Appeal court allows claim against bankrupt company, ruling shareholders have no rights until all creditors are paid.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court allowed the appellant's claim to establish a debt against the bankrupt company, overturning the first-instance judgment. The appellant argued for payment based on share ownership, while the respondent contested the claim's validity. The court ruled that shareholders cannot assert rights against the company until all creditors are fully satisfied in the bankruptcy proceedings.
Legislator headnote
AI generated4. odstavek 10. člen ZPPSL; 2. in 3. odstavek 177. člen ZGD: Shareholders have no claim against the company until all creditors are paid in bankruptcy.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijani 2. točki
izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja
terjatve tožeče stranke napram toženi stranki v višini 210.000,00 SIT
z a v r n e ,
v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v
15-ih dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku
158.400,00 SIT.
II. Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki njene
stroške pritožbenega postopka v znesku 58.200,00 SIT.
[JEDRO]
Po določilu 4. odstavka 10. člena ZPPSL se delničarji poplačajo iz
razdelitvene mase šele po popolnem poplačilu dolžnikovih upnikov. Iz
določila 2. in 3. odstavka 177. člena ZGD pa izhaja, da dajejo
delnice (med drugim) njihovim imetnikom pravico do ustreznega dela
preostalega premoženja šele po likvidaciji oziroma stečaju družbe. Iz
teh dveh določil torej sledi, da delničarji iz naslova imetništva
delnic nimajo do družbe niti ob začetku stečajnega postopka niti
kasneje vse dotlej, dokler niso poplačani prav vsi upniki stečajnega
dolžnika, nikakršnih zahtevkov.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je umik tožbe kolikor se nanaša na terjatev v
znesku 510.000,00 SIT s pripadki vzelo na znanje (1. točka izreka),
ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v
višini 210.000,00 SIT (2. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča
stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku
54.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2003 do
plačila. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dokazala, da ji pripada
terjatev proti toženi stranki v stečaju iz naslova imetništva
vrednostnih papirjev, katerih izdajatelj je stečajni dolžnik.
Proti 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe je tožena stranka
vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz
1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanega dela
sodbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču
prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov
pritožbenega postopka.
V odgovoru na tožbo pa tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in
potditev izpodbijane sodbe.
Pritožba je utemeljena.
Po določilu 4. odstavka 10. člena ZPPSL se delničarji poplačajo iz
razdelitvene mase šele po popolnem poplačilu dolžnikovih upnikov. Iz
določila 2. in 3. odstavka 177. člena ZGD pa izhaja, da dajejo
delnice (med drugim) njihovim imetnikom pravico do ustreznega dela
preostalega premoženja šele po likvidaciji oziroma stečaju družbe. Iz
teh dveh določil torej sledi, da delničarji iz naslova imetništva
delnic nimajo do družbe niti ob začetku stečajnega postopka niti
kasneje vse dotlej, dokler niso poplačani prav vsi upniki stečajnega
dolžnika, nikakršnih zahtevkov.
V stečajnem postopku nad toženo stranko je tožeča stranka prijavila
terjatev v višini 210.000,00 SIT iz naslova sedmih prednostnih delnic
z nominalno vrednostjo 30.000,00 SIT za delnico, serijske in
kontrolne številke od Pn/1 0061- Pn/1 0067. Stečajni upravitelj je to
terjatev prerekal, stečajni senat pa je upnika napotil na pot pravde.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo,
da prijava terjatve iz vrednostnih papirjev pomeni uveljavljanje
plačila terjatve iz vrednostnega papirja, katerega izdajatelj je
stečajni dolžnik. Ker pa je tožeča stranka svojo pravico do
ustreznega dela premoženja po stečaju družbe (3. alineja 2. odstavka
177. člena ZGD) uveljavljala z zahtevkom na ugotovitev obstoja
terjatve kot običajni upnik, tožba ni sklepčna. Pritožba torej
pravilno opozarja, da tožeči stranki iz zatrjevanega lastništva
sedmih prednostnih delnic, katerih izdajatelj je tožena stranka,
ugotovitveni zahtevek ne gre. Zato bi moralo že prvostopno sodišče
tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrniti.
Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na
podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP tožbeni zahtevek tožeče
stranke kot neutemeljen zavrnilo.
Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 2. odstavka 165.
člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pravdne stroške
tožene stranke, ki je v pravdi v celoti uspela, je pritožbeno sodišče
upoštevajoč vrednost točke ob izdaji te odločbe (110,00 SIT) odmerilo
na 158.400,00 SIT, pri čemer ji je priznalo nagrado za iste postavke
kot prvostopno sodišče v razveljavljeni sodbi. Pritožbene stroške pa
ji je odmerjalo od vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku
ter ji tako za sestavo pritožbe priznalo 250 točk, za obvestilo
stranki pa 20 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 29.700,00
SIT, upoštevajoč takso za pritožbo v znesku 28.500,00 SIT pa
58.200,00 SIT.