Appeal dismissed for seizure order; creditor's priority right revocation does not block asset sale.

Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v

tem delu sklep potrdi.

Pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se v

tem delu sklep spremeni tako, da se glasi:

"Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka zavarovanja."

Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prerekanje pravočasno prijavljene ločitvene pravice ni ovira za

prodajo premoženja, na katerem obstaja zatrjevana ločitvena pravica.

S tem pa se izkaže, da je upnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi

njegovega predloga za izdajo začasne odredbe neutemeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo upnikov

predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje upnikove denarne

terjatve do dolžnika v višini 1.873.146.350,91 SIT s pp, s prepovedjo

dolžniku, da v stečajnem postopku kakorkoli obremenjuje ali razpolaga

s svojimi nepremičninami (navedenimi v 1. točki izreka sklepa sodišča

prve stopnje) do pravnomočne rešitve spora o obstoju terjatve upnika

do dolžnika v višini 1.873.146.350,91 SIT s pp in pravnomočne rešitve

spora o obstoju ločitvene pravice upnika na nepremičninah, glede

katerih upnik uveljavlja prepoved obremenjevanja in razpolaganja (1.

točka izreka). Upniku je naložilo, da mora dolžniku v 15 dneh plačati

99.000,00 SIT za stroške tega postopka (2. točka izreka).

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil, uveljavljal je

pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne

oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi,

izpodbijani sklep razveljavi ter samo odloči o izdaji začasne

odredbe, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje drugemu sodniku. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba zoper zavrnilni del sklepa ni utemeljena; utemeljena je

zoper odločitev o stroških postopka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo

kontradiktornega postopka, s čimer naj bi upniku vzelo možnost, da se

izjavi o navedbah dolžnika. Res je sicer, da je sodišče vročilo

upnikov predlog dolžniku, ki je nanj tudi odgovoril, ne da bi odgovor

vročilo upniku, vendar z navedeno opustitvijo po oceni pritožbenega

sodišča upniku ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kot bo

obrazloženo v nadaljevanju.

Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) o

izvršbi se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje (z začasno

odredbo), če ni v delu ZIZ o zavarovanju kakšno procesno vprašanje

drugače urejeno (239. člen ZIZ). Če pa nobena določba ZIZ ne daje

odgovora o kakšnem procesnem vprašanju, se smiselno uporabi ZPP (15.

člen ZIZ).

Postopek izvršbe in zavarovanja po ZIZ se po naravi razlikuje od

pravdnega postopka po ZPP. Postopek na predlog za izdajo začasne

odredbe najbolj odstopa od pravdnega postopka po ZPP v fazi, ko

sodišče odloča (o formalno popolnem) predlogu. Ta faza postopka

zavarovanja z začasno odredbo je blizu postopku izvršbe po ZIZ

predvsem na točki, ki zadeva kontradiktornost obravnavanja. Če iz

predloga sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne

odredbe in je predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, naj bi se

predlogu ugodilo in izdala začasna odredba. Če pa kateri od elementov

za izdajo začasne odrdbe ni izkazan, naj sledi sklep o zavrnitvi

postopka. Ker naj bi šlo za enostranski postopek, sodelovanje

dolžnika (s podajanjem njegovih stališč v odgovoru na predlog ali na

naroku) v njem praviloma ni (glej: Začasne odredbe, GV Založba,

Ljubljana 2001, str. 227).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog

v fazi enostranskega postopka, na kar kaže tudi dejstvo, da se v

razlogih sklepa sploh ni oprlo na navedbe dolžnika iz odgovora na

upnikov predlog, pač pa je na podlagi trditvene in dokazne podlage,

ki jo je podal upnik v predlogu, odločilo, da niso izpolnjeni

materialnopravni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, ki jih

bo pritožbeno sodišče presojalo v nadaljevanju. Predloga za

zavarovanje pred odločitvijo o zavrnitvi predloga sodišče prve

stopnje ni bilo dolžno pošiljati v izjavo dolžniku, niti čakati na

njegovo izjavo.

Ker pa so bili izpolnjeni pogoji za odločitev o predlogu, ne glede na

podano izjavo dolžnika, je neutemeljen očitek pritožnika, da mu je

sodišče prve stopnje odvzelo možnost, da na navedbe dolžnika

odgovori. Iz prej obrazloženih razlogov o pravilih postopka v prvi

fazi, fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, je

neutemeljen tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti

narok za glavno obravnavo. Praviloma se narok za obravnavanje

predloga za izdajo začsne odredbe ne opravi oziroma ga ni potrebno

opraviti takrat, kadar sodišče oceni, da trditvena in dokazna podlaga

materialnopravno ne omogočata predlaganega zavarovanja, tako kot je

ocenilo upnikov predlog tudi v konkretnem primeru. Upnik v pritožbi

glede na opisano situacijo neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno

kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v

zvezi s 15. členomn ZIZ.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če

izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji in da obstoji

nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja ali kakšnega drugega

razpolaganja s premoženjem uvelajavitev terjatve onemogočena ali

precej otežena (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal

nevarnosti, da bo stečajni dolžnik razpolagal s premoženjem s ciljem,

da upniku onemogoči ali oteži uveljavitev njegove terjatve. Dolžnost

stečajnega upravitelja je, da unovči stvari dolžnika, ki spadajo v

stečajno maso (7. točka prvega odstavka 80. člena ZPPSL). Namen

navedenega zakonskega pooblastila stečajnemu upravitelju je v tem, da

se v stečajnem postopku unovči premoženje in zagotovi poplačilo

upnikov. Ker je v tem smislu stečajni postopek, ki ga izvaja sodišče,

generalna izvršba, od dneva začetka stečajnega postopka tudi ni več

mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne

izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov

ali verodostojna listina (prvi odstavek 111. člena ZPPSL).

Upnik pa izhaja iz zmotnega stališča, da je izkazal obstoj nevarnosti

kot enega izmed pogojev za utemeljitev izdaje začasne odredbe, ker po

njegovem mnenju začetek stečajnega postopka potrjuje nevarnost, da od

dolžnika ne bo dobil poplačane celotne terjatve. Tega dejstva sicer

ni mogoče zanikati, saj v stečajnem postopku upniki praviloma niso v

celoti poplačani. Vendar pa upnik konkretno ni z ničemer izkazal, da

bi se njegov položaj pri uveljavljanju terjatve in ločitvene pravice

izboljšal z izdajo začasne odredbe oziroma, da v primeru, če sodišče

ne izda začasne odredbe, ne bi mogel v stečajnem postopku uveljaviti

svoje denarne terjatve ali, da bi mu bila uveljavitev te kakorkoli

otežena. Njegovo stališče namreč izhaja iz zmotne razlage določil

drugega in tretjega odstavka 155. člena ZPPSL. Upnik namreč zmotno

meni, da je njegov položaj, ker mu je bila terjatev in ločitvena

pravica prerekana, slabši od položaja upnikov, ki jim je stečajni

upravitelj priznal terjatev in ločitveno pravico. Pri izplačilu

ločitvenih upnikov iz kupnine, dosežene s prodajo stvari, na katerih

imajo ugotovljeno ločitveno pravico, se upošteva vrstni red

pridobitve zastavne pravice, ne pa trenutek (vrstni red) ugotovitve

pravočasno prijavljene ločitvene pravice v stečajnem postopku, kot to

upnik zatrjuje v pritožbi (primerjaj s prvim odstavkom 132. člena

ZPPSL).

Glede na povedano, prerekanje pravočasno prijavljene upnikove

ločitvene pravice ni ovira za prodajo premoženja, na katerem obstaja

zatrjevana ločitvena pravica (glej: ZPPSL s komentarjem, GV

Ljubljana, 2000, stran 502, komentar k 132. členu). Sicer pa bo upnik

svoje pravno naziranje o vrstnem redu poplačil ločitvenih upnikov

lahko še uveljavljal v nadaljnjem postopku, ko bo stečajni senat

odločal o poplačilu upnikov iz posebne (ločene) razdelitvne mase. Da

do tega pride, pa mora biti najprej oblikovana posebna razdelitvena

masa iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih nepremičnin.

S tem pa se izkaže, da je upnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi

njegovega predloga za izdajo začasne odredbe neutemeljena. Ker

sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve določb postopka,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), jo je zavrnilo in

potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in

239. členom ZIZ), razen v delu, v katerem je pritožbi zoper sklep o

stroških ugodilo, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve.

Upnik se po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno pritožuje zoper

tisti del sklepa, s katerim mu je sodišče prve stopnje naložilo, da

plača dolžniku 99.000,00 SIT stroškov postopka zavarovanja. Kot je

bilo obrazloženo zgoraj, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče

prve stopnje po nepotrebnem upnikov predlog pošiljalo dolžniku v

izjavo. Ker se pri odločitvi tudi ni oprlo na navedbe iz dolžnikovega

odgovora na ugovor, je odločitev sodišča prve stopnje o potrebnosti

navedenih stroškov zmotna. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se

povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili

potrebni za postopek zavarovanja (prvi odstavek 155. člena ZPP v

zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da

stroški odgovora na predlog v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa

niso bili potrebni, je pritožbi upnika ugodilo in sklep o stroških v

izpodbijanem sklepu spremenilo tako, kot izhaja iz drugega odstavka

izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239.

členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165.

člena, prvega odstavka 154. člena in na 155. člena ZPP, vsi v zvezi s

15. členom in 239. členom ZIZ. Upnik je uspel le s pritožbo zoper

sklep o stroških, vendar mu zato niso nastali posebni stroški. Ker pa

ni uspel s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne

odredbe, je dolžan sam nositi svoje pritožbene stroške.