Court partially allowed appeal on statute of limitations for interest claims in enforcement proceedings.

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1.

točki spremeni tako, da se delno ugodi ugovoru dolžnika S. K. in se

sklep o dovolitvi izvršbe za plačilo 15% letnih obresti od zneska

3.090.008,00 SIT za čas od 10.04.1998 do vključno 21.12.2000 in za

plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 147.321,00 SIT za čas od

10.04.1998 do vključno 21.12.2000 razveljavi in se v tem delu upnikov

predlog za izvršbo zavrne.

2. Odločitev o ugovornih stroških se v 2. odstavku 2. točke

izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je upnik dolžan povrniti

prvemu dolžniku S. K. stroške postopka v znesku 45.713,00 SIT v 8

dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.03.2005 do plačila.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve

stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

4. Upnik mora prvemu dolžniku S. K. v 15 dneh povrniti 121.347,60 SIT

stroškov postopka v zvezi s pritožbo.

[JEDRO]

Zamudne obresti so občasna terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvega

dolžnika in ugodilo ugovoru druge dolžnice zoper sklep o izvršbi opr.

št. In 2003/00120 z dne 22.12.2003 in sklep o izvršbi spremenilo

tako, da je na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju,

opr. št. P 306/95 z dne 10.04.1998 na predlog upnika zoper prvega

dolžnika dovolilo izvršbo v izterjavo glavnice v znesku 3.237.329,00

SIT, 15% letnih obresti od zneska 3.090.008,00 SIT od 12.11.1993 do

plačila ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 147.321,00 SIT od

10.04.1998 do plačila, zoper drugo dolžnico pa je izvršilni predlog

upnika zavrnilo. Hkrati je upniku naložilo, da povrne stroške

postopka drugi dolžnici, prvemu dolžniku pa je naložilo, da povrne

stroške postopka upniku, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil prvi dolžnik S. K.. Sklep

izpodbija v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe glede vseh

obresti, zapadlih pred 22.12.2000, in sicer zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje

predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izvršilni postopek

zoper prvega dolžnika delno razveljavi in ustavi glede zakonskih

zamudnih obresti, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pravi, da so vse obresti

občasne terjatve, ki v skladu z določilom 347. člena Obligacijskega

zakonika zastarajo v treh letih. Ker je bil predlog za izvršbo vložen

22.12.2003 so zastarale vse obresti pred 22.12.2000, ker so starejše

od treh let. Meni, da stališče sodišča prve stopnje, ki v

obrazložitvi razlikuje pogodbene obresti od zakonskih zamudnih

obresti, ni pravilno. Ker se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa

ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb glede zastaranja, je s tem

zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik 22.12.2003 vložil predlog za

izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo prvemu

dolžniku kot toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini

3.090.008,00 SIT s 15% letnimi obrestmi od 12.11.1993 do plačila in

plačilo pravdnih stroškov v znesku 147.321,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (t.j. 10.04.1998) do plačila.

Pritožnik uveljavlja zastaranje vseh obresti iz predmetne sodbe

zapadlih pred 22.10.2000, to je 15% letnih obresti od

glavnice 3.090.008,00 SIT od 12.11.1993 do 22.10.2000 in

zakonskih zamudnih obresti od glavnice 147.321,00 SIT od

10.04.1998 do 22.10.2000.

Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporno pravno vprašanje,

predstavljajo določbe IV. poglavja, 4. oddelka Zakona o obligacijskih

razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, v nadalj. ZOR, ki se

uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 01.01.2002 na

podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01), ki

urejajo institut zastaranja. Po 379. členu ZOR vse terjatve, ki so

bile ugotovljene s pravnomočno sodbo zastarajo v desetih letih, tudi

tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse

občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb in zapadejo v bodoče,

pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, za

katere 1. odstavek 372. člena ZOR določa, da zastarajo v treh letih.

V konkretnem primeru je bila s pravnomočno sodbo, izdano dne

10.04.1998, ugotovljena terjatev za plačilo 3.237.329,00 SIT in 15%

letnih obresti od zneska 3.090.008,00 SIT nateklih od 12.11.1993 do

10.04.1998.In ta terjatev, po določbi 1. odstavka 379. člena ZOR,

zastara v desetletnem zastaralnem roku, zato pritožba v delu, ki se

nanaša na zastaranje 15% letnih obresti od 12.11.1993 do 10.04.1998,

ni utemeljena. Morebiten ugovor zastaranja pogodbenih obresti pred

izdajo sodbe bi lahko dolžnik kot tožena stranka uveljavljal samo v

pravdnem postopku, v katerem je sodišče izdalo sedaj pravnomočno

sodbo.

Zamudne obresti (tako 15% letne obresti kot zakonske zamudne

obresti), ki zapadejo v plačilo po datumu izdaje sodbe (t.j.

10.04.1998) pa predstavljajo bodoče občasne terjatve, ki izvirajo iz

pravnomočne sodne odločbe. Oboje dospevajo v časovnih presledkih in

so zato občasne, poleg tega pa njihov znesek v sodbi ni pravnomočno

ugotovljen in so zato bodoče. Za zastaranje slednjih tako velja

triletni zastaralni rok iz 2. odstavka 379. člena, v zvezi s 372.

členom ZOR. Triletni zastaralni rok začne teči od dospelosti vsake

posamezne terjatve za zamudne obresti. V kolikor bi želel upnik

preprečiti, da bi zamudne obresti za ves čas zamude zastarale, bi

moral vložiti predlog za izvršbo v treh letih od dospelosti glavne

terjatve. Iz povedanega sledi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob

pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi ugovoru prvega

dolžnika in zavrniti predlog za izterjavo stranskih terjatev, to je

15% letnih obresti od zneska 3.090.008,00 SIT in zamudnih obresti od

zneska 147.321,00 SIT od dneva izdaje sodbe do treh let pred

vložitvijo predloga za izvršbo.

Pritožbeno stališče, da zakonodajalec ne razlikuje (zakonskih)

zamudnih in pogodbenih obresti in da so vse obresti, ne glede na

vrsto občasne terjatve, ni pravilno. Lastnost občasnih terjatev imajo

le tiste obresti, ki dospevajo v plačilo v časovnih presledkih, kar

pomeni, da so zamudne obresti, ki dospevajo v plačilo dnevno, za vsak

dan zamude, občasne terjatve že po definiciji, medtem ko pogodbene

obresti, če jih dogovorita upnik in dolžnik tako, da tečejo od

nastanka denarne obveznosti do njenega plačila, nimajo narave

občasnih terjatev, saj dospejo ob plačilu glavne terjatve. Prvostopno

sodišče je v razlogih sklepa navedlo vse razloge o odločilnih

dejstvih in izpodbijani sklep tudi nima pomankljivosti, zaradi

katerih se ne bi mogel preizkusiti (primerjaj 14. točko 2. odstavka

339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pri čemer je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ki

opredeljuje zastaranje terjatev, zato je sodišče druge stopnje

izpodbijani sklep delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa in

zgornje obrazložitve. Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu

sklepa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere pazi, v

skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15.

členom ZIZ, po uradni dolžnosti.

Ker je v razmerju do prvega dolžnika sodišče druge stopnje delno

spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je

v tem delu odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena

ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je kot potrebne

stroške ugovora prvemu dolžniku, glede na to, da se je njegov ugovor

v pretežni meri izkazal za utemeljenega, priznalo vse stroške, kot so

že bili pravilno odmerjeni s sklepom sodišča prve stopnje (45.712,00

SIT), upnik pa do povrnitve nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so

bili ravno tako že odmerjeni z izpodbijanim sklepom, ni upravičen. V

skladu z ustaljeno sodno prakso je sodišče prvemu dolžniku od

priznanih nadaljnjih izvršilnih stroškov prisodilo tudi zahtevane

zakonske zamudne obresti od izdaje izpodbijanega sklepa do plačila.

Ker prvi dolžnik s pritožbo ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom

svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški, mu

mora upnik, v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ povrniti potrebne pritožbene stroške, ki jih je sodišče

druge stopnje odmerilo na podlagi priglašenih stroškov (l. št. 33), v

skladu z Zakonom o sodnih taksah, Taksno tarifo in Odvetniško tarifo.

Prvemu dolžniku je sodišče tako priznalo strošek sodne takse za

pritožbo (32.373,00 SIT), strošek sestave pritožbe (priglašenih 625

odvetniških točk) in 20% DDV, kar znaša skupaj 121.347,60 SIT.