Health fund's claim for reimbursement of damages is governed by special health law, not general tort delay rules.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal against the first-instance judgment and confirmed the amended ruling. The health fund and insurance company successfully claimed reimbursement for damages caused by their insureds, arguing that the Health Insurance Act governs their specific claims rather than the general Obligations Act. The court held that special statutory provisions regarding the health fund's right to claim damages and the specific procedural timeline for such claims take precedence over general tort delay rules, thereby validating the first-instance decision on both liability and interest calculation.
Legislator headnote
AI generatedZZVZZ 62. člen; ZOR 185. člen: Special statutory provisions governing a health fund's or insurer's claim for damages from a third party establish a distinct legal regime and procedural timeline that exclude the application of general tort delay rules under the Obligations Act.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s
popravnim sklepom potrdi.
Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.
[JEDRO]
ZZVZZ povračilni zahtevek zdravstvenega zavoda (ali zavarovalnice -
glej 62. člen citiranega zakona) ureja drugače, kot ureja odškodnino
za premoženjsko škodo, izraženo v denarju, za neposrednega
oškodovanca po Zakonu o obligacijskih razmerjih v poglavju o
povračilu gmotne škode (185. člen in nadaljnji). Pritožba zmotno
meni, da sta tožnici vstopili v pravice svojih zavarovancev, pri
čemer se očitno sklicuje na določilo 1. odstavka 939. člena ZOR in
186. člena ZOR. Tožnici, katerih odškodninske zahtevke specialno
ureja zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče, sta proti
toženi stranki uveljavili svoja odškodninska zahtevka (glej 2.
odstavek 92. člena citiranega zakona) in je vprašanje zamude treba
presojati po določbah ZOR o dolžniški zamudi in ne po določbah ZOR,
ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po obligacijskopravnih
določilih.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo, da prvotožnici plača
50.571,63 SIT, drugotožnici pa 13.040,72 SIT, obema z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ter da jima prvo in
drugotožeča stranka povrneta 7.600,00 SIT pravdnih stroškov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zavrnilo je
tožbeni zahtevek prvotožnice za 568.252,37 SIT ter drugotožnice za
140.754,28 SIT s pripadki, glede vtoževanih 10.421,00 SIT s pripadki
pa je postopek ustavilo. S popravnim sklepom je stroškovno odločitev
v izvirniku izdane sodbe popravilo tako, da je tožnicama (in ne
toženki) naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.
Zoper sodbo in popravni sklep se je pravočasno pritožila tožeča
stranka, izrecno torej zoper zavrnilni in stroškovni del. Predlagala
je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni
tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter povrnitev pravdnih
stroškov naloži toženi stranki. Priglasila je pritožbene stroške.
Pritožba meni, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno
pravo, ker je izhajalo iz določil Zakona o zdravstvenem varstvu in
zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92 s spremembami in
dopolnitvami, ZZVZZ), čeprav bi moralo glede vprašanja dolga tožene
stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti uporabiti določbo 185.
člena ZOR. Glede drugotožeče stranke se je na citirani zakon
nepravilno sklicevalo tudi zato, ker je ta regresni odškodninski
zahtevek postavila za izplačano odškodnino zavarovancu na podlagi
pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju. Pritožba navaja, da
gre tožnicama odškodnina za škodo v obsegu, kot bi šla njunima
zavarovancema, kar pomeni, glede zakonskih zamudnih obresti, od dne
nastanka škode, to je, ko sta zavarovancem izplačali odškodninske
zahtevke oziroma upravičenja in ne glede na to, kdaj sta zahtevek
izven pravde uveljavili zoper toženo stranko. Sklicujoč se na
pritožbene razloge o glavni stvari sta tožnici v pritožbi zoper
stroškovni del prvostopne odločbe, ki ga je prvostopno sodišče s
posebnim sklepom popravilo, uveljavljali, da imata pravico do
povračila vseh pravdnih stroškov.
Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna
povrniti le zamudne obresti za čas po izteku paricijskega roka, ki
sta ji ga tožnici določili v trajanju 15 dni v dopisih, s katerima
sta zahtevali povrnitev škode (z dne 6.3.2001 in 24.10.2001 - prilogi
A1 in A2), ki ju je tožena stranka prejela dne 25.10.2001 (priloga B1
in B2) do dejanskega nakazila glavnic dne 29.1.2002. Obrazložilo je,
da je regresni zahtevek zavoda neodvisen in samostojen zahtevek za
povračilo škode, ki jo je dolžnik dolžan plačati v roku, ki je
določen v izvensodnem zahtevku za plačilo škode v smislu 1. odstavka
92. člena ZZVZZ.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je bilo v
konkretnem primeru treba uporabiti specialne določbe citiranega
zakona, tako za presojo o zahtevku prvotožnice, ki je škodo oziroma
stroške v zvezi s škodo svojih zavarovancev krila iz obveznega
zdravstvenega zavarovanja, kot o zahtevku drugotožnice, ki je škodo
svojega zavarovanca krila iz naslova prostovoljnega zdravstvenega
zavarovanja. Citirani zakon namreč ureja obvezno in prostovoljno
zdravstveno zavarovanje (glej 12., 61. in 62. člen citiranega zakona)
in za obe vrsti zdravstvenega zavarovanja enotno ureja uveljavljanje
pravic in povrnitev škode, kamor sodijo tudi določbe, ki jih je
uporabilo prvostopno sodišče (glej 5. in 6. poglavje citiranega
zakona).
Poleg tega sta tudi tožnici svoja odškodninska zahtevka uveljavili,
sklicujoč se prav na zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno
sodišče (njuna predpravdna zahtevka z dne 6.3. in 24.10.2001).
Prav ima prvostopno sodišče, da ZZVZZ povračilni zahtevek
zdravstvenega zavoda (ali zavarovalnice - glej 62. člen citiranega
zakona) ureja drugače, kot ureja odškodnino za premoženjsko škodo,
izraženo v denarju, za neposrednega oškodovanca po Zakonu o
obligacijskih razmerjih v poglavju o povračilu gmotne škode (185.
člen in nadaljnji). Specialne določbe namreč po citiranem zakonu
nudijo podlago zavodu oziroma zavarovalnici v primeru, če povzročena
škoda izvira iz namenoma ali velike malomarnosti povzročene bolezni,
poškodbe ali smrti zavarovane osebe (glej 86. člen citiranega
zakona). V 92. členu citiranega zakona je določen postopek, ki ga
mora zavod (ali zavarovalnica) izvesti za uresničitev svoje pravice
do zahtevka za povrnitev škode. Tožnici sta zakonsko ureditev v
predpravdnem postopku proti toženi stranki očitno upoštevali, ko sta
jo pozvali, da naj jima v določenem, 15 dnevnem roku, povrne zaradi
škodnega dogodka, zakrivljenega s strani zavarovanca tožene stranke,
nastale in izplačane stroške njunih zavarovancev. Pritožba zmotno
meni, da sta tožnici vstopili v pravice svojih zavarovancev, pri
čemer se očitno sklicuje na določilo 1. odstavka 939. člena ZOR in
186. člena ZOR. Tožnici, katerih odškodninske zahtevke specialno
ureja zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče, sta proti
toženi stranki uveljavili svoja odškodninska zahtevka (glej 2.
odstavek 92. člena citiranega zakona) in je vprašanje zamude treba
presojati po določbah ZOR o dolžniški zamudi in ne po določbah ZOR,
ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po obligacijskopravnih
določilih. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi
pritožbeno stališče o subragacijskem upravičenju glede spornega
vprašanja zamudnih obresti ne vzdržalo niti, če bi bilo pravilno, saj
zamudne obresti niso bile predmet izplačila zavarovancem obeh tožnic
in tudi niso prešle nanju v okviru subrogacije. Zato je prvostopno
sodišče o spornem vprašanju časovnega obsega plačevanja zakonskih
zamudnih obresti od sicer nesporno plačanih glavnic, pravilno
razsodilo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka prišla v plačilno
zamudo šele po izteku 15 dnevnega roka, določenega v predpravdnem
zahtevku - opominu tožeče stranke (glej 1. odstavek 324. člena ZOR v
zvezi s 1. odstavkom 92. člena ZZVZZ).
S temi razlogi je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo
in pravilno sodbo prvostopnega sodišča potrdilo. Le-to namreč v
postopku ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb
pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.
Potrditev zajema tudi stroškovni del prvostopne sodbe, ki je sicer v
zvezi s popravnim sklepom in zoper katerega se je tožeča stranka prav
tako pritožila. Sodišče prve stopnje je glede stroškov obrazložilo,
da sta tožnici uspeli le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi
česar morata toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Takšni
obrazložitvi odločitve, glede na pritožbeni izplen, ni mogoče očitati
ničesar (primerjaj 3. odstavek 154. člena ZPP).
Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora pritožbene stroške
kriti sama (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena
ZPP).