Appeal partially allowed: sole proprietor lacks separate legal personality for joint liability; default interest claim rejected due to missing contract terms.

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- razveljavi v delu, ki se nanaša na drugega toženca in se

tožba v tem delu zavrže,

- spremeni v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na

prvega toženca tako, da se zahtevek na plačilo 9 %-nih

letnih zamudnih obresti od dosojenega zneska v tolarski

protivrednosti 24.679,22 EUR od 13.9.2003 do plačila

zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se

nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe

sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Samostojni podjetnik je fizična oseba (VII.odst. 1. člena ZGD) zato

oseba R.V., ki jo je tožeča stranka opredelila kot drugega toženca,

ne more imeti samostojne subjektivitete v razmerju do R.V. kot

samostojnega podjetnika. Prav tako pa v razmerju med prvo in

drugotožencem ne more iti za sosporništvo, saj le-to lahko obstoji le

med več osebami. Prvo in drugotožena stranka torej ne moreta biti

obsojena na solidarno plačilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo

nerazdelno plačilo zneska 24.679,22 EUR v tolarski protivrednosti,

obračunani po prodajnem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila s

pripadajočimi 10,5 % pogodbenimi in 9 % zamudnimi letnimi obrestmi od

13.9.2003 do plačila. Toženim strankam je naložilo solidarno

povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 881.744,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila.

Prvotožena stranka je v pritožbenem roku zoper sodbo vložila laično

pritožbo, s katero je pritožbenemu sodišču predlagala, da ponovno

preizkusi izračun obveznosti tožene stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper prvotoženca kot samostojnega

podjetnika z nazivom R. V., ...s.p., ..., Ljubljana. Kot drugotoženo

stranko je navedla fizično osebo z nazivom R. V., rojen ..., na istem

naslovu. Iz tožbenih navedb je razvidno, da gre pri prvo in

drugotoženi stranki za isto fizično osebo.

Samostojni podjetnik je namreč fizična oseba (VII.odst. 1. člena

ZGD), zato oseba, ki jo je tožeča stranka opredelila kot drugega

toženca, ne more imeti samostojne pravne subjektivitete v razmerju do

prvega toženca. Prav tako pa v razmerju med prvo in drugotožencem, ne

more iti za sosporništvo, saj le-to lahko obstoji le med več osebami.

Prvo in drugotožena stranka torej ne moreta biti obsojena na

solidarno plačilo, saj R. V. nima samostojne procesne subjektivitete

v razmerju do R.V. kot samostojnega podjetnika. Ker je sodišče prve

stopnje sledilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožeča stranka

opredelila v tožbi, je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 11. točke II. odst. 339. člena ZPP in s tem

raveljavitveni razlog iz III. odst. 354. člena ZPP, na kar mora

pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je

zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz prve

alineje 1. točke izreka te odločbe.

Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku zoper

prvotoženo stranko oprlo na določbah sklenjene kreditne pogodbe med

pravdnima strankama z dne 24.3.1997. V tem okviru je kot relevantne

okoliščine ugotovilo naslednja dejstva:

- zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženih

strank je tožeča stranka odpovedala sklenjeno kreditno pogodbo, v

posledici česar je uveljavljala plačilo tudi še nezapadlih obrokov

kredita,

- upoštevaje delna plačila prvotožene stranke je stanje dolga

prvotožene stranke na dan 12.9.2003 znašalo 24.679,22 EUR s

pripadajočimi 10,5 % letnimi obrestmi.

Prvotožena stranka se v pritožbi sklicuje na kopijo ugotovitvene

pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, ki jo je priložila k pritožbi.

Pritožnik pa v pritožbi ne pojasnjuje, kakšna pravnorelavantna

dejstva naj bi s predloženo listino dokazoval. Pri tem pa gre za

predlaganje novih dokazov, za katere prvotožena stranka ni navedla

in izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti že v

postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče

tovrstnih trditev in tako predloženih dokazov ne more upoštevati (I.

odst. 337. člena ZPP). Pritožnik se v pritožbi sklicuje tudi na

plačilo, ki naj ga sodišče prve stopnje ne bi zajelo v sodbi.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da gre za pavšalne navedbe, za

katere pritožnik tudi ni predložil nobenih dokazov. Kot neupoštevne

pa so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na vezana sredstva

prvotožene stranke pri Banki Slovenije, saj gre tudi v tem primeru za

nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu I. odst. 337. člena ZPP.

Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje,

je tako glede na določila sklenjene pogodbe med pravdnima strankama

materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, s

katerim je prvotoženi stranki naložilo plačilo tolarske

protivrednosti 24.679,22 EUR s pripadajočimi 10,5 % pogodbenimi

obrestmi od 13.9.2003 do plačila. Ker pritožbeno sodišče v tem delu

ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in

izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo od prisojenega zneska

tožeči stranki prisodilo tudi 9 % zamudne letne obresti od 13.9.2003.

Tožeča stranka je v tem delu tožbeni zahtevek utemeljevala na

določbah sklenjene pogodbe, čemur je pritrdilo tudi sodišče prve

stopnje z ugotovitvijo, da so tovrstne trditve v celoti podprte s

sklenjeno kreditno pogodbo. Takšen zaključek pa je po mnenju

pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten. Iz kreditne pogodbe, ki

jo je v dokazne namene predložila tožeča stranka (priloga A3)

takšnega dogovora o višini obrestne mere zamudnih obresti ni

razbrati. Kreditna pogodba (A3) v točki II., v kateri so urejeni

kreditni pogoji, izrecno ne ureja višine obrestne mere zamudnih

obresti v primeru zamude plačila. Tožeča stranka pa ni stavila

ustreznih trditev, s katerimi bi pojasnila tožbeno zatrjevanje glede

dogovorjene letne obrestne mere v primeru zamude s plačili. Ker mora

pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po

uradni dolžnosti (II.odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče

pritožbi ugodilo tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o

dosojenih zamudnih obresti ob prisojenega zneska in sicer tako, da je

izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ta del tožbenega

zahtevka zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev

stroškov pritožbenega postopka in sicer stroškov v zvezi z odgovorom

na pritožbo, saj tožeča stranka z navedbami v tej vlogi ni z ničemer

prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tako priglašenih

stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v smislu I. odst.

155. člena ZPP.