Shareholder liability for company non-compliance upheld despite later compliance and minor shareholding.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s

popravnim sklepom potrdita.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti

prvotoženemu F. G. stroške odgovora na pritožbo v znesku 378.909,00

SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Drugotožena stranka P. C. sam krije stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Plačilo 6. odst. 58. čl. ZGD pomeni sankcijo družbenikov za

neuskladitev z določbami ZGD. Gre za ..... odgovornost, in sicer tako

družbe same kot njenih družbenikov. Na odgovornost družbenikov ne

vpliva dejstvo, da se je družba kasneje uskladila z določbami ZGD.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke po katerem bi ji bila dolžna prvotožena stranka F.

G. plačati znesek 29.581.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 20.4.1995 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da

povrne F. G. pravdne stroške v znesku 935.800,00 SIT s pripadajočimi

zamudnimi obrestmi, drugotoženi stranki P. C. pa ob upoštevanju

popravnega sklepa pravdne stroške v znesku 735.600,00 SIT s

pripadajočimi zamudnimi obrestmi prav tako od 24.12.2003 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga

zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega

postopka. Prvostopnemu sodišču očita napačno tolmačenje 6. odstavka

580. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Po oceni pritožbe

samo dejstvo, da se prvotno tožena stranka družba F. d.d. ni

pravočasno uskladila zadošča za odgovornost prvotožene stranke kot

njenega družbenika. Prvostopno sodišče je sicer odločilna dejstva

(obstoj in zapadlost terjatve tožeče stranke do družbe F. d.d. dne

19.4.1995, neusklajenost družbe F. z določbami ZGD na ta dan in

dejstvo, je bil F. G. delničar družbe d.d.) ugotovilo pravilno, pač

pa je nepravilno uporabilo določbo 6. odstavka 580. člena ZGD. Zato

predlaga sodišču druge stopnje, da v tem delu sodbo, ki se nanaša na

F. G. spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov P. C. pa uveljavlja

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) saj izpodbijana sodba

niti popravni sklep nimata ustreznih razlogov. Zato te odločitve ni

mogoče preizkusiti.

Obe toženi stranki sta na pritožbo odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotno tožeča stranka vložila

tožbo (dne 17.7.1995) proti trem toženim strankam in sicer proti

družbi F. d.d. Ljubljana, F. G. in P. C. iz Ljubljane. Glede na umike

tožbe zoper prvotno prvo in tretje toženo stranko je ostal sporen le

še zahtevek zoper F. G.. Tožeča stranka je uveljavljala terjatev

zoper njega na podlagi določbe 6. odstavka 580. člena ZGD, torej

zato, ker se družba F. v kateri je bil F. G. delničar do 31.12.1994

ni uskladila z določbami ZGD. V času zapadlosti terjatve (dne

19.4.1995), ki se vtožuje je bila torej družba F. d.d. z določbami

ZGD neusklajena. Prvostopno sodišče pa je zahtevek zavrnilo zato, ker

v konkretnem primeru družba F. d.d. zaradi neuskladitve z določbami

ZGD ni bila likvidirana ampak se je uskladila kasneje dne 15.5.1996.

Zaradi kasnejšega preoblikovanja družbe F. ponovno v delniško družbo

zato subsidiarna odgovornost delničarja (F. G.) ni podana, saj je

glede na naknadno preoblikovanje družbe F. po oceni izpodbijane sodbe

subsidiarna neomejena odgovornost delničarja F. G. odpadla.

Pritožbeno sodišče pa očita prvostopnemu sodišču, da pomeni navedena

odločba (6. odstavek 580. člena ZGD) sankcijo za tiste družbenike, za

tiste delničarje, katerih družbe se niso pravočasno uksladile in zato

ni bistveno dejstvo, da se je družba F. d.d. uskladila kasneje dne

15.5.1996. Bistveno je, da v času zapadlosti terjatve tožeče stranke

do družbe F. dne 19.4.1995 v skladu z določbami ZGD ni bila

usklajena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je treba pri presoji določbe

6.odstavka 580. člena ZGD na kateri temelji vtoževani zahtevek zoper

F. G. prvenstveno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS,

št. U-I-135/00 z dne 9.10.2002, s katero je ustavno sodišče določbo

6. odstavka 580. člena ZGD razveljavilo, v kolikor se nanašajo na

tiste družbenike, ki v smislu obrazložitve ustavne odločbe niso

odgovorni za obveznosti družbe. Iz obrazložitve ustavne odločbe pa je

celo razvidno, da celotna razveljavitev tega določila ni bila

sprejeta samo zato, da bi bili zaščiteni interesi vseh družbenikov,

predvsem tudi interesi upnikov. Glede na navedeno odločitev ustavnega

sodišča tako morajo sodišča v sodnih postopkih v smislu obrazložitve

te ustavne odločbe upoštevati ali je imel posamezni družbenik oziroma

delničar vpliv na zahtevano uskladitev po ZGD oziroma na samo

poslovanje družbe. Le v primeru, če je družbenik imel vpliv (na

primer zaradi večinskega deleža v družbi) so takšni "aktivni

družbenii odgovorni za obveznosti družbe. Družbeniki, ki vpliva niso

imeli pa za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Pravdni stranki je

prvostopno sodišče sicer zgoraj navedene odločbe ustavnega sodišča

niso upoštevali, zato potrebnih navedb in ocene niso podane. Vendar

pa je že iz podatkov iz sodnega registra pred uskladitvijo družbe

F. d.d. in po njej dne 15.5.1996 razvidno, da je znašal delež

osnovnega kapitala F. G. le 2% oziroma kasneje le dve delnici glede

na ostale delničarje družbe F.. Te ugotovitve tudi pravilno povzema

prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v zadnjem odstavku na tretji

strani in prvem odstavku na četrti strani. To pa pomeni po oceni

pritožbenega sodišča ne glede na to, da ugovorov v tej smeri ni bilo,

da nikakor ni mogoče sklepati, da je bil F. G. družbenik, ki bi lahko

imel vpliv na družbo F. saj je bil njegov delež premajhen. Volja

delničarjev se manifistira v skupščini delniške družbe. Bistvena je

večinska volja delničarjev. Manjšinski delničarji lahko določene

pravice uveljavljajo, vendar morajo imeti vsaj 1/10 oziroma

dvanajstino osnovnega kapitala (glej 284. člen ZGD). Tega pogoja ob

dejstvu, da je imel F. G. 2% osnovnega kapitala oziroma dve delnici

ni izpolnjen. Zato ni mogoč zaključek, da je imel F. G. vpliv na

zahtevane uskladitve družbe F. d.d. z ZGD. Če pa je tako zanj uporaba

določba 6. odstavka 580. člena ZGD glede na odločbo ustavnega sodišča

ni mogoča že iz tega razloga. Zato ostali pritožbeni razlogi glede na

takšne ugotovitve tudi niso bistveni, saj na drugačno odločitev ne

morejo vplivati. Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na neomejeno

odgovornost F. G. zaradi neuskladitve družbe F. d.d., saj glede na

njegov delež kapitala ni mogoč sprejeti zaključek, da je omenjeni

imel vpliv na zahtevano uskladitev po ZGD oziroma, da je zato kot

aktivni družbenik za obveznosti družbe odgovoren. To pa pomeni, da je

odločitev prvostopnega sodišča pravilna kljub drugačni razlagi 6.

odstavka 580. člena ZGD. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke,

ki se nanaša na glavni zahtevek zoper F. G. zavrniti in izpodbijano

sodbo v tem delu potrditi.

Pritožba tudi neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da odločitve o

stroških zoper P. C. ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena, prav

tako pa tudi ni obrazložen popravin sklep. Uveljavljana bistvena

kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prvostopno

sodišče je tudi navedene stroške obrazložilo v 1. odstavku na drugi

strani izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve je tudi razvidno, da je

prvostopno sodišče priznalo P. C. zoper katerega je bila tožba

pravnomočno umaknjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in

Odvetniško tarifo takso za odgovor na tožbo, stroške sestave odgovora

na tožbo in zastopanje na naroku za glavno obravnavo ter še 20 DDV,

kar skupaj znesek 735.600,00 SIT. Zato je prvostopno sodišče stroške

v prvotni višini (335.600,00 SIT kot izhajajo iz izpodbijane sodbe)

pravilno popravilo s sklepom z dne 12.1.2004 na znesek 735.600,00

SIT. Pritožba tako tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne tisti, na katere pazi

pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je

bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in

izpodbijano sodbo, skupaj s popravnim sklepom potrditi v skladu s

353. členom ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije stroške

pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo zoper sklep o stroških ni

predviden. Zato tudi pooblaščenec drugotožene stranke P. C. sam krije

svoje stroške odgovora na pritožbo (366. člen ZPP). Tožeča stranka pa

je dolžna povrniti F. G. stroške odgovora na pritožbo, ki so bili

odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih

taksah in znašajo 378.909,00 SIT. Odločitev o stroških temelji na 1.

odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena in 1. odstavku 155. člena

ZPP.