziciji na ljubljanski železnici in v kleti samskega doma. To

izkazuje, da tožnik čast, ki jo je mogoče opredeliti kot osebni

občutek vrednosti in dobro ime, kar je mogoče opredeliti kot

vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi, ni štel ravno za svoji

vrednoti. Neutemeljena je zato pritožba tožnika, ki povezuje

zatrjevano škodno dejanje tožene stranke z abstraktnim doživljanjem

povprečnega človeka in pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki ga

povezuje s subjektivnim doživljanjem tožnika.

Čeprav so ugotovljene duševne bolečine, glede na njihovo intenzivnost

in trajanje na pragu še priznane škode, pa vendar prisoja denarne

odškodnine, ki jo je tožniku dosodilo sodišče prve stopnje, v okviru

njene širše individualizacije oziroma primerjave s primerljivimi

škodnimi primeri izkazuje, da je vendarle prenizka. Po mnenju

pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu

meril iz 200. člena ZOR znesek 150.000,00 SIT. V skladu z določilom

4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

je bilo zato treba odločitev o glavnem zahtevku delno spremeniti. V

preostalem delu je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot

neutemeljeno (353. člen ZPP).

Temeljna podlaga stroškovne odločitve je kriterij uspeha pravdnih

strank v postopku, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani

odločbi dosledno uporabilo. Tako je tožniku naložilo, da tožeči

stranki plača stroške postopka glede na vrednost umaknjenega dela

tožbenega zahtevka (5.000.000,00 SIT), nastalih do dneva delnega

umika tožbe. V preostalem delu je upoštevajoč uspeh tako po temelju

(temu je tožena stranka ugovarjala do konca pravdnega postopka) kot

višini (skupen uspeh tožnika 50,9%, toženke pa 49,1%) pravilno

odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2.

odstavek 154. člena ZPP). Ker je uspeh, tudi po delni spremembi

izpodbijane sodbe v odločitvi o višini denarne odškodnine za

nepremoženjsko škodo, ostal približno polovičen, pritožbeno sodišče

ni poseglo v stroškovno odločitev.

Tožnik je s pritožbo uspel le v minimalnem delu (2%), toženka pa je s

pritožbo v celoti propadla. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da

vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2.

odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).