Appeal court rules enforcement of penal payments depends on proving the suspensive condition has occurred.

Pritožba upnika se zavrže kot nedovoljena.

Pritožbi dolžnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (zavrnitve ugovora in predloga za odlog izvršbe) razveljavi in

zadeva v tem delu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlog upnika za povrnitev pravdnih stroškov pritožbenega postopka

se zavrne.

[JEDRO]

Po 2. odstavku 212. člena ZIZ izda sodišče na predlog upnika sklep o

izvršbi na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov. Gre

za sklep o plačilu sodnih penalov, ne pa sklep o določitvi sodnih

penalov oziroma naložitvi plačila sodnih penalov (1. odstavek 212.

člena ZIZ), z odložnim pogojem izpolnitve nedenarne obveznosti v

danem dodatnem roku. Če je izvršilni naslov izdan sklep o plačilu

sodnih penalov (2. odstavek 212. člena ZIZ), je kot ugovorni razlog

upoštevno zgolj morebitno plačilo naloženih sodnih penalov (ne pa

morebitna izpolnitev ali neizpolnitev nedenarne obveznosti), če pa je

izvršilni naslov sklep o naložitvi plačila sodnih penalov pod pogojem

neizpolnitve nedenarne obveznosti (1. odstavek 212. člena ZIZ v zvezi

s 294. členom Zakona o obligacijskih razmrjih - ZOR), pa je kot

ugovorni razlog upoštevna neizvršljivost odločbe, na podlagi katere

je izdan sklep o izvršbi (3. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ), zaradi

nenastopa pogoja iz izvršilnega naslova. Gre za izvršbo, ki je

odvisna od nastopa v izvršilnem naslovu določenega pogoja, tako

izvršbo pa po 1. odstavku 26. člena ZIZ sodišče dovoli, če je upnik z

javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je pogoj nastopil;

če pa upnik tega ne more dokazati na naveden način, mora po 2.

odstavku 26. člena ZIZ nastop pogoja dokazati s pravnomočno odločbo,

izdano v pravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno

ugodilo, in sicer za zakonite zamudne obresti, ki naj bi tekle od

penalov, v preostalem pa ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo,

kot je zavrnilo tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe. Iz razlogov

sklepa izhaja, da je bila ustavna pritožba dolžnika z odločbo

Ustavnega sodišča z dne 18.12.2002 zavržena. Sodišče prve stopnje

ugotavlja tudi, da je v danem primeru izvršilni naslov pravnomočen,

saj je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne

1.10.1997, opr.št. II Cp 797/97. Sodni penali pa prenehajo teči s

trenutkom, ko dolžnik svoje obveznosti izpolni, oziroma ko upnik

vloži predlog za izvršbo sodne odločbe. Ugotavlja, da so bili sodni

penali v danem primeru določeni z namenom zagotovitve izvršitve

pravnomočne odločbe, dolžnik pa je imel ves čas v svojih rokah

možnost, da ustavi naraščanje obveznosti iz naslova sodnih penalov.

Vse kar bi moral za to storiti, je spoštovanje samega izida motenjske

pravde, ki jo je pravnomočno izgubil. Glede prenehanja terjatev

upnika z izdelavo nadomestne poti pa ne gre prezreti dejstva, da je

po tožbi na ustavitev služnosti po izčrpanju vseh pravnih sredstev

dolžnik propadel. To pa kaže na to, da terjatev za opravo

nadomestnega dejanja v celoti obstaja. Prav iz razloga, ker dolžnik

svoje obveznosti ni izpolnil, so bili določeni sodni penali, ki bodo

tekli, dokler dolžnik svoje obveznosti ne bo izpolnil.

Zoper zavrnilni del sklepa je pritožbo vložil upnik zaradi bistvenih

kršitev postopkovnih določb in nepravilne uporabe materialnega prava

s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu ustrezno

spremeni. V pritožbi opozarja, da dolžnik sklepa o izvršbi z dne

20.7.1999 v obrestnem delu sploh ni izpodbijal. Sicer pa je sodišče

tudi nepravilno uporabilo materialno pravo z zatrjevanjem, da sodni

penali predstavljajo "privatno kazen" in nimajo pravne narave

odškodnine oziroma denarne terjatve, zaradi česar naj bi upniku od

sodnih penalov ne pripadale zakonite zamudne obresti. Tako stališče

je napačno in za zavrnitev zamudnih obresti od sodnih penalov sodišče

nima zakonske podlage. Glede na to, da je dolžnik dolžan plačati

oziroma plačevati penale upniku, pa so sodni penali istočasno

oškodovanje upnika za škodo, ki mu nastaja, ker dolžnik ne izpolni

pravnomočne nedenarne obveznosti in so torej sodni penali nesporno

terjatev, ki jo ima upnik do dolžnika.

Zoper sklep, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika

ter predlog za odlog izvršbe, pa je pritožbo vložil dolžnik (tako

sam, kot tudi po pooblaščencu). V pritožbi je uveljavljal vse

pritožbene razloge, naštete v 1. odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP) s predlogom ustrezne spremembe izpodbijanega

sklepa ter podrejenim predlogom razveljavitve izpodbijanega sklepa in

vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi

najprej opozarja na neodločitev in nejasno formulacijo izreka, da se

ugovoru dolžnika delno ugodi, in sicer za zakonite zamudne obresti,

ki naj bi tekle od penalov, pri čemer odločitev ni jasna. Sicer pa se

sklepa sploh ne da preizkusiti, saj sodišče ni v ničemer odgovorilo

na pritožnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Kot tak je

sklep in odločitev v njem povsem arbtitraren. Pritožnik ne zanika

pravnomočnosti odločbe o sodnih penalih, drugo pa je vprašanje

ustavnosti in zakonitosti, kot tudi zlorabe pravic, o čemer sodišče,

kljub ugovorom ni reklo ničesar. Prav tako je vprašanje, kako to

odločbo razlagati glede na nedvoumen 429. člen ZPP (v pritožbi očitno

napačno citiran 444. člen ZIP). Bistvena je trditev pritožnika v

postopku pa je, da je svojo obveznost do upnikov izpolnil in da nista

upnika z ničemer dokazala, da temu ni tako. Odločba o določitvi

sodnih penalov je namreč vezana na odložilni (suspenzivni) pogoj, za

katere 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da

sodišče dovoli izvršbo, le če upnik z javno ali po zakonu overjeno

listino dokaže, da je pogoj nastopil, pri čemer mora upnik nastop

pogoja dokazati v pravdnem postopku, če ga ne more dokazati z javno

ali po zakonu overjeno listino. Sodišče pa je odločilo, kot da bi

pozabilo na naštete zakonske določbe in dejstvo, da obstaja med

strankama spor o tem, ali je dolžnik svojo obveznost izpolnil ali ne.

Pozablja tudi, da v izvršilnem postopku ne sme in ne more odločati o

meritornih stvareh, ki so med strankama sporne. Sicer pa se vsem

dolžnikovim navedbam v ugovoru, kot že navedeno, enostavno izogne. Po

drugi strani pa prepisuje trditev upnikov, da gre za nujno služnostno

pot, kar ni res. Ne gre za namreč za nujno služnostno pot, temveč za

služnost prehoda. Dolžnik tudi trdi, da je obveznost iz motenjskega

sklepa izpolnil, in to v dogovoru z upnikoma. Glede na to, da stoji

na mestu prejšnje poti sedaj stavba, zgrajena z vsemi potrebnimi

dovoljenji, ga drugače, kot s premaknitvijo poti tudi izpolniti ni

mogel. Upnika sta ves čas to vedela in se o tem z dolžnikom tudi ves

čas dogovarjala. Dolžnik je zgradil novo pot po njunem predlogu in z

njunim soglasjem. Zakaj z novo potjo upnika nista bila zadovoljna, pa

je drugo vprašanje. Poleg tega sta upnika novo zgrajeno pot od leta

1996 ves čas nemoteno uporabljala in je napačna tudi ugotovitev

sodišča, da je zadeva s pravico do prestavitve končana. Glede

premaknitve služnostne poti dolžnik opozarja tudi na sodno prakso in

odločbo v knjigi Antona Frantarja, Starno pravo, GV, Ljubljana 1993,

na strani 238. V dolžnikovem primeru gre za to, da je bil prehod

preko njegovega zemljišča onemogočen zaradi obnovitve do tal

porušenega gospodarskega poslopja, kot tudi da je služnost potekala

mimo njegove hiše in je prišlo po že zgrajeni novi poti s strani

upnikov do zahteve po določitvi sodnih penalov in medsebojnega spora.

Dolžnik še meni, da bi upnika lahko zahtevala sodne penale le do

nastopa prekluzije iz 429. člena ZPP (v pritožbi očitno napačno

citiran 444. člen ZPP). Absurdno je dolžnika siliti, naj prostovoljno

izpolni nekaj, kar upnik prisilno ne more več izterjati. Navedeni

razlogi govorijo tudi v prid temu, da bi sodišče moralo ugoditi

dolžnikovemu predlogu za odlog izvršbe, saj bi izvršba s prodajo

dolžnikove hiše dolžniku povzročila veliko in nepopravljivo škodo.

Na pritožbo upnika je odgovoril dolžnik, na pritožbo dolžnika pa

upnik. Pritožbeno sodišče pritožbenih odgovorov ni moglo in smelo

upoštevati, saj je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo,

ki ne predvideva pritožbenega odgovora (366. člen ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ). Zato pritožbeno sodišče pritožbenih odgovorov ni

upoštevalo.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru dolžnika, v delu

kolikor mu je bilo ugodeno (za zakonske zamudne obresti, ki naj bi

tekle od penalov), ni odločilo tudi o izdanem sklepu o izvršbi, ki

dovoljuje izvršbo tudi za zakonske zamudne obresti od določenih

sodnih penalov, je pritožbeno sodišče z vlogo z dne 21.10.2004

opozorilo na smiseln predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, kot tudi,

da se upnik pravzaprav pritožuje zoper razloge sklepa, taka pritožba

pa je nedopustna. S sklepom z dne 13.12.2004 opr.št. In 99/00021-73

je nato sodišče z dopolnilnim sklepom odločilo, da se ugovoru

dolžnika delno ugodi in sklep o izvršbi opr.št. In 99/00021

razveljavi v 3. točki izreka glede naštetih zakonitih zamudnih

obresti za celotno razdobje od 30.4.1997 do 5.7.1999. Zoper ta sklep

se upnik ni pritožil in je tako pravnomočen.

Pritožba upnika je nedopustna, pritožba dolžnika pa utemeljena.

K pritožbi upnika:

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovoru dolžnika

delno ugodi za zakonite zamudne obresti, ki naj bi tekle od penalov,

ni imela za posledico razveljavitve sklepa o izvršbi; to je sodišče

prve stopnje storilo šele z dopolnilnim sklepom z dne 13.12.2004,

zoper katerega pa se upnik ni pritožil. Ob pravnomočni odločitvi, da

se ugovoru dolžnika delno ugodi in sklep o izvršbi razveljavi v 3.

točki glede izreka vseh naštetih zakonitih zamudnih obresti za

celotno obdobje od 30.4.1997 do 5.7.1999, pa upnik nima pravnega

interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje v

bistvu ugotovilo zgolj utemeljenost dolžnikovega ugovora (za zakonite

zamudne obresti, ki naj bi tekle od penalov). Upnikov položaj se

namreč ni v ničemer spremenil; spremenil se je šele z delno

razveljavitvijo sklepa o izvršbi, ki pa je pravnomočna. Ker je po 3.

odstavku 343. člena ZPP pritožba nedovoljena, če pritožnik nima

pravnega interesa za pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1.

točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbo upnika kot

nedovoljeno zavrglo.

K pritožbi dolžnika:

Po oceni pritožbenega sodišča je v prvi vrsti utemeljen pritožbeni

očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar

predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih določil iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom

ZIZ. Gre namreč za odločanje o dolžnikovem ugovoru, v katerem je ta v

bistvu ugovarjal, da gre v obravnavanem primeru za sodne penale kot

pogojno obveznost, kot tudi da je nedenarno obveznost (ki je pogoj za

sodne penale) izpolnil. O tem pa v izpodbijanem sklepu ni razlogov,

razen ugotovitve, da je dolžnik propadel z vloženo tožbo na ustavitev

služnosti, kar naj bi kazalo, da terjatev za opravo nenadomestnega

dejanja v celoti obstaja. Tudi glede predlaganega in z izpodbijanim

sklepom zavrnjenega odloga izvršbe izpodbijani sklep nima razlogov.

Neutemeljeni so sicer pritožbeni očitki, s katerimi dolžnik napada

izvršilni naslov v obravnavani zadevi, saj to ni predmet odločanja v

tem izvršilnem postopku (izvršitev zagroženih in s pravnomočnim

sklepom o določitvi sodnih penalov Okrajnega sodišča v Škofji Loki z

dne 17.4.1997, opr.št. I 1254/96 v zvezi s sklepom tega sodišča z dne

1.10.1997, opr.št. III Cp 710/97 določenih sodnih penalov), ne glede

na to, ali se pritožbeno sodišče s stališči dolžnika oziroma

stališčem Ustavnega sodišča RS, izraženega v odločbi z dne 18.12.2002

št. Up-181/99-30, strinja ali ne. Izvršilnega naslova namreč v

izvršilnem postopku ni mogoče (z uspehom) izpodbijati; nanj je

sodišče (tudi pritožbeno) vezano, saj predstavlja neovrgljivo podlago

odločanja v izvršilnem postopku (smiselno 55. člen ZIZ - razlogi za

ugovor).

Izvršilni naslov v obravnavani zadevi (že citiran) nalaga dolžniku

vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (odstranitev nasute zemlje,

utrditev poti z gramoznim nasipom in omogočitev upnikoma nemoteno

uporabo poti za hojo in vožjo z vsemi vozili) v dodatnem roku 8 dni,

plačilo sodnih penalov v višini 15.000,00 SIT na dan pa v primeru, da

dolžnik v danem roku zahtevane obveznosti ne bo opravil. Plačilo

sodnih penalov je torej določeno z odložnim (suspenzivnim) pogojem

neizpolnitve opisane nedenarne obveznosti. Po 2. odstavku 212. člena

ZIZ, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 2. odstavka 300.

člena ZIZ, izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi na podlagi

pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov. Gre za sklep o plačilu

sodnih penalov, ne pa sklep o določitvi sodnih penalov oziroma

naložitvi plačila sodnih penalov (1. odstavek 212. člena ZIZ), z

odložnim pogojem izpolnitve nedenarne obveznosti v danem dodatnem

roku.

Če je izvršilni naslov izdan sklep o plačilu sodnih penalov (2.

odstavek 212. člena ZIZ), je kot ugovorni razlog upoštevno zgolj

morebitno plačilo naloženih sodnih penalov (ne pa morebitna

izpolnitev ali neizpolnitev nedenarne obveznosti), če pa je izvršilni

naslov sklep o naložitvi plačila sodnih penalov pod pogojem

neizpolnitve nedenarne obveznosti (1. odstavek 212. člena ZIZ v zvezi

s 294. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pa je kot

ugovorni razlog upoštevna neizvršljivost odločbe, na podlagi katere

je izdan sklep o izvršbi (3. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ), zaradi

nenastopa pogoja iz izvršilnega naslova. Gre za izvršbo, ki je

odvisna od nastopa v izvršilnem naslovu določenega pogoja, tako

izvršbo pa po 1. odstavku 26. člena ZIZ sodišče dovoli, če upnik z

javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je pogoj nastopil;

če pa upnik tega ne more dokazati na naveden način, mora po 2.

odstavku 26. člena ZIZ nastop pogoja dokazati s pravnomočno odločbo,

izdano v pravdnem postopku.

Ker navedenih odločlnih (v ugovoru uveljavljanih) dejstev sodišče

prve stopnje ni ugotavljalo, niti o njih izpodbijani sklep nima

ustreznih razlogov, je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 3. točke

365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbi dolžnika ugoditi,

izpodbijani sklep razveljaviti v opisanem delu in zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v nov postopek, v teku katerega bo sodišče prve

stopnje moralo odpraviti navedene nepravilnosti, to je navesti

razloge o dolžnikovem ugovoru neizvršljivosti citirane sodne odločbe,

na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi ter glede zavrnitve

odloga izvršbe.

Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče

upoštevalo, da dolžnik ugovornih in pritožbenih stroškov ni

uveljavljal, upnik pa s pritožbo ni uspel, njegovi stroški

pritožbenega odgovora pa niso bili potrebni za izvršbo (4. odstavek

38. člena ZIZ). Zato je predlog upnika za povrnitev stroškov

pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrnilo.