Slippery steps not inherently dangerous; owner negligence required for liability claim.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi

o stroških (pod II. izreka sodbe) spremeni tako, da je tožnica

B.S. dolžna povrniti tožencu M.S., s.p. pravdne stroške v znesku

254.291,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2002 dalje do

plačila.

V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Stopnice niso nevarna stvar že same po sebi, katerih uporaba bi bila

vedno obremenjena z določenim rizikom. Tudi, če postanejo stopnice

spolzke, ker so izpostavljene takšnim ali drugačnim vremenskim

vplivom, ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari. Takšne stopnice

postanejo nevarne zaradi opustitve njihovega imetnika, ker jih ni

npr. očistil ali kako drugače zavaroval pred spolzkostjo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženca, da ji plača

denarno odškodnino v znesku 606.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Hkrati je odločilo, da je

tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 349.049,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2002 dalje.

Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbene razloge navedene v 1. odst. 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Navaja, da redarji, ki so zaposleni pri tožencu in ki so

bili zaslišani skoraj tri leta po škodnem dogodku, niso ne potrdili

ne ovrgli, da kritičnega dne stopnice niso bile zasnežene in zato

spolzke in poledenele. Da je tožnica padla po stopnicah v gostinskem

lokalu P. izhaja iz izpovedi prič T.B., M. in P.K. Ž. B. je potrdil,

da je kritičnega dne snežilo, Ž. pa ni vedela, ali so bile stopnice

zaledenele, potrdila pa je, da so bile mokre. Tožnica je prepričana,

da je bilo stopnišče tudi poledenelo. Šteje, da izvedeni dokazi sami

po sebi v celoti potrjujejo, da je kritičnega večera padla po

stopnicah vhoda v diskoteko Pacific. Nasprotna ugotovitev sodišča je

v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar kaže na bistveno kršitev določb

postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nekritična je

ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zdravstveni dokumentaciji ni

navedeno, kje je tožnica padla. Ker je sodišče štelo, da tožnica ni

dokazala, da je padla na stopnicah pred lokalom Pacific, se v bistvu

ni dotaknilo odgovornosti toženca. Zoper toženca je podana objektivna

odgovornost za škodno posledico. Po stopnicah se je v smeri vstopa in

izstopa iz diskoteke gibalo veliko ljudi. Ker zaradi vremenskih

razmer stopnice niso bile suhe, so lahko nevarne. Proti zdrsna

podlaga je bila nalepljena očitno zato, da do podobnega dogodka ne bi

prišlo, saj se toženec zaveda nevarnosti, ki jo predstavljajo

stopnice za goste. Ker je tožnica zaradi gostov, ki so stali ali

hodili po stopnicah hodila ob skrajni levi strani, je lahko

uporabljala le tisti del površine stopnic, ki ni pokrit s proti

zdrsno podlago. Tožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da ni

navedlo, katere priglašene pravdne stroške je priznalo tožencu in v

kolikšni višini.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem

prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza

posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega

postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da

tožnica, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je padla

na stopnicah lokala P.. Takšno svojo oceno sodišče prve stopnje

temelji predvsem na neprepričljivi izpovedi tožnice in dokazani

okoliščini, da stopnice lokala niso bile poledenele, medtem, ko je v

zdravniškem potrdilu zapisano, da je padla na ledu. Tega, da naj bi

bile stopnice poledenele ni potrdila nobena od zaslišanih prič, niti

sama tožnica. Ta je izpovedala, da ne ve, ali je bil na stopnicah

led, da na njih ni bilo snega, bile pa so mokre. Enako je izpovedala

tudi P.K.Ž.. Vendar pa je vprašljiva logična povezljivost ugotovitve

sodišča, da do padca ni prišlo na stopnicah lokala P., z navedbo v

zdravniškem potrdilu. Predvsem pa je vprašljiva njena pravilnost v

zvezi z izpovedmi prič T.B., M.H. in P.K.Ž., iz katerih bi lahko

izhajala tudi drugačna dokazna ocena oziroma, da je do padca prišlo

prav na stopnicah omenjenega lokala. Kot bo razvidno iz nadaljevanja

obrazložitve, pa se pritožbenemu sodišču z navedenim vprašanjem

dejanskega stanja (ne pa bistvene kršitve določb postopka, kot to

šteje tožnica), ni bilo treba ukvarjati.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je nastanek odškodninske

obveznosti pogojevan z nastalo škodo, nedopustnim ravnanjem

povzročitelja, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo

škodo ter povzročiteljevo odgovornostjo, kot to izhaja iz 1. odstavka

154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Poleg že navedene ugotovitve o odsotnosti toženčeve odgovornosti, ker

tožnica ni dokazala, da je do škode prišlo v, oziroma pred lokalom

katerega imetnik je, je sodišče še ugotovilo, da tožnica tudi ni

dokazala, da je bila vzrok padca prav toženčeva opustitev oziroma, da

ni dokazala niti nedovoljenosti toženčevega ravnanja niti vzročne

zveze. Ugotovilo je, da tožencu ni mogoče očitati ničesar, saj je

svoje stopnice nadkril z namenom preprečitve vremenskih vplivov in

jih še dodatno zaščitil z nedrsečo preprogo. Ugotovilo je, da je bila

tožnica, ki je bila tisti večer (pustni večer) namaskirana, v svoji

živahnosti očitno premalo pozorna. S pritožbenimi trditvami se

poskuša tožnica razbremeniti dokaznega bremena obeh navedenih pogojev

odškodninske obveznosti s trditvijo, da so bile stopnice v

zatrjevanih vremenskih pogojih nevarne in da toženec objektivno

odgovarja za škodne posledice. Takšna pritožbena trditev predstavlja

neupoštevno pritožbeno dejansko novoto, saj bi jo tožnica lahko

navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. člena

ZPP). Ne glede na navedeno pa je treba navesti, da stopnice niso

nevarna stvar že same po sebi, katerih uporaba bi bila vedno

obremenjena z določenim rizikom. Tudi, če postanejo stopnice spolzke,

ker so izpostavljene takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, ne

moremo govoriti o učinkih nevarne stvari. Takšne stopnice postanejo

nevarne zaradi opustitve njihovega imetnika, ker jih ni npr. očistil

ali kako drugače zavaroval pred spolzkostjo. V obravnavani zadevi so

bile stopnice zavarovane z nedrsečo preprogo, ki je bila nameščena po

sredini stopnic. Tožnica je svojo tožbo temeljila na trditvah, da je

zaradi številnih oseb na stopnicah morala iti po tistem njihovem

delu, kjer preproge ni bilo. Takšnim trditvam pa sodišče prve stopnje

ni sledilo. Tožnica je namreč izpovedala, da je bilo več ljudi na

zgornjem delu stopnic kot na spodnjem. Enako pa je trdila tudi priča

P.K.Ž., ki je do lokala prišla skupaj s tožnico in ki je povedala, da

tam, kjer sta s tožnico stopali na stopnice, ni bilo nikogar. Ker je

tožnica padla pri tem, ko je stopila na prvo stopnico, ji sodišče

upravičeno očita premajhno pazljivost, ko je stopila na nezavarovani

del stopnic, saj širina preproge izkazuje, da bi nanjo vzporedno

stopili lahko najmanj dve osebi. Glede na navedeno je pravilna

odločitev sodišča prve stopnje, da bo morala tožnica sama nositi

odgovornost za nastalo škodo oziroma, da te ni mogoče očitati

tožencu, saj ni zagrešil nobene nepravilnosti. Glede na navedeno je

bilo treba pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrniti kot

neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353.

člen ZPP).

Tožnica pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve

stopnje, ki temelji na stroškovnem zahtevku vsebovanem v

specificiranem stroškovniku, predloženim na naroku za glavno

obravnavo in določilih Odvetniške tarife. Ob upoštevanju teh in glede

na opravljeno delo pripadajo tožencu stroški sestave odgovora na

tožbo 300 tč., stroški prve pripravljalne vloge 300 tč., druge

pripravljalne vloge 225 tč., obravnave 18.2.2002 300 tč., trajanja

100 tč., obravnave z dne 6.5.2002 150 tč., trajanja 100 tč.,

obravnave z dne 2.9.2002 150 tč., trajanja 100 tč., obravnave z dne

26.9.2002 150 tč., trajanja 50 tč., materialni stroški v višini 29,35

tč., končnega poročila stranki 10 tč., pričnine v znesku 12.569,00

SIT, strošek sodne takse za odgovor na tožbo 6.000,00 SIT, strošek

DDV 39.287,00 SIT oziroma skupaj 254.291,00 SIT. Od navedenega zneska

stroškov pripadajo tožencu tudi zakonske zamudne obresti od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Stroškovno odločitev sodišča

prve stopnje, ki je tožencu priznalo vse zahtevane stroške, je bilo

zato treba spremeniti.

Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je minimalen, zato je

pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške

(1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Zavrnilo je

tudi toženčevo zahtevo za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo,

saj njegove navedbe niso bistveno prispevale k odločitvi, zato z

odgovorom na pritožbo nastali stroški niso bili potrebni stroški

(155. člen v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).