Appeal dismissed; receipt of invoice not required for debt existence under Contract Law Act.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani

točki I/1 in 2 izreka potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prejem računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve.

Obveznost namreč nastane že s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je

sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih

sestavinah (26. člen ZOR). Na obstoj obveznosti ne vpliva niti

napačna označba naslova dolžnika na računih. Družba se namreč

prvenstveno identificira s firmo, saj je firma ime s katerim družba

posluje (1. odst. 12. člena Zakona o gospodarskih družbah).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. , z dne... ostane v

veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 906.635,83 SIT in za

zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti

dalje do plačila ter v 3. točki izreka (točka I/1 in 2 izreka). V

preostalem delu 1. točke izreka, to je za glavnico v znesku 30.000,00

SIT in za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov

zapadlosti dalje do 16.1.2002 pa je zgoraj navedeni sklep o izvršbi

razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Tožeči

stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške

ugovora v višini 7.650,00 SIT (točka III izreka).

Tožena stranka je proti točki I izreka izpodbijane sodbe pravočasno

vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove

dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti

oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do

konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, 1. odst. 337.

člena ZPP). Pritožnikove trditve, da tožeča stranka sploh ni opravila

storitev, ki naj bi bile predmet vtoževanih računov, da je tožeča

stranka najverjetneje pomotoma izdala račune za storitve, ki dejansko

niso bile nikoli opravljene ter da ne gre za storitve, ki bi imele

podlago v pogodbah, sklenjenih med pravdnima strankama, temveč za

druge storitve, so pritožbene novote, saj tožena stranka česa takega

tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, v pritožbi pa niti ne

trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Zato jih pritožbeno

sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ugovoru trdila

le, da ni prejela vtoževanih računov, da je tožeča stranka naredila

administrativno napako pri pošiljanju računov, ki jih je očitno

pošiljala na napačen naslov, saj je tožena stranka dne 26.5.2000

spremenila sedež podjetja, s tožečo stranko pa je sklenila pogodbo za

izvedbo storitev že na nov naslov. Trdila je, da neplačilo računov

izvira iz administrativne napake upnika. Na glavni obravnavi dne

2.9.2003 pa je tožena stranka dodatno trdila, da je večkrat klicala

tožečo stranko in ji pojasnila, da računov ne prejema, da na nobenem

računu ni njihovega podpisa in žiga, da so storitev naročili ter da

ne ve povedati, koliko paketov je bilo dejansko poslanih.

Tožena stranka torej ni trdila, kot to zmotno navaja v pritožbi, da

storitve niso bile opravljene. Niti ni izrecno trdila, da niso bile

naročene. Trdila je le, da na nobenem "računu" ni njihovega podpisa

in žiga, da so storitev naročili. Takšne trditve pa so nerelevantne,

saj račun ni listina, katere obvezna sestavina bi morala biti podpis

in žig naročnika. Račun je zgolj enostranska poslovna listina, ki

pričuje o nastanku poslovnega dogodka. Nista pa podpis in žig

naročnika na njem pogoj za dokazovanje le-tega.

Nadaljnje trditve pritožnika, da tožena stranka vtoževanih računov ni

prejela, niso relevantne za odločanje o obstoju vtoževane obveznosti,

saj, kot to pravilno zaključuje prvostopno sodišče, prejem računa ni

pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve. Obveznost namreč nastane

že s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je sklenjena, ko se pogodbeni

stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Ne

glede na navedeno, pa je tožena stranka vtoževane račune prejela

najkasneje s sklepom o izvršbi in je zatorej za višino obveznosti

zvedela najkasneje takrat, kar je prvostopno sodišče pravilno

ugotovilo in upoštevalo pri začetku teka zamudnih obresti.

Na obstoj obveznosti ne vpliva niti napačna označba naslova dolžnika

na računih. Družba se namreč prvenstveno identificira s firmo, saj je

firma ime s katerim družba posluje (1. odst. 12. člena Zakona o

gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD). Sestavni del firme nista

niti sedež družbe (to je kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v

register; 29. člen ZGD), še manj naslov, na katerem družba posluje.

Odločilno, kar služi razlikovanju družb, je torej firma (1. odst. 23.

člena ZGD), saj se mora firma družbe jasno razlikovati od že

registriranih firm v Republiki Sloveniji.

Tudi ni moč pritrditi pritožniku, da so oddajni ekspediti enostranske

listine, saj so na njih podpisi osebe, ki je predala ekspedit in

osebe, ki je prevzela ekspedit. Res pa so enostranske listine

evidence opravljenih poštnih storitev, kar pa glede na to, da tožena

stranka ni konkretno trdila, da vtoževanih storitev ni naročila, niti

da niso bile opravljene, ni relevantno za odločitev o zadevi.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno zaključilo, ko

je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo glavnice v znesku

906.635,83 SIT z obrestmi ter za plačilo stroškov izvršilnega

postopka (točka I/1 in 2 izreka) ugodilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo

in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen

ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst.

165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.