Court dismisses appeal where unconstitutional chamber fee is deemed a public tax requiring statutory basis.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožeče stranke za plačilo pritožbenih stroškov se zavrže.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške postopka z

odgovorom na pritožbo v znesku 57.290,00 SIT v roku 15-tih dni, po

poteku tega roka pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan, še

zamudne obresti, določene z zakonom.

[JEDRO]

Ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno

dajatev, ZGZS pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te

obveznosti, gre za pravno praznino (Ustavno sodišče je sprejelo

ugotovitveno odločbo na podlagi 48. člena ZUstS). Na področju, na

katerem ustava zapoveduje določenost prisilne javne dajatve v zakonu,

ta vključuje zakonsko opredelitev izhodišč za opredelitev višine

javne dajatve, (147. čl. Ustave), pa ni prostora za zakonsko in

pravno analogijo. Tako je treba šteti, da 20. čl. ZGZS ni zadostna

pravna podlaga za nastanek vtoževane obveznosti, ki ima za toženo

stranko pomen javne dajatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. ... z dne ... razveljavilo v 1. in 3. točki

izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Sklenilo je,

da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene stroške

postopka v višini 82.160,00 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri

določeni z zakonom od 26.2.2002 do plačila, v osmih dneh, da ne bo

izvršbe (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP). Predlagala je sodišču druge stopnje, naj pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču

prve stopnje. Podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala sodišču druge

stopnje naj pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča

prve stopnje. Priglasila je stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Tožeča stranka je odgovorila na odgovor na pritožbo in dopolnila

pritožbo z zahtevo po plačilu pritožbenih stroškov. Za dopolnitev

pritožbe je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka članica

tožeče stranke po sili zakona. (Zakon o gospodarski zbornici

Slovenije, ZGZS, Ur.l. RS št. 14-stari, 14/90 v zvezi z odločbo

Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-290/96 z dne 11.6.1998,

Ur.l. RS št. 49/98). Tožena stranka namreč spada v skupino tistih

subjektov, ki so se dolžni včlaniti v gospodarsko zbornico RS

(primerjaj 1. čl. ZGZS). Na tej podlagi je bila zato obračunana

vtoževana članarina, kot to sledi iz predloženih računov (priloga

A2).

Tožena stranka ni postala članica tožeče stranke na podlagi pristopa,

to je prostovoljno. Za toženo stranko ima zato vtoževano plačilo,

zgolj naravo javne (prisilne) dajatve.

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.

Ustave RS). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja in

ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj

država zahteva od davkoplačevalca (primerjaj Ustavne odločbe

U-I-296/95 z dne 27.11.1996, Ur.l. RS št. 82/97). Ker pa je ZGZS v 2.

odst. 20. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na

upravni odbor tožeče stranke, ne da bi opredelil osnovo in kriterije

za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim določanjem, je

Ustavno sodišče RS na podlagi 48. čl. Zakona o ustavnem sodišču

(ZUstS) ugotovilo, da je ZGZS v neskladju z Ustavo (prim. 1. točko

izreka odločbe US, št. U-I-290/96 z dne 11.6.1998 in 34. ter 35.

točko obrazložitve te odločbe, Ur.l. RS št. 49/1998). Ustavno sodišče

je sicer presodilo, da obveznost plačevanja članskega prispevka sama

po sebi ni v nasprotju z Ustavo. Kolikor bi bilo članstvo v GZS

prostovoljno, bi bila tudi višina članarine stvar dogovora med člani.

Ker je zakonodajalec ustanovil GZS kot samostojno organizacijo (2.

člen) in ji podelil določeno stopnjo statutarne avtonomije (16. člen)

zgolj dejstvo, da je določitev višine članarine prepustil zborničnim

organom, tudi v primeru obveznega članstva ustavno ni sporno. Vendar

pa zaradi avtonomije GZS članarina ni izgubila značaja javne dajatve.

Še vedno gre namreč za obvezno dajatev, ki je vezana na prisilno

članstvo v neki organizaciji (prim. 31. člen obrazložitve te

odločbe).

Ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno

dajatev, ZGZS pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te

obveznosti, gre za pravno praznino (Ustavno sodišče je sprejelo

ugotovitveno odločbo na podlagi 48. člena ZUstS). Na področju, na

katerem ustava zapoveduje določenost prisilne javne dajatve v zakonu,

ta vključuje zakonsko opredelitev izhodišč za opredelitev višine

javne dajatve, (147. čl. Ustave), pa ni prostora za zakonsko in

pravno analogijo. Tako je treba šteti, da 20. čl. ZGZS ni zadostna

pravna podlaga za nastanek vtoževane obveznosti, ki ima za toženo

stranko pomen javne dajatve.

Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. Ustave in

3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo upoštevati odločbe

Ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. ZUstS). Ni razloga, da določba 3.

odst. 1. čl. ZUstS ne bi veljala za odločbo Ustavnega sodišča, s

katero je bilo ugotovljeno, da je določen zakon v neskladju z Ustavo.

In ker so sodniki pri sojenju vezani (najprej) na Ustavo (prim. 156.

čl. Ustave), ne smejo svoje sodbe opreti na zakon, za katerega je

Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo (prim. sodbo

VSRS Ru 30/93), če bi se pri tem razlogi sodišča morali opreti na

izhodišča, ki so po presoji Ustavnega sodišča nesprejemljiva z

ustavnega gledišča. Za konkretni primer to pomeni, da določbe ZGZS o

obveznem plačilu članarine, ki ima pomen javne dajatve, zaradi

razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZGZS v

neskladju z ustavo, ne morejo imeti učinka, ki jim ga pripisuje

tožeča stranka.

Ker je sodišče druge stopnje zavzelo drugačno materialnopravno

stališče že glede samega temelja vtoževanih računov, se v razlogih

svoje odločbe ni ukvarjalo z višino vtoževane terjatve. Zato tudi ni

odgovarjalo na pritožbene navedbe pritožnika, ki niso odločilnega

pomena za odločitev v pritožbenem postopku (1. odst. 360. čl. ZPP).

Ker je tudi pri uradnem preizkusu sodbe sodišče druge stopnje

ugotovilo, da niso podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v

zvezi s 1. odst. 154. čl., 155. čl. in 3. odst. 163. čl. ZPP. Tožeča

stranka je priglasila pritožbene stroške šele z dopolnitvijo

pritožbe, to je po izteku pritožbenega roka. Zato je bilo treba njeno

zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov zavreči. Stroški postopka z

odgovorom na pritožbo so bili potrebni, zato jih je sodišče druge

stopnje priznalo toženi stranki po Odvetniški tarifi (OT) in Zakon o

sodnih taksah (ZST). Ti znašajo za sestavo odgovora na pritožbo 375

točk (krat 110,00 SIT = 41.250,00 SIT), za manipulativne stroške

825,00 SIT in za 20 % povečani znesek za DDV v znesku 8.415,00 SIT,

skupaj 50.490,00 SIT. Stroški za sodno takso za odgovor na pritožbo

znašajo 6.800,00 SIT. Skupaj je priznalo sodišče druge stopnje toženi

stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 57.290,00

SIT. Ker je tožeča stranka uveljavljala tudi plačilo zamudnih

obresti, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh. Zamudne obresti

na vsoto stroškov začnejo teči 15 dan, šteto od prejema te sodbe, to

je po izteku roka, odrejenega za prostovoljno izvršitev te sodbe.

Takrat bo namreč nastopila zamuda z izpolnitvijo s to sodbo naložene

denarne obveznosti (378. čl. in 1. odst. 299. čl. OZ).