Court reverses first instance for failure to prove payment, applying impossibility of performance instead of debt offset.

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba

1.v izpodbijanem 1. odstavku 1. točke spremeni tako, da se tožbeni

zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

2,250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1996 do

plačila, zavrne;

2.v izpodbijani 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna

v osmih dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku

351.285, SIT.

II. Tožeča stranka je dolžna v osmih dneh povrniti toženi stranki njene

stroške pritožbenega postopka v znesku 127.500,00 SIT.

[JEDRO]

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so se na podlagi izjave

(ki predstavlja medsebojno kompenzacijo treh subjektov: pravdnih

strank in družbe X) "pobotale" medsebojne odprte terjatve v višini

2,250.000,00 SIT. Ker pa iz neoverjenega in nepodpisanega virmana

(A2) izhaja, da je družba X sama sebi nakazala 2,250.000,00 SIT, kar

je očitno storila le iz knjigovodskih razlogov, tožeča stranka svoje

trditve, da je toženi stranki nakazala znesek v isti višini, ni

dokazala. Iz tega sledi, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča,

da je tožeča stranka toženi stranki plačala vtoževano terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati

tožeči stranki 2,250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

16.4.1996 do plačila (1. odst. 1. točke izreka), višji zahtevek (za

zamudne obresti) pa je zavrnilo (2. odst. 1. točke izreka). Hkrati je

odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene

pravdne stroške v znesku 332.700,00 SIT. Ugotovilo je,

-da sta pravdni stranki dne 16.4.1991 sklenili pogodbo (B2), s katero

sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki dobavila

hidravlični stroj, katerega bo tožeča stranka plačala s 100% avansom,

-da sta pravdni stranki in družba I.-A. dne 18.4.1991 podpisali

"izjavo o poravnavi dolgov" (A1), na podlagi katere so se medsebojno

"pobotale terjatve v višini 2,250.000,00 SIT tako, da je tožeča

stranka poravnala svojo obveznost toženki po predračunu kot avans za

hidravlični stroj, tožena pa je poravnala obveznost tretji osebi

I.-A. po dveh računih, le-ta pa je poravnala svojo obveznost do

tožeče stranke po sedmih računih in

-da je prišlo do nemožnosti izpolnitve obveznosti iz pogodbe B2,

zaradi česar tožena stranka tožeči ni dobavila hidravličnega stroja.

Tožbenemu zahtevku je ugodilo na podlagi 133. čl. ZOR.

Proti dajatvenemu delu sodbe (1. odst. 1. točke izreka in 2. točka

izreka) je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse

pritožbene razloge, navedene v 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga

spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih

delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbe je utemeljena.

V dokaz k svojim trditvam, da tožena stranka obveznosti do tožeče

stranke ni izpolnila, tožena stranka pa je prejela denarni znesek v

višini 2,250.000,00 SIT, je tožeča stranka predložila "Izjavo o

poravnavi dolgov" (A1) in fotokopijo virmana (A2). Prvostopno sodišče

je pravilno ugotovilo, da so se na podlagi te izjave "pobotale"

odprte terjatve podpisnikov "Izjave" v višini 2,250.000,00 SIT. Ker

pa iz neoverjenega in nepodpisanega virmana (A2) izhaja, da je

I.-A. sama sebi nakazala 2,250.000,00 SIT, kar je očitno storila le

iz knjigovodskih razlogov, tožeča stranka svoje trditve, da je tožena

stranka prejela nakazilo v isti višini, ni dokazala. Iz tega sledi,

da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka

toženi stranki plačala avans. Na podlagi medsebojne kompenzacije (A1)

tožeča stranka toženi stranki ni plačala nikakršnega zneska, pač pa

ji je, namesto, da bi ji nakazala avans po pogodbi (B2) cedirala

terjatev do I.-A.. Svoje obveznosti po pogodbi (B2) torej tožeča

stranka ni izpolnila z nakazilom avansa, pač pa s cesijo terjatve v

višini 2,250.000,00 SIT do družbe I.-A..

Za odločitev v tej pravdi ni pomembno, da je tudi tožena stranka

svojo terjatev do tožeče stranke (na plačilo avansa) cedirala družbi

I.-A., prav tako pa je I.-A. svojo terjatev do tožene stranke (iz

naslova avansa za nikoli dobavljene prikolice, kot zatrjuje tožena

stranka) cedirala tožeči stranki in da je prišlo s podpisom omenjene

"Izjave" (A1), ki predstavlja dogovor o trostranski kompenzaciji,

istočasno do pobotanja terjatev z odstopljenimi terjatvami. Ta proces

in način zapiranja terjatev, ki izhaja iz "Izjave" (A1) je v tej

odločbi predočen kot dodatno pojasnilo k ugotovitvi, da so terjatve,

razvidne iz "Izjave" (A1) ugasnile brezgotovinsko.

Za odločitev v predmetni zadevi je torej, kot rečeno, bistveno, da

tožeča stranka toženi stranki ni nakazala nikakršnega zneska, ampak

ji je cedirala terjatev do I.-A.. Nemožnost izpolnitve, za katero ne

odgovarja nobena stranka, ZOR ureja v 1. odst. 137. čl.. Ker nobena

od pravdnih strank ni odstopila od pogodbe, med njima pa ni sporno,

da je prišlo do nemožnosti izpolnitve zaradi ekonomske blokade in

vojne na področju nekdanje Jugoslavije, je treba sporno razmerje med

pravdnima strankama obravnavati po tem določilu in ne 133. čl. ZOR,

kot je to storilo prvostopno sodišče. Po določilu 1. odst. 137. čl.

ZOR takrat, kadar postane izpolnitev obveznosti ene stranke v

dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna

nobena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke. O učinkih

razdrte pogodbe govori 132. čl. ZOR. Iz njegovega 2. odst. izhaja, da

ima takrat, kadar je ena stranka popolnoma izpolnila pogodbo, pravico

do vrnitve tistega, kar je dala. Tožeča stranka nedvomno ni "dala"

tega, kar je predmet tožbenega zahtevka. Le če bi toženi stranki

nakazala vtoževanih 2,250.000,00 SIT, bi bil, kot izhaja iz dosedanje

obrazložitve, njen tožbeni zahtevek na plačilo tega zneska utemeljen.

Ker torej drži pritožbena trditev, da tožena stranka od tožeče nikoli

ni prejela avansa za dobavo hidravličnega stroja, je pritožbeno

sodišče zaradi zmotne presoje listine "Izjava o poravnavi dolgov" na

podlagi določila 2. točke 358. čl. ZPP pritožbi ugodilo in

izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz točke I. 1.

izreka te odločbe.

Sprememba glavnega dela izpodbijane sodbe je narekovala tudi

spremembo stroškovne odločitve. Pravdne stroške je pritožbeno sodišče

toženi stranki, upoštevajoč vsakokrat veljavno odvetniško tarifo in

vrednost točke na dan odmere pravdnih stroškov 110.000,00 SIT

odmerilo na 351.285,00 SIT. Od zahtevane nagrade pritožbeno sodišče

toženi stranki ni priznalo nagrade za pritožbo z dne 4.6.2002, ker s

svojo zahtevo za položitev varščine ni uspela niti za narok dne

4.12.2002, saj ta narok ni bil opravljen, ker nanj ni pristopil prav

nihče. Za pet narokov, na katerem so se obravnavala samo procesna

vprašanja, ji je priznalo petkrat po 125 točk, za zadnji narok, ko je

bila opravljena glavna obravnava, pa toliko, kot je zahtevala, to je

250 točk. Upoštevajoč nagrado za odgovor na tožbo in prvo

pripravljalno vlogo (dvakrat po 500 točk) in za nadaljnji dve vlogi

(po 375 točk), ji je skupno priznalo 2.625 točk, upoštevajoč

materialne stroške pa 2661,25 točk, kar znaša 292.737,50 SIT, ob

upoštevanju 20% DDV v višini 58.547,50 SIT, pa skupno 351.285,00 SIT.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožbeni

stroški znašajo 127.500,00 SIT, od česar odpade na sodno takso za

pritožbo 45.000,00 SIT, ostalo pa na nagrado za zastopanje. To

nagrado je pritožbeno sodišče pritožnici odmerilo v skladu s

specificiranim stroškovnikom.