Appeal partially allowed; enforcement agent entitled to 25% fee only if seizure failed due to debtor's fault, not creditor's withdrawal.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the creditor's appeal, reducing the enforcement agent's fee from 20,100 SIT to 12,000 SIT. The creditor argued that the agent should not be paid for the seizure because they were notified of the withdrawal of enforcement over two months prior. The court held that the agent is only entitled to the 25% statutory fee if the seizure genuinely failed due to the debtor's actions, not the creditor's timely withdrawal. Consequently, the agent was awarded only material costs for the interest calculation, which were incurred before the withdrawal was known.
Legislator headnote
AI generatedZadnji odstavek 1. tarifne številke Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov; izvršitelj je v primeru neizvedbe rubeža upravičen do plačila v višini 25% postavke le, če je neizvedba posledica razlogov na strani dolžnika ali tretje osebe, ne pa če je izvršba umaknjena.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni
tako, da je upnik dolžan plačati izvršitelju M. T., Š... ulica 19,
K..., davčna številka ...., v izvršilni zadevi opr,.štev. I
2000/01188 za opravljene izvršiteljeve storitve in potrebne stroške -
8.100,00 SIT, v roku 8 dni.
V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem a
izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožbeni stroški se odmerijo na znesek 300,00 SIT in so nadaljnji
izvršilni stroški.
[JEDRO]
Izvršitelju v primeru neizvedbe rubeža pripada plačilo v višini 25%
postavke za rubež na podlagi zadnjega odstavka 1. tarifne številke
Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu
stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS štev. 18/2003) le v
primeru, če izvršitelj sicer poskusi opraviti rubež pa to dejansko ni
mogoče iz razlogov na strani drugih - upnika, dolžnika ali tretje
osebe. Takšna zakonska situacija pa v konkretnem primeru ni izkazana.
Upnik je namreč umaknil predlog za izvršbo že dne 10.12.2003, to je
več kot dva meseca pred dnevom rubeža (23.2.2004), izvršitelja pa je
obvestil dne 5.2.2004, to je 18 dni pred razpisanim rubežem (glej
upnikovo vlogo pod A5 v spisu). Izvršitelj je tako lahko pravočasno
reagiral na spremenjeno situacijo in preklical razpisani rubež.
Opravil pa ni nobenega dejanja oz. opravila naštetega v 2. odstavku
Tar.štev. 1, potrebnega za opravo rubeža oziroma v zvezi z rubežem,
med drugim niti ni odšel na kraj rubeža. Zato mu pripadajo le
materialni stroški v smislu 1. odstavka 10. člena omenjenega
pravilnika.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje odločilo, da
je upnik dolžan izvršitelju M. T. za opravljene izvršiteljeve
storitve in potrebne stroške plačati znesek 20.100,00 SIT.
Proti sklepu sodišča prve stopnje, kolikor je upniku naloženo plačilo
nad 5.100,00 SIT to je za 15.000,00 SIT, vlaga pritožbo upnik.
Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in
izpodbijani sklep spremeni tako, da samo odloči o stroških, ki jih je
upnik dolžan plačati izvršitelju, dolžniku pa naloži v plačilo
pritožbene stroške upnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva
izdaje sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila, podrejeno pa,
da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje
prvostopnemu sodišču, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški
postopka. Poudarja, da je upnik izvršitelja že dne 5.2.2004 obvestil
o umiku izvršbe na premičnine, kar je izvršitelj potrdil z dohodno
štampiljko na upnikovem obvestilu o umiku izvršbe na premičnine, ki
se nahaja v izvršilnem spisu in ki ga prilaga pritožbi. Ker je bil
izvršitelj pravočasno obveščen o umiku izvršbe, ni upravičen do
stroškov rubeža vrednosti terjatve v znesku 10.000,00 SIT in DDV in
stroškov izračuna zamudnih obresti v znesku 2.500 SIT in DDV, saj je
vedel, da se rubež ne bo opravil.
Pritožba upnika je utemeljna v obsegu, razvidnem iz izreka tega
sklepa, v preostalem delu pa ni utemeljena.
Izvršitelju v primeru neizvedbe rubeža pripada plačilo v višini 25%
postavke za rubež na podlagi zadnjega odstavka 1. tarifne številke
Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu
stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS štev. 18/2003) le v
primeru, če izvršitelj sicer poskusi opraviti rubež pa to dejansko ni
mogoče iz razlogov na strani drugih - upnika, dolžnika ali tretje
osebe. Takšna zakonska situacija pa v konkretnem primeru ni izkazana.
Upnik je namreč umaknil predlog za izvršbo že dne 10.12.2003, to je
več kot dva meseca pred dnevom rubeža (23.2.2004), izvršitelja pa je
obvestil dne 5.2.2004, to je 18 dni pred razpisanim rubežem (glej
upnikovo vlogo pod A5 v spisu). Izvršitelj je tako lahko pravočasno
reagiral na spremenjeno situacijo in preklical razpisani rubež.
Opravil pa ni nobenega dejanja oz. opravila naštetega v 2. odstavku
Tar.štev. 1, potrebnega za opravo rubeža oziroma v zvezi z rubežem,
med drugim niti ni odšel na kraj rubeža. Zato mu pripadajo le
materialni stroški v smislu 1. odstavka 10. člena cit. pravilnika.
Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je
napačno - preširoko razlagalo navedeno določbo pravilnika.
Ob povedanem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi, spremenilo
prvostopni sklep v izpodbijanem delu in za znesek 10.000,00 SIT z DDV
- kar skupaj znese 12.000,00 SIT, znižalo v izpodbijanem sklepu
odmerjeni znesek (člen 365/1-3 v zvezi s 4. točko 358. člena in 366.
členom ZPP ter 15. členom ZIZ).
Ni pa utemeljena pritožba v delu, ko nasprotuje priznanju stroškov v
zvezi z izračunom zamudnih obresti. Ta izračun je izvršitelj izdelal
že dne 2.2.2004 (glej njegov stroškovnik, ki glede te okoliščine ni
izpodbijan), torej še predno ga je upnik obvestil o umiku predloga za
izvršbo na premičnine. Izračun obresti je izvršitelj pred izvedbo
rubeža moral izdelati in je upravičen do plačila za njegovo izdelavo.
Zato je v tem delu upravičen do stroškov v višini 2.500,00 SIT s
pripadajočim DDV, kolikor je priznalo tudi sodišče prve stopnje. V
tem delu je torej moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti ter
potrditi v tem delu sklep sodišča prve stopnje (člen 365/1-2 v zvezi
s 353. členom in 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).
Pritožbene stroške je sodišče druge stopnje priznalo v višini 300,00
SIT, to je glede priglašenih stoškov poštnine, priglašene takse za
pritožbo pa ne, ker v zvezi s to pritožbo upoštevaje določbe Zakona o
sodnih taksah in Taksne tarife, taksna obveznost ni nastala. Priznani
strošek poštnine je bil potreben v celoti ne glede na obseg uspeha s
pritožbo.