Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 336/2004 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.336.2004 AI generated

Health fund's claim for reimbursement of damages is governed by special health law, not general tort delay rules.

Case Number VSL sodba I Cpg 336/2004
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appellant's appeal against the first-instance judgment and confirmed the amended ruling. The health fund and insurance company successfully claimed reimbursement for damages caused by their insureds, arguing that the Health Insurance Act governs their specific claims rather than the general Obligations Act. The court held that special statutory provisions regarding the health fund's right to claim damages and the specific procedural timeline for such claims take precedence over general tort delay rules, thereby validating the first-instance decision on both liability and interest calculation.

Legislator headnote

AI generated

ZZVZZ 62. člen; ZOR 185. člen: Special statutory provisions governing a health fund's or insurer's claim for damages from a third party establish a distinct legal regime and procedural timeline that exclude the application of general tort delay rules under the Obligations Act.

Keywords

AI generated
health insurance reimbursement subrogation rights statutory delay interest special vs general law tort liability claims

Cited Legislation

AI generated
ZZVZZ 62. člen
ZZVZZ 86. člen
ZZVZZ 92. člen 2. odstavek
ZZVZZ 92. člen 1. odstavek
ZOR 185. člen
ZOR 1. odstavek 939. člen
ZOR 186. člen
ZOR 324. člen 1. odstavek
ZPP 154. člen 3. odstavek
ZPP 165. člen 1. odstavek
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s

popravnim sklepom potrdi.

Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

[JEDRO]

ZZVZZ povračilni zahtevek zdravstvenega zavoda (ali zavarovalnice -

glej 62. člen citiranega zakona) ureja drugače, kot ureja odškodnino

za premoženjsko škodo, izraženo v denarju, za neposrednega

oškodovanca po Zakonu o obligacijskih razmerjih v poglavju o

povračilu gmotne škode (185. člen in nadaljnji). Pritožba zmotno

meni, da sta tožnici vstopili v pravice svojih zavarovancev, pri

čemer se očitno sklicuje na določilo 1. odstavka 939. člena ZOR in

186. člena ZOR. Tožnici, katerih odškodninske zahtevke specialno

ureja zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče, sta proti

toženi stranki uveljavili svoja odškodninska zahtevka (glej 2.

odstavek 92. člena citiranega zakona) in je vprašanje zamude treba

presojati po določbah ZOR o dolžniški zamudi in ne po določbah ZOR,

ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po obligacijskopravnih

določilih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo, da prvotožnici plača

50.571,63 SIT, drugotožnici pa 13.040,72 SIT, obema z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ter da jima prvo in

drugotožeča stranka povrneta 7.600,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zavrnilo je

tožbeni zahtevek prvotožnice za 568.252,37 SIT ter drugotožnice za

140.754,28 SIT s pripadki, glede vtoževanih 10.421,00 SIT s pripadki

pa je postopek ustavilo. S popravnim sklepom je stroškovno odločitev

v izvirniku izdane sodbe popravilo tako, da je tožnicama (in ne

toženki) naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper sodbo in popravni sklep se je pravočasno pritožila tožeča

stranka, izrecno torej zoper zavrnilni in stroškovni del. Predlagala

je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni

tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter povrnitev pravdnih

stroškov naloži toženi stranki. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba meni, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno

pravo, ker je izhajalo iz določil Zakona o zdravstvenem varstvu in

zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92 s spremembami in

dopolnitvami, ZZVZZ), čeprav bi moralo glede vprašanja dolga tožene

stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti uporabiti določbo 185.

člena ZOR. Glede drugotožeče stranke se je na citirani zakon

nepravilno sklicevalo tudi zato, ker je ta regresni odškodninski

zahtevek postavila za izplačano odškodnino zavarovancu na podlagi

pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju. Pritožba navaja, da

gre tožnicama odškodnina za škodo v obsegu, kot bi šla njunima

zavarovancema, kar pomeni, glede zakonskih zamudnih obresti, od dne

nastanka škode, to je, ko sta zavarovancem izplačali odškodninske

zahtevke oziroma upravičenja in ne glede na to, kdaj sta zahtevek

izven pravde uveljavili zoper toženo stranko. Sklicujoč se na

pritožbene razloge o glavni stvari sta tožnici v pritožbi zoper

stroškovni del prvostopne odločbe, ki ga je prvostopno sodišče s

posebnim sklepom popravilo, uveljavljali, da imata pravico do

povračila vseh pravdnih stroškov.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna

povrniti le zamudne obresti za čas po izteku paricijskega roka, ki

sta ji ga tožnici določili v trajanju 15 dni v dopisih, s katerima

sta zahtevali povrnitev škode (z dne 6.3.2001 in 24.10.2001 - prilogi

A1 in A2), ki ju je tožena stranka prejela dne 25.10.2001 (priloga B1

in B2) do dejanskega nakazila glavnic dne 29.1.2002. Obrazložilo je,

da je regresni zahtevek zavoda neodvisen in samostojen zahtevek za

povračilo škode, ki jo je dolžnik dolžan plačati v roku, ki je

določen v izvensodnem zahtevku za plačilo škode v smislu 1. odstavka

92. člena ZZVZZ.

Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je bilo v

konkretnem primeru treba uporabiti specialne določbe citiranega

zakona, tako za presojo o zahtevku prvotožnice, ki je škodo oziroma

stroške v zvezi s škodo svojih zavarovancev krila iz obveznega

zdravstvenega zavarovanja, kot o zahtevku drugotožnice, ki je škodo

svojega zavarovanca krila iz naslova prostovoljnega zdravstvenega

zavarovanja. Citirani zakon namreč ureja obvezno in prostovoljno

zdravstveno zavarovanje (glej 12., 61. in 62. člen citiranega zakona)

in za obe vrsti zdravstvenega zavarovanja enotno ureja uveljavljanje

pravic in povrnitev škode, kamor sodijo tudi določbe, ki jih je

uporabilo prvostopno sodišče (glej 5. in 6. poglavje citiranega

zakona).

Poleg tega sta tudi tožnici svoja odškodninska zahtevka uveljavili,

sklicujoč se prav na zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno

sodišče (njuna predpravdna zahtevka z dne 6.3. in 24.10.2001).

Prav ima prvostopno sodišče, da ZZVZZ povračilni zahtevek

zdravstvenega zavoda (ali zavarovalnice - glej 62. člen citiranega

zakona) ureja drugače, kot ureja odškodnino za premoženjsko škodo,

izraženo v denarju, za neposrednega oškodovanca po Zakonu o

obligacijskih razmerjih v poglavju o povračilu gmotne škode (185.

člen in nadaljnji). Specialne določbe namreč po citiranem zakonu

nudijo podlago zavodu oziroma zavarovalnici v primeru, če povzročena

škoda izvira iz namenoma ali velike malomarnosti povzročene bolezni,

poškodbe ali smrti zavarovane osebe (glej 86. člen citiranega

zakona). V 92. členu citiranega zakona je določen postopek, ki ga

mora zavod (ali zavarovalnica) izvesti za uresničitev svoje pravice

do zahtevka za povrnitev škode. Tožnici sta zakonsko ureditev v

predpravdnem postopku proti toženi stranki očitno upoštevali, ko sta

jo pozvali, da naj jima v določenem, 15 dnevnem roku, povrne zaradi

škodnega dogodka, zakrivljenega s strani zavarovanca tožene stranke,

nastale in izplačane stroške njunih zavarovancev. Pritožba zmotno

meni, da sta tožnici vstopili v pravice svojih zavarovancev, pri

čemer se očitno sklicuje na določilo 1. odstavka 939. člena ZOR in

186. člena ZOR. Tožnici, katerih odškodninske zahtevke specialno

ureja zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče, sta proti

toženi stranki uveljavili svoja odškodninska zahtevka (glej 2.

odstavek 92. člena citiranega zakona) in je vprašanje zamude treba

presojati po določbah ZOR o dolžniški zamudi in ne po določbah ZOR,

ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po obligacijskopravnih

določilih. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi

pritožbeno stališče o subragacijskem upravičenju glede spornega

vprašanja zamudnih obresti ne vzdržalo niti, če bi bilo pravilno, saj

zamudne obresti niso bile predmet izplačila zavarovancem obeh tožnic

in tudi niso prešle nanju v okviru subrogacije. Zato je prvostopno

sodišče o spornem vprašanju časovnega obsega plačevanja zakonskih

zamudnih obresti od sicer nesporno plačanih glavnic, pravilno

razsodilo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka prišla v plačilno

zamudo šele po izteku 15 dnevnega roka, določenega v predpravdnem

zahtevku - opominu tožeče stranke (glej 1. odstavek 324. člena ZOR v

zvezi s 1. odstavkom 92. člena ZZVZZ).

S temi razlogi je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo

in pravilno sodbo prvostopnega sodišča potrdilo. Le-to namreč v

postopku ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Potrditev zajema tudi stroškovni del prvostopne sodbe, ki je sicer v

zvezi s popravnim sklepom in zoper katerega se je tožeča stranka prav

tako pritožila. Sodišče prve stopnje je glede stroškov obrazložilo,

da sta tožnici uspeli le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi

česar morata toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Takšni

obrazložitvi odločitve, glede na pritožbeni izplen, ni mogoče očitati

ničesar (primerjaj 3. odstavek 154. člena ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora pritožbene stroške

kriti sama (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena

ZPP).