Appeal dismissed; receipt of invoice not required for debt existence under Contract Law Act.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that confirmed the debtor's obligation to pay. The appellant argued that services were never performed and invoices were sent to the wrong address, claiming non-receipt and administrative error. The court ruled that debt arises solely from contract formation under Article 26 of the Contract Law Act, making invoice receipt or correct address labeling irrelevant to the obligation's existence.
Legislator headnote
AI generatedArticle 26 of the Contract Law Act; Article 12, Paragraph 1 of the Law on Commercial Companies; The existence of a contractual obligation is established by the agreement of essential terms, not by the receipt of invoices or correct billing addresses.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani
točki I/1 in 2 izreka potrdi.
Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Prejem računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve.
Obveznost namreč nastane že s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je
sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih
sestavinah (26. člen ZOR). Na obstoj obveznosti ne vpliva niti
napačna označba naslova dolžnika na računih. Družba se namreč
prvenstveno identificira s firmo, saj je firma ime s katerim družba
posluje (1. odst. 12. člena Zakona o gospodarskih družbah).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o
izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. , z dne... ostane v
veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 906.635,83 SIT in za
zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti
dalje do plačila ter v 3. točki izreka (točka I/1 in 2 izreka). V
preostalem delu 1. točke izreka, to je za glavnico v znesku 30.000,00
SIT in za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov
zapadlosti dalje do 16.1.2002 pa je zgoraj navedeni sklep o izvršbi
razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Tožeči
stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške
ugovora v višini 7.650,00 SIT (točka III izreka).
Tožena stranka je proti točki I izreka izpodbijane sodbe pravočasno
vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču
predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu
razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove
dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti
oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do
konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286.
člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, 1. odst. 337.
člena ZPP). Pritožnikove trditve, da tožeča stranka sploh ni opravila
storitev, ki naj bi bile predmet vtoževanih računov, da je tožeča
stranka najverjetneje pomotoma izdala račune za storitve, ki dejansko
niso bile nikoli opravljene ter da ne gre za storitve, ki bi imele
podlago v pogodbah, sklenjenih med pravdnima strankama, temveč za
druge storitve, so pritožbene novote, saj tožena stranka česa takega
tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, v pritožbi pa niti ne
trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Zato jih pritožbeno
sodišče ne more upoštevati.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ugovoru trdila
le, da ni prejela vtoževanih računov, da je tožeča stranka naredila
administrativno napako pri pošiljanju računov, ki jih je očitno
pošiljala na napačen naslov, saj je tožena stranka dne 26.5.2000
spremenila sedež podjetja, s tožečo stranko pa je sklenila pogodbo za
izvedbo storitev že na nov naslov. Trdila je, da neplačilo računov
izvira iz administrativne napake upnika. Na glavni obravnavi dne
2.9.2003 pa je tožena stranka dodatno trdila, da je večkrat klicala
tožečo stranko in ji pojasnila, da računov ne prejema, da na nobenem
računu ni njihovega podpisa in žiga, da so storitev naročili ter da
ne ve povedati, koliko paketov je bilo dejansko poslanih.
Tožena stranka torej ni trdila, kot to zmotno navaja v pritožbi, da
storitve niso bile opravljene. Niti ni izrecno trdila, da niso bile
naročene. Trdila je le, da na nobenem "računu" ni njihovega podpisa
in žiga, da so storitev naročili. Takšne trditve pa so nerelevantne,
saj račun ni listina, katere obvezna sestavina bi morala biti podpis
in žig naročnika. Račun je zgolj enostranska poslovna listina, ki
pričuje o nastanku poslovnega dogodka. Nista pa podpis in žig
naročnika na njem pogoj za dokazovanje le-tega.
Nadaljnje trditve pritožnika, da tožena stranka vtoževanih računov ni
prejela, niso relevantne za odločanje o obstoju vtoževane obveznosti,
saj, kot to pravilno zaključuje prvostopno sodišče, prejem računa ni
pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve. Obveznost namreč nastane
že s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je sklenjena, ko se pogodbeni
stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Ne
glede na navedeno, pa je tožena stranka vtoževane račune prejela
najkasneje s sklepom o izvršbi in je zatorej za višino obveznosti
zvedela najkasneje takrat, kar je prvostopno sodišče pravilno
ugotovilo in upoštevalo pri začetku teka zamudnih obresti.
Na obstoj obveznosti ne vpliva niti napačna označba naslova dolžnika
na računih. Družba se namreč prvenstveno identificira s firmo, saj je
firma ime s katerim družba posluje (1. odst. 12. člena Zakona o
gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD). Sestavni del firme nista
niti sedež družbe (to je kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v
register; 29. člen ZGD), še manj naslov, na katerem družba posluje.
Odločilno, kar služi razlikovanju družb, je torej firma (1. odst. 23.
člena ZGD), saj se mora firma družbe jasno razlikovati od že
registriranih firm v Republiki Sloveniji.
Tudi ni moč pritrditi pritožniku, da so oddajni ekspediti enostranske
listine, saj so na njih podpisi osebe, ki je predala ekspedit in
osebe, ki je prevzela ekspedit. Res pa so enostranske listine
evidence opravljenih poštnih storitev, kar pa glede na to, da tožena
stranka ni konkretno trdila, da vtoževanih storitev ni naročila, niti
da niso bile opravljene, ni relevantno za odločitev o zadevi.
Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno zaključilo, ko
je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo glavnice v znesku
906.635,83 SIT z obrestmi ter za plačilo stroškov izvršilnega
postopka (točka I/1 in 2 izreka) ugodilo.
Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo
in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen
ZPP).
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst.
165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.