Appeal dismissed; non-judgmental debt must be liquid to bar enforcement via set-off in execution proceedings.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2. izreka) potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova, bi

lahko dolžnik z materialnopravnim pobotnim ugovorom uspel le v

primeru, če njegova nejudikatna terjatev ne bi bila sporna. Da lahko

pride do pobotanja, morajo biti namreč glede terjatev, ki si stojijo

nasproti, izpolnjeni določeni pogoji, med katere sodi po pravni

teoriji in sodni praksi tudi likvidnost v pobot ugovarjane terjatve.

Ker je upnik v odgovoru na ugovor obstoj dolžnikove v pobot

ugovarjane terjatve izrecno zanikal, ta ni likvidna, zato mora

dolžnik njen obstoj najprej dokazati v pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper

sklep o izvršbi opr.št. I 2003/01167 z dne 14.1.2004 delno ugodilo

ter izvršbo glede izterjave: 1) glavnice v znesku 44.899,86 SIT; 2)

zakonskih zamudnih obresti od zneska 828.782,50 SIT, obračunanih od

2.2.2002 do 24.12.2002 v znesku 154.733,17 SIT ter 3) stroškov

arbitražnega postopka v znesku 174.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 28.11.2002 do 24.12.2002 v znesku 2.359,97 SIT, ustavilo

ter v tem obsegu sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja

razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (točka 1. izreka). V

ostalem je ugovor dolžnika zavrnilo (točka 2. izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje dolžnik, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo, ZPP)

ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je

izterjevana terjatev prenehala v celoti, in ne zgolj deloma. Po

izvršljivosti arbitražne odločbe, na podlagi katere se vodi predmetni

izvršilni postopek, je namreč ugotovil, da ima tudi sam odprto

zapadlo denarno terjatev nasproti upniku, zato je na dan izplačila

odškodnine opravil pobot ter upniku izplačal le razliko odškodnine.

Upnika je o pobotu seznanil, to pa je s predloženimi dokazi tudi

izkazal, zato je drugačen zaključek prvostopnega sodišča zmoten.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik zatrjuje, da je v tej izvršilni zadevi izterjevana terjatev

prenehala v celoti, in sicer na podlagi pobotne izjave, ki jo je

podal po izvršljivosti arbitražne odločbe, na podlagi katere se vodi

predmetni izvršilni postopek, in še pred začetkom tega izvršilnega

postopka. Sklicuje se torej na materialnopravno (izvenprocesno)

pobotanje po določbah 311. do 318. člena Obligacijskega zakonika

(Ur.l. RS, št. 83/01; OZ). Ker predstavlja pobotanje enega izmed

načinov prenehanja obveznosti, to pomeni, da uveljavlja ugovorni

razlog iz 8. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ), torej, da je terjatev

prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti

odločbe. Tak ugovor predstavlja sicer (za razliko od procesnega

pobotanja) enega izmed dopustnih ugovorov, ki pa se je v tej zadevi

izkazal kot neutemeljen. Za presojo utemeljenosti dolžnikovega

pobotnega ugovora je namreč odločilno, da se predmetni izvršilni

postopek vodi na podlagi izvršilnega naslova, medtem ko po drugi

strani terjatev, ki jo je dolžnik po svojih zatrjevanjih ugovarjal v

pobot, ni bila ugotovljena z izvršilnim naslovom. Dolžnik bi zato z

izvenprocesnim pobotnim ugovorom lahko uspel le v primeru, če njegova

nejudikatna terjatev ne bi bila sporna (prim. Andreja Veselič: Pobot

v sodnih postopkih, Podjetje in delo, št. 8/2003, str. 1869). Da

lahko pride do pobotanja, morajo biti namreč glede terjatev, ki si

stojijo nasproti, izpolnjeni določeni pogoji, med katere sodi po

pravni teoriji in sodni praksi tudi likvidnost v pobot ugovarjane

terjatve (prim. N. Plavšak, M. Juhart, A. Polajnar-Pavčnik, P. Grilc:

Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del; 2. knjiga, str.

392-393). Ker je v tej izvršilni zadevi upnik v odgovoru na ugovor

obstoj dolžnikove v pobot ugovarjane terjatve izrecno zanikal, ta

torej ni likvidna, zato mora dolžnik njen obstoj najprej dokazati v

pravdi. Odločitev prvostopnega sodišča je torej pravilna, čeravno so

jo narekovali drugi razlogi.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi

sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in

353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ), saj pritožbeno sodišče v

prvostopnem postopku in odločbi tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na

katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP

v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik pa ima skladno z določbo 1.

odstavka 59. člena ZIZ možnost, da v prekluzivnem roku tridesetih dni

od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo na ugotovitev

nedopustnosti izvršbe.