Appeal dismissed; creditor must prove creditor's consent to debt transfer, not just notification. Consent can be oral.

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih

1., 2. in 4. točkah izreka potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na

pritožbo v znesku 50.325,00 SIT, v 15 dneh.

[JEDRO]

Ni mogoče pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi tožena stranka lahko

privolitev tožeče stranke k pogodbi o prevzemu dolga dokazovala zgolj

s pisnim obvestilom "da je katerakoli od pogodbenih strank obvestila

tožečo stranko". V 2. odst. 427. člena OZ je res določeno, da lahko o

sklenitvi pogodbe upnika obvesti vsaka od strank pogodbe o prevzemu

dolga, vendar pa je predvsem določeno, da upnik lahko vsakemu od

pogodbenih partnerjev pogodbe o prevzemu dolga sporoči svojo

privolitev v prevzem dolga. Zato je bilo trditveno in dokazno breme o

dejstvu, da je upnik sporočil svojo privolitev v prevzem dolga, na

toženi stranki. Za takšno privolitev zakon obličnosti ne predpisuje,

lahko bi bila dana tudi ustno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da dovoli spremembo tožbe, s katero

je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da obstoji terjatev

tožeče stranke do tožene stranke še za zakonske zamudne obresti od

zneska 814.299,59 SIT od 27.4.2002 do plačila in od zneska 62.731,70

SIT od 30.4.2002 do plačila. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče

stranke do tožene stranke v znesku 877.031,29 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zneska 814.299,59 SIT od 27.4.2002 do plačila

in od zneska 62.731,70 SIT od 14.9.2004 do plačila. Zavrnilo pa je

tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve glede

zakonskih zamudnih obresti (od zneska 62.731,70 SIT!) od 30.4.2002 do

13.9.2004. Toženo stranko je še obsodilo na povrnitev pravdnih

stroškov tožeče stranke v znesku 238.374,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 9.12.2004 do plačila.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožena stranka.

Izpodbijala jo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena

ZPP in predlagala, da jo pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo

vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka meni, da prvostopno sodišče ne bi smelo dovoliti

spremembe tožbe na povečanje tožbenega zahtevka še iz naslova

zakonskih zamudnih obresti, saj je tožeča stranka takšno spremembo

tožbe uveljavila šele v pripravljalni vlogi z dne 6.9.2004, kar je

glede na rok po napotitvenem sklepu prepozno. Prav tako tudi meni, da

je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj bi

moralo slediti ugovoru pasivne legitimacije tožene stranke, ki s

sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga ni bila več dolžnik vtoževane

terjatve. Do zaključka je prišlo tudi zaradi nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, saj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih

je tožena stranka predlagala v prid svoji trditvi o veljavno

sklenjeni pogodbi o prevzemu obveznosti.

Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka po svojem pooblaščencu

odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in

napadeno odločbo potrdi. Tožeča stranka predvsem meni, da je tožnik v

pripravljalni vlogi z dne 6.9.2004 zgolj določno opredelil obrestni

zahtevek, ki je bil postavljen že v tožbi z navedbo, da zahteva

pripadke glavnice po specifikaciji posameznih postavk, razvidnih iz

prijave. Nasprotna stranka tudi meni, da je prvostopno sodišče glede

pasivne legitimacije tožene stranke pravilno razsodilo, saj bi le-ta

pisno privolitev tožeče stranke res lahko dokazovala le s pisnim

obvestilom oziroma le z zaslišanjem osebe, zaposlene pri tožniku, ki

naj bi takšno privolitev podala. Priglasila je stroške odgovora na

pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da se ugotovi obstoj njene

terjatve v višini 877.031,29 SIT s pp, po specifikaciji posameznih

postavk, razvidnih iz prijave terjatve tožeče stranke v stečajnem

postopku, opr.št. St 211/2002. Ob tako postavljenem zahtevku je bilo

sodišče prve stopnje dolžno tožečo stranko opozoriti na nepopolnost

njene vloge, saj je bil v tem delu zahtvek nerazumljiv (glej 1. odst.

108. člena ZPP), da bi se mogel, kot takšen, obravnavati. Tako bi

imela tožeča stranka, ne glede na prekluzivni rok iz 1. odst. 144.

člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list

RS, št. 84/89 s spremembami in dopolnitvami), po 2. in 3. odst. 108.

člena ZPP odprto možnost za popravo oziroma dopolnitev svoje vloge.

Ker prvostopno sodišče takšnega postopka ni izvedlo, je treba šteti,

da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14.9.2004 (zap.št.

11 spisa) z določitvijo teka zamudnih obresti svoj tožbeni zahtevek

v tem delu zgolj popravila oziroma dopolnila in ne spremenila, kot

izhaja iz napadene 1. točke izreka prvostopne odločbe. Sprememba

tožbe je namreč sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje

obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg

obstoječega (2. odst. 184. člena ZPP). Ker pa je prvostopno sodišče s

sklepom v 1. točki izreka napadene odločbe zagrešilo samo relativno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka (glej 1. odst. 339. člena

ZPP), saj je postopkovne določbe uporabilo nepravilno, vendar to ni

vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožbi zoper ta del

odločbe ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišče prve stopnje je vprašanje učinkov pogodbe o prevzemu dolga,

sklenjene med toženo stranko in tretjo pravno osebo dne 20.1.2003

(priloga B1) presojalo po vseh določilih 427. člena Obligacijskega

zakonika (Ur.list RS, št. 83/2001-OZ). Mogoče se je strinjati s

sodbenimi razlogi, v katerih je ugotovljena dejstva prvostopno

sodišče povezalo s 3. in 5. odst. 427. člena OZ, ni pa mogoče

pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi tožena stranka lahko privolitev

tožeče stranke k pogodbi o prevzemu dolga dokazovala zgolj s pisnim

obvestilom "da je katerakoli od pogodbenih strank obvestila tožečo

stranko". V 2. odst. 427. člena OZ je res določeno, da lahko o

sklenitvi pogodbe upnika obvesti vsaka od strank pogodbe o prevzemu

dolga, vendar pa je predvsem določeno, da upnik lahko vsakemu od

pogodbenih partnerjev pogodbe o prevzemu dolga sporoči svojo

privolitev v prevzem dolga. Zato je bilo trditveno in dokazno breme o

dejstvu, da je upnik sporočil svojo privolitev v prevzem dolga, na

toženi stranki. Za takšno privolitev zakon obličnosti ne predpisuje,

lahko bi bila dana tudi ustno. Vendar pa je tožena stranka zgolj

navajala, da "bo postopke o načinu obveščanja ter pridobivanju

soglasij upnikov s sklenjeno pogodbo možno ugotoviti na podlagi

izpovedi prič, podpisnikov pogodbe, gospoda R. Ž. in gospoda M.

M." ter predlagala njuno zaslišanje. To pa pomeni, da tožena stranka,

ki je predlagala, naj se določeni osebi zaslišita kot priči, ni

poprej navedla, o čem konkretno naj izpovedujeta (glej 236. člen

ZPP), poleg tega pa je, kot pravilno opozarja tožeča stranka v

odgovoru na pritožbo, predlagala zgolj zaslišanje podpisnikov pogodbe

o prevzemu dolga, ne pa kogarkoli na strani tožeče stranke, ki naj bi

po trditvah tožene stranke v prevzem dolga privolila. Šlo je torej za

nesklepčen dokazni predlog, kakršnemu prvostopnemu sodišču ni bilo

treba slediti, zato je zaključek prvostopnega sodišča, da tožena

stranka ni dokazala bistvene predpostavke za to, da bi pogodba o

prevzemu dolga za tožečo stranko učinkovala, pravilen.

S temi razlogi je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in

odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. točka

365. člena in 353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje

pritožbene stroške in nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na

pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče na podlagi stroškovnika

odmerilo po določilih Odvetniške tarife (1. odst. 165. člena v zvezi

s 1. odst. 154. člena ZPP).