Appeal dismissed; court not obliged to conduct investigations when plaintiff fails to specify investment details.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče ni dolžno izvajati poizvedovalnih dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na

ugotovitev, da sta toženca vsak do 1/2 solastnika nepremičnine parc.

št. 259/14 vl. št. 476 k.o. in da je drugotoženka M.P. dolžna

izstaviti listino, na podlagi katere bo možna vknjižba solastniškega

deleža do 1/2 na ime prvotoženca G.P.. Tožeči stranki je naloženo, da

je dolžna tožencema povrniti 420.430,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka

iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se sodbo spremeni

tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo

pritožbenih navedb je:

- sodišče je neutemeljeno in brez dokazov zaključilo, da je bila

stanovanjska hiša v celoti zgrajena pred letom 1994, ker je tožnik

dokazal, da je bilo z darilno pogodbo prenešeno le zemljišče in

nedograjena hiša v vrednosti 1.000.000,00 SIT;

- sodišče bi moralo izvesti dokaz s cenilcem, ki bi ugotovil vrednost

nepremičnine v času daritve in vrednost nepremičnine danes. Razlika

je skupno premoženje, ki sta ga zakonca ustvarila;

- tožena stranka ni dokazala, da bi bila hiša v celoti ali v

pretežnem delu dograjena že pred sklenitvijo darilne pogodbe;

- priče bi lahko potrdile, da je bila hiša v gradnji tudi po

sklenitvi darilne pogodbe. Prvotoženec je direktorici tožeče stranke

hišo večkrat pokazal in ta je videla, kako gradnja napreduje;

- da hiša ni bila dograjena ob daritvi izhaja iz potrdila Upravne

enote Novo mesto z dne 30.4.2002, iz katerega izhaja, da investitorja

še nista zaprosila za uporabno dovoljenje. Naslov prebivanja sta

toženca prijavila šele v aprilu 1996;

- predlaga dodatne dokaze s poizvedbo o najetju stanovanjskih

posojil, s poizvedbami pri pošti, kdaj so pričele prihajati pošiljke

na naslov hiše, pri komunalnem podjetju o času pričetka odvoza smeti

in zaslišanjem izvajalcev notranjih del.

Pritožba ni utemeljena.

Aktivna legitimacija tožeče stranke temelji na določilu 57. člena

Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, v katerem je

določeno, da upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da

sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva

izvršbo na tem deležu.

Da ima tožeča stranka pravnomočno sodbo (P 242/99 z dne 29.12.1999),

s katero je prvotožencu naloženo plačilo terjatve tožeči stranki, je

izkazano (A2).

Tožnik bi v tej pravdi moral dokazati še, da je nepremičnina parc.

št. 259/14 vl. št. 476 k.o. (v nadaljevanju hiša) skupno premoženje

pravdnih strank (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Tega pa po oceni

sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal, ker ni postavil ustrezne

trditvene podlage: tožeča stranka ni povedala, kakšen je obseg

naknadno pridobljenega premoženja (2. odstavek na četrti strani

obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta ključna ugotovitev sodišča prve

stopnje je pravilna, in zato je tudi pravilna odločitev s katero je

tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen.

Toženca sta hišo pričela graditi v času trajanja zakonske zveze. Hiša

je tako predstavljala skupno premoženje toženih strank. Toženca sta

na hiši bila vknjižena kot lastnika vsak do 1/2. Prvotoženec je

drugotoženki z darilno pogodbo z dne 29.8.1994 podaril svoj

enopolovični solastniški delež na hiši. S tem je drugotoženka postala

izključna lastnica hiše. Zmotne in neutemeljene so pritožbene

navedbe, da je prvotoženec z darilno pogodbo drugotoženki podaril

zgolj darilo v vrednosti 1.000.000,00 SIT in nadaljnja izpeljava

tožeče stranke, da je hiša zato še vedno skupno premoženje toženih

strank, pri čemer naj bi delež prvotoženca na tej hiši znašal 1/2

hiše zmanjšan za darilo v vrednosti 1.000.000,00 SIT. Predmet darilne

pogodbe je naveden v 1. točki darilne pogodbe. Iz tega določila

darilne pogodbe jasno izhaja, da je prvotoženec drugotoženki podaril

celoten svoj enopolovični solastniški delež, ne pa le del svojega

enopolovičnega solastniškega deleža v vrednosti 1.000.000,00 SIT, kot

to zmotno trdi tožeča stranka v tožbi in to zmoto ponavlja v

pritožbi.

Imamo torej situacijo, ko je drugotoženka od 29.8.1994 dalje

izključna lastnica hiše. Hiša ima status posebnega premoženja

drugotoženke. Kadar zakonca vlagata v času trajanja zakonske

skupnosti skupna sredstva v posebno premoženje enega zakonca

(dograditev obstoječe hiše), ima drugi zakonec glede tega premoženja

stvarnopravni zahtevek le, če so nastale z vrednostjo vloženih

skupnih sredstev ekonomsko pomembne spremembe v stanju in vrednosti

tega premoženja, tako da sedaj dejansko predstavlja novo premoženje,

ki je bilo pridobljeno s skupnim delom v času trajanja zakonske

skupnosti. Sicer pripada temu zakoncu le pravica na

obligacijskopravni zahtevek.

Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev, da sta toženi stranki

solastnika hiše vsak do 1/2. Za takšno svojo trditev pa ne ponudi

ustreznih tožbenih navedb. Dokazano je, da je bila toženka na dan

29.8.1994 izključna lastnica hiše, da je hiša njeno posebno

premoženje. Prvotoženec bi stvarnopravni zahtevek na hiši lahko

pridobil le z vlaganji v hišo po 29.8.1994 in to ob pogoju, da je šlo

za vlaganja, ki so pomembno spremenila stanje in vrednost hiše.

Tožeča stranka je v tej smeri podala zgolj trditveno podlago, da se

je v nepremičnino (hišo) vlagalo tudi po letu 1994. Takšna tožbena

trditvena podlaga pa je premalo, da bi se na podlagi nje lahko

zaključilo, da prvotožencu gre kakšen stvarnopravni zahtevek na hiši.

Drugače povedano: tožeča stranka bi morala svojo trditev, da bi bila

sposobna in primerna za obravnavanje in dokazovanje, konkretizirati

na tak način, da bi navedla dela in investicije, ki sta jih toženi

stranki opravili in vložili v hišo po 29.8.1994. Zgolj navedba, da se

je v hišo vlagalo tudi po letu 1994, ni sposobna obravnave, ker se ne

ve kaj se je vlagalo in delalo v hiši po letu 1994. Ugotovitev

sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni povedala kakšen je obseg

in oblika naknadno vloženih sredstev je zato pravilna. Ker tožnica v

tožbi ni navedla konkretnih vlaganj in del, ki so bila na hiši

opravljena po letu 1994, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno

izvajati dokazov z zaslišanjem prič in z izvedbo dokaza s cenilcem.

Če ni trditve, kaj naj bi posamezna priča konkretno izpovedala,

katera dela naj bi cenilec ocenil, izvedba teh dokazov ni potrebna.

Takoimenovanih poizvedovalnih dokazov sodišče ni dolžno izvajati.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je zakonita zastopnica tožeče

stranke bila seznanjena s časovnim potekom gradnje hiše drugotožene

stranke. To pomeni, da bi tožeča stranka v tožbi lahko navedla dela,

ki so bila na hiši opravljena po letu 1994. Okoliščina, da jih ni, je

torej na njeni strani. Vse povedano velja tudi za dokaze, ki jih

tožeča stranka predlagala v pritožbi. Izvedba teh dokazov ni

potrebna, ker ni trditev katera dela in investicije sta toženi

stranki vložili v hišo po 29.8.1994. Tožbeni zahtevek tožeče stranke

je zato pravilno zavrnjen.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je

bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve

stopnje. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti

svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).