Appeal dismissed; unclear contract terms interpreted against the party who did not draft them.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Nejasna določila v formularni pogodbi je treba razlagati v korist

druge stranke, ki pogodbe ni pripravila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje

razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št.

... z dne ... in nadaljevalo postopek kot s tožbo (I. točka izreka)

ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila

1.668.576,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1998 do

plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo (II. točko izreka) se je tožeča stranka pravočasno

pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega

postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom

pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, prvostopenjsko sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma jo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki

naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Tožena stranka, ki je pritožbo prejela dne 10.7.2003, nanjo ni

odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v celoti sprejelo razloge sodišča prve stopnje,

s katerimi je zavrnilo ugovore tožene stranke, da Pogodba o prodaji

gradbenega stroja z dne 24.4.1998 (A3) ni pričela veljati. Ocenjuje

pa, da je odločitev v sporu odvisna :

- od razlge 4. točke Dobavnih, prodajnih in pogodbenih pogojev

(splošni pogoji), ki so sestavni del Pogodbe o prodaji z dne

24.4.1998, ki za pravdni stranki predstavlja materialno pravo (142.

člen ZOR),

- in od vprašanja nastopa dejanskega stanu, katerega pravne posledice

ta ureja.

V konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča ni odločilnega

pomena pravna narava Pogodbe z dne 24.4.1998, zato so razlogi sodišča

prve stopnje v to smer, kot izhaja iz razlogov v nadaljevanju,

nepotrebni, pritožbena izvajanja o zmotni kvalifikaciji Pogodbe kot

leasing pogodbe pa neupoštevna.

Glede na pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je po

oceni pritožbenega sodišča bistvenega pomena presoja, ali je sodišče

prve stopnje pravilno razlagalo 4. točko splošnih pogojev Pogodbe, ki

se glasi: "Če se naročilo ne izvrši iz razlogov na strani naročnika,

imamo pravico do odškodnine zaradi odstopa v višini najmanj 20%, pri

blagu ki ni običajno na trgu ali je izdelano po posebnem naročilu, pa

imamo v vsakem primeru dodatno pravico do povrnitve naših celotnih

stroškov.

Sporazumno razdrtje pogodbe obvezuje naročnika, da plača odstopno

odškodnino v višini 20%. Naročnik nam mora v vseh primerih prenehanja

pogodbe vrniti na svoje stroške predmet nakupa, kot tudi vse sestavne

dele in opremo".

Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek

99. člena ZOR). Sodišče prve stopnje se je glede na trditve tožeče

stranke (pripravljalna vloga z dne 19.6.2001), da je prodajalec

odstopil od Pogodbe, ker naročilo ni bilo izvršeno iz razlogov na

strani kupca (ta ni prevzel stroja) in da je zato tožeča stranka

toženi stranki izstavila bremepis z dne 19.10.1998 za odškodnino v

višini 20% dogovorjene cene stroja (A2), soočilo z vprašanjem razlage

besedila prvega odstavka 4. točke splošnih pogojev. Sprejelo je

interpretacijo, da se v pogodbi določena odškodnina nanaša na

situacijo, ko od pogodbe odstopi kupec ali naročnik. Pri tem pa je po

oceni sodišča druge stopnje zmotno presodilo, da je navedeno

pogodbeno določilo med pravdnima strankama sporno (drugi odstavek 99.

člena ZOR), saj tožena stranka njegove spornosti ni uveljavljala.

Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da navedeno določilo formularne

pogodbe, ki ga je bilo dolžno sodišče prve stopnje upoštevati kot

materialno pravo, ni jasno. To med drugim potrjujejo tudi navedbe

pritožnice, ki ponuja razlago, da sporno določilo formularne pogodbe

pomeni dogovor o odstopnini in ne odškodnino, kot je to zapisano v

pogodbi.

Nejasna določila v formularni pogodbi je treba razlagati v korist

druge stranke, ki pogodbe ni pripravila (100. člen ZOR). Po oceni

pritožbenega sodišča je sicer v korist tožene stranke razlaga, ki jo

v pritožbi ponuja tožeča stranka. To pa je, da sta pravdni stranki

dogovorili odstopnino, torej upravičenje naročnika, da odstopi od

pogodbe, če da odstopnino v višini 20% pogodbene cene. Torej enako

kot je določeno v drugem odstavku 4. točke splošnih pogojev, ko pride

do sporazumne razveze pogodbe. Do izjave tožene stranke, da odstopa

od pogodbe, niti do sporazuma o razvezi pogodbe pa glede na trditve

tožeče stranke in ugotovitve sodišča prve stopnje ni nikoli prišlo,

zato glede na ugotovljeno dejansko stanje niso izpolnjeni pogoji za

ugoditev zahtevku za plačilo odstopnine na podlagi 4. točke splošnih

pogojev.

Druga v pritožbi ponujena razlaga tožeče stranke, da je treba

besedilo "zaradi odstopa" razlagati "zaradi razveze" pogodbe pa je po

oceni pritožbenega sodišča v škodo toženi stranki, ker ne

predpostavlja izjave nobene od pogodbenih strank, niti sporazumnega

razdrtja pogodbe pač pa razdrtje pogodbe po samem zakonu. Taka

razlaga nejasnega določila pogodbe pa ni v korist toženi stranki, ker

nastopi posledica plačila odškodnine po samem zakonu, brez njene

odstopne izjave. Pri čemer tudi določilo o višini odškodnine za tak

primer, ki se nanaša nad najmanjši znesek (torej nad 20%) ni v njeno

korist, ker je odmera odškodnine, brez določenih elementov za

določitev njene višine, prepuščena tožeči stranki. Taka razlaga pa je

tudi v nasprotju s samim naslovom sporne 4. točke splošnih pogojev,

ki govori o dogovorjeni odškodnini pri sporazumnem razdrtju pogodbe

in ne o razdrtju pogodbe na podlagi zakona. Zato je tudi iz

navedenega razloga toženi stranki v škodo.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena

stranka po pozivu tožeče stranke, da prevzame naročeni gradbeni stroj

do 10.9.1998, tega ni prevzela. Na podlagi teh dejstev je ocenilo, da

je tožena stranka prišla v zamudo (prvi odstavek 325. člena ZPP) in v

nadaljevanju povzelo določila ZOR o pravnih posledicah upniške

zamude. Ugotovilo je, da tožena stranka od pogodbe sama z izjavo ni

odstopila in da niso bili izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe zaradi

upniške zamude tožene stranke.

Ker je pritožbeno sodišče že odgovorilo, da za odločitev o sporni

zadevi ni pomembno ali je prišlo do razveze pogodbe po sili zakona,

niso pomembne pritožbene trditve o zmotnem stališču sodišča prve

stopnje glede pogojev za razvezo Pogodbe zaradi upniške zamude. Za

presojo pravilne odločitve zadošča le ugotovitev, da tožena stranka

ni podala izjave, da od pogodbe odstopa in da pravdni stranki nista

dosegli sporazuma o razdrtju pogodbe. Pritožbeno sodišče namreč

ocenjuje, da so navedeni razlogi prvostopnega sodišča o tem, v

katerem primeru bi lahko prišlo do razveze pogodbe zaradi

neizpolnitve ali zaradi neprevzema izpolnitve, v konkretnem primeru

nepomembni.

V konkretnem primeru ob razlagi nejasnih določil Pogodbe, kot jih je

uporabilo sodišče druge stopnje, niso izpolnjene materialnopravne

predpostavke glede dogovorjene odškodnine, ki jih ureja 4. točka

Pogodbe. Zato je po oceni pritožbenega sodišča tudi materialnopravno

pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene odškodnine in zamudnih

obresti. S tem pa se izkaže kot nerelevanten tudi očitek pritožnice,

da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstva, ki med

pravdnima strankama niso bila sporna; prav tako pa tudi očitek, da bi

moral predsednik senata v okviru načela materialnega procesnega

vodstva poskrbeti, da se vsa sporna vprašanja mad pravdnima strankama

v pravdi razčistijo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve

stopnje pa tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb

postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti

(drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165.

člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s

pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.