Appeal allowed; default judgment voided for lack of reasoning and misclassification of objection.

Pritožbi zoper sklep z dne 7.11.2003 se ugodi in se izpodbijani sklep

razveljavi.

Pritožbi zoper zamudno sodbo se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba

z dne 11.6.2003 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

[JEDRO]

Iz obrazložitve zamudne sodbe mora biti razvidno, katera pravno

pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje

odločitve in na katero pravno pravilo jo je oprlo.

S tem, ko je sodišče toženčev ugovor (pritožbo) zoper zamudno sodbo

obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga kot

prepoznega zavrglo, je vzelo tožencu možnost obravnavanja njegove

pritožbe pred pristojnim pritožbenim sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 11.6.2003 zamudno sodbo, s katero

je tožencema naložilo, da sta dolžna solidarno plačati tožeči stranki

znesek 1.055.147,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2001

dalje do plačila in ji povrniti 39.150,00 SIT pravdnih stroškov z

zamudnimi obrestmi.

Toženca sta v pritožbenem roku vložila pri sodišču prve stopnje

vlogo, ki sta jo poimenovala ugovor zoper zamudno sodbo. V njej sta

zatrjevala, da jima tožba ni bila vročena osebno in da nista

podpisala naloga o izročitvi pošiljke s strani pošte, torej, da nista

osebno podpisala vročilnice oziroma, da podpis na vročilnicah, ki naj

bi dokazovali vročitev tožbe, ni njun.

Sodišče prve stopnje je štelo, da ta njuna vloga predstavlja predlog

za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 1. odstavka 116. člena ZPP in

je zato njuno vlogo tako tudi obravnavalo.

S sklepom z dne 7.11.2003 je vlogo (ugovor zoper zamudno sodbo)

tožencev, ki jo je obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje

stanje, zavrglo kot prepozno. V sklepu se je sodišče prve stopnje

postavilo na stališče, da je rok za vložitev predloga za vrnitev v

prejšnje stanje tožencema začel teči dne 23.1.2003 in je zato

najdaljši možni zakonski rok za vložitev predloga za vrnitev v

prejšnje stanje, to je trimesečni rok iz 2. odstavka 117. člena ZPP,

iztekel prej, preden sta toženca vložila predlog.

Proti temu sklepu sta toženca vložila pritožbo, v kateri zatrjujeta,

da sodišče prve stopnje ni preverjalo vsebine povratnic in ni

ugotavljalo, ali je podpis na njih njun.

Pritožba zoper sklep z dne 7.11.2003 je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vlogo

tožencev z dne 1.7.2003 (v izpodbijanem sklepu je celo zmotno

ugotovilo, da sta jo vložila dne 28.8.2003) napačno obravnavalo kot

predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženca vloge nista niti

naslovila kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa kot ugovor

zoper zamudno sodbo, torej pritožbo zoper zamudno sodbo. Tudi po

vsebini njuna vloga ne predstavlja predloga za vrnitev v prejšnje

stanje, saj sta v njej toženca uveljavljala pritožbeni razlog

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka

318. člena ZPP. V pritožbi sta namreč trdila, da jima tožba ni bila

pravilno vročena. Pravilna vročitev tožbe tožencem pa je eden izmed

pogojev za izdajo zamudne sodbe. S pritožbo sta torej trdila, da ni

bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po 1. odstavku 142. člena ZPP

se mora tožba vročiti osebno stranki. Toženca pa sta v pritožbi

trdila, da jima tožba ni bila vročena osebno. S tem sta, kot rečeno,

uveljavljala pritožbena razloga in ne razloge za vrnitev v prejšnje

stanje.

Sodišče prve stopnje je torej njuno vlogo napačno obravnavalo kot

predlog za vrnitev v prejšnje stanje in s tem, ko je njuno vlogo

zavrglo kot prepozno, odvzelo tožencema možnost, da se vloga

obravnava kot pritožba pred pristojnim pritožbenim sodiščem. S tem je

v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev

določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na

katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče druge

stopnje je zato izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke

365. člena ZPP. Zadeve pa ni vrnilo glede tega sodišču prve stopnje v

nov postopek, ker kot rečeno predloga za vrnitev v prejšnje stanje

toženca nista vložila.

S tem pa so izpolnjeni pogoji za obravnavanje pritožbe tožencev zoper

zamudno sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje dne 11.6.2003.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba zoper zamudno sodbo je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v tej fazi postopka ni moglo dokončno

opredeliti do pritožbene trditve tožencev, da jima tožba ni bila

pravilno vročena, oziroma, da podatki na povratnicah pri red. št. 2

ne ustrezajo dejanskemu stanju. Sodišče prve stopnje sodišču druge

stopnje ni v zvezi s to pritožbeno uveljavljano bistveno kršitvijo

določb pravdnega postopka ni dalo ustreznih pojasnil v smislu 2.

odstavka 345. člena ZPP oziroma o tem ni opravilo poizvedb. Sodišče

druge stopnje se v tej fazi postopka ni poslužilo možnosti, ki mu

jih daje 2. odstavak 346. člena ZPP, in sicer zato, ker je bilo treba

izpodbijano sodbo razveljaviti že zato, ker sodba ni obrazložena,

tako da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar pa predstavlja bistveno

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP. Na to kršitev pa mora pritožbeno sodišče prav tako paziti po

uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, ko je

obrazložilo, zakaj je izdalo zamudno sodbo, navedlo le to, da so

izpolnjeni pogoji po 318. členu ZPP. Takšna obrazložitev zamudne

sodbe pa ne zadošča. Zakon o pravdnem postopku namreč določa, da mora

sodišče v obrazložitvi zamudne sodbe navesti razloge, ki opravičujejo

tako sodbo (5. odstavek 324. člena ZPP). Za sodbo, ki jo sodišče izda

po kontradiktornem postopku, zakon predpisuje, da se v njeni

obrazložitvi navedejo dejstva, dokazi in predpisi, na katere se sodba

opira (4. odstavek 324. člena ZPP). Na prvi pogled je videti, da se

za obrazložitev zamudne sodbe ne terja, da sodišče strankam navede

podlago svojega odločanja. Vendar je mogoče zamudno sodbo izpodbijati

iz vseh pritožbenih razlogov izvzemši zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. odstavek 338. člnea ZPP). Za

izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa mora pritožnik

vedeti, katero pravno normo je sodišče uporabilo, da bi lahko

pretehtal, ali je uporabilo pravo normo in ali jo je pravilno

uporabilo. Seveda pa mora pritožnik tudi vedeti, katera dejstva je

sodišče štelo kot pravno relevantna dejstva. Sodišče mora zato

obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni

kontradiktorni obravnavi. Prihranjeno mu je le ugotavljanje

dejanskega stanja. Pri zamudni sodbi mora torej biti iz njene

obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva, navedena v

tožbi, je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na

katero pravno pravilo jo je oprlo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni tako ravnalo, saj je v

obrazložitev kot rečeno, le prepisalo besedilo iz 1. odstavka 318.

člena ZPP. S tem pa sodišče prve stopnje zamudne sodbe ni

obrazložilo, tako je ni mogoče preizkusiti. S tem pa je bila storjena

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena in jo je bilo že zaradi tega razveljaviti in zadevo vrniti

le-temu v ponovno sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje najprej preveriti,

ali je bila vročitev tožbe tožencema pravilno opravljena oziroma bo

moralo najprej preverjati njune trditve o tem, da jima tožba ni bila

vročena osebno. Od tega bo namreč odvisno nadaljnje postopanje

sodišča prve stopnje v tej zadevi.