Appeal dismissed; execution application rejected due to missing execution title formalities and invalid shareholder liability claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kadar izvršilni naslov ni predložen oz. ni predložen v predpisani

obliki, sodišče zavrže predlog za izvršbo, če upnik te

pomanjkljivosti ne odpravi. Do zavrnitve predloga za izvršbo pa pride

tedaj, ko niso izpolnjene substančne predpostavke izvršbe, torej

tiste, ki se nanašajo na samo terjatev.

Sodišče mora vprašanje, ali je posamezni družbenik izbrisane družbe

imel možnost vplivati na njeno delovanje, obravnavati v vsakem

primeru posebej, upoštevaje konkretno obveznost izbrisane družbe, ki

jo je tak družbenik nasledil

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin

ugovor proti sklepu o izvršbi z dne 9.5.2001, dopolnitvi ugovora (z

dne 9.9.2003 in z dne 14.7.2004) pa je kot prepozni zavrglo. Obenem

je sklenilo, da dolžnica sama nosi stroške ugovora, dolžniku pa

naložilo, da mora upnici povrniti 81.708,00 SIT njenih nadaljnjih

izvršilnih stroškov z obrestmi.

Dolžnica se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožila. V

pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga

spremembo sklepa, ustavitev izvršbe, razveljavitev sklepa o izvršbi

in opravljenih izvršilnih dejanj ter zavrnitev predloga za izvršbo.

Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v postopek. Sodišču očita, da je s

prejšnjim sklepom z dne 5.11.2003 zavrnilo predlog za izvršbo, ker

upnica ni predložila izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem

prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Da gre za vsebinsko

in ne le formalno pomanjkljivost (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 75/02,

16/04 in 132/04). Obstoj izvršilnega naslova je torej procesna

predpostavka izvršbe, saj se brez njega izvršilni postopek ne more

začeti. Upnik mora izvršilni naslov v skladu s 1. odst. 42. člena ZIZ

priložiti svojemu predlogu za izvršbo; če vloži predlog pri sodišču,

ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, mora biti izvršilni naslov

v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o

izvršljivosti. Kadar izvršilni naslov ni predložen oziroma ni

predložen v predpisani obliki, sodišče zavrže predlog za izvršbo, če

upnik te pomanjkljivosti ne odpravi. Do zavrnitve predloga za izvršbo

pa pride tedaj, ko niso izpolnjene substančne predpostavke izvršbe,

torej tiste, ki se nanašajo na samo terjatev.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je pred ponovnim

odločanjem o dolžničinem ugovoru upnico pozvalo k dopolnitvi predloga

za izvršbo, ker predloženi izvršilni naslov ni bil opremljen s

potrdilom o izvršljivosti. Glede na prej navedeno je šlo za formalno

in ne vsebinsko pomanjkljivost predloga za izvršbo. Ko je upnica

zahtevi sodišča zadostila, sodišče v izpodbijanem sklepu tega ni bilo

dolžno še posebej obrazlagati. Izvršilno sodišče namreč pazi na

procesne predpostavke izvršbe po uradni dolžnosti. Poleg tega je bilo

že v razveljavitvenem sklepu z dne 19.5.2004 obrazloženo, da je bil

prvotni predlog za izvršbo formalno pomanjkljiv, sodišče prve stopnje

pa je bilo pri ponovnem odločanju na takšno pravno stališče

pritožbenega sodišča vezano, ker gre za procesno vprašanje.

Izpodbijani sklep je torej mogoče preizkusiti, zato ni podana

smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14.

točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS,

št. 26/99, 96/02 in 2/04) v zvezi s 15. členom ZIZ.

Nesprejemljiv je tudi pritožbeni očitek, da je razveljavitveni sklep

z dne 19.5.2004 nezakonit, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo

sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 469/2001. Ta sklep se res opira na

stališče, da izvršilni naslov, ki ni ne izvirnik ne overjen prepis,

ne pomeni formalne pomanjkljivosti, marveč materialnopravno

pomanjkljivost in je zato treba predlog za izvršbo ob takšni

priloženi listini zavrniti kot neutemeljen. V obravnavanem primeru

pritožbeno sodišče na navedeno pravno stališče ni bilo vezano. Sodna

praksa namreč ni formalni pravni vir, razen ko gre za pravna mnenja o

vprašanjih sodne prakse, ki jih sprejema Občna seja Vrhovnega sodišča

RS, in so po 2. odst. 110. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št.

19/94 do 73/04) obvezna za senate Vrhovnega sodišča, spremenijo pa se

lahko samo na novi občni seji. Poleg tega navedeno pravno stališče ni

bilo splošno sprejeto v sodni praksi. Prav zato je bilo na Občni seji

Vrhovnega sodišča RS dne 30.6.2004 sprejeto načelno pravno mnenje, po

katerem je izvršilni predlog, ki mu ni predložen izvršilni naslov,

kot to določa 42. člen ZIZ, formalno pomanjkljiv in sodišče z njim

ravna kot z nepopolno vlogo. Drugačno dolžničino pritožbeno stališče

torej nima podlage.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da dolžnici ni

uspelo izpodbiti domneve iz 4. odst. 27. člena Zakona o finančnem

poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02) v zvezi s

1. odst. 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št.

30/93 do 57/04), po kateri se šteje, da so vsi družbeniki izbrisane

gospodarske družbe podali izjavo, da prevzemajo obveznost plačila

njenih morebitnih preostalih obveznosti. Dolžnica se je namreč v

svojem ugovoru sklicevala le na svoj 5% poslovni delež v družbi, ker

pa je bila obenem direktorica družbe in njena edina zastopnica tudi v

času, ko je nastala sporna terjatev, je sodišče prve stopnje

utemeljeno sklepalo, da dolžnica ni bila zgolj pasivna družbenica. Ob

tem ni umesten njen pritožbeni očitek, da ji je sodišče onemogočilo

obravnavanje, ker je pred odločitvijo o ugovoru ni zaslišalo.

Dolžnica namreč tega dokaza v ugovoru z dne 13.6.2001 ni predlagala,

ampak je svoje zaslišanje ponudila šele v naslednjih dveh vlogah (z

dne 9.9.2003 in 14.7.2004), ki ju je sodišče prve stopnje upravičeno

zavrglo kot prepozni. Vloženi sta bili namreč po koncu 8-dnevnega

ugovornega roka, obenem pa ni šlo za ugovor po izteku roka. V njem bi

se dolžnica po 56. členu ZIZ tudi sicer lahko sklicevala le na

dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in so nastopila po

izvršljivosti odločbe, če teh brez svoje krivde ni mogla uveljavljati

že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnica bi tudi po oceni

pritožbenega sodišča vsa sporna dejstva lahko navedla že v prvem

ugovoru, takrat pa bi lahko predlagala tudi svoje zaslišanje.

Potemtakem izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno

kršitvijo določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi

s 15. členom ZIZ. Sklicevanje na pravdo, v kateri je sodišče zavzelo

stališče, da je bila dolžnica pasivna družbenica, pa ni utemeljeno.

Sodišče mora namreč vprašanje, ali je posamezni družbenik izbrisane

družbe imel možnost vplivati na njeno delovanje, obravnavati v vsakem

primeru posebej, upoštevaje konkretno obveznost izbrisane družbe, ki

jo je tak družbenik nasledil. Nenavsezadnje pa iz upničinega odgovora

na dolžničine trditve izhaja, da je prav dolžnica vodila nezakoniti

disciplinski postopek, iz katerega izvira upničina terjatev.

Zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podan

ugovorni razlog iz 12. točke 1. odst. 55. člena ZIZ, je torej v

dejanskem in pravnem pogledu pravilen. Odločitev o izvršilnih

stroških je posledica dolžničinega neuspeha v postopku, sicer pa je

njena pritožba v tem delu neobrazložena. Tudi postopkovnih kršitev,

ne zatrjevanih in ne uradoma upoštevnih, pred sodiščem prve stopnje

ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato dolžničino pritožbo na podlagi

2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Dolžnica je s pritožbo propadla, zato sama trpi svoje stroške zanjo.

Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sklepa, temelji pa na

določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona

in 15. členom ZIZ.