Appeal dismissed; insurance company's explanatory letter is not a default notice under ZOR Art. 913(3).
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appellant's appeal against a first-instance judgment ordering payment of insurance premiums. The appellant argued that an explanatory letter from the insurer constituted a default notice under Article 913(3) of the Obligations Act, which would have terminated the contract. The court found that the letter merely reiterated the claim and explained the calculation, serving as a demand for performance rather than a formal notice of default. Consequently, the contract remained valid, and the first-instance judgment was upheld.
Legislator headnote
AI generatedArticle 913(3) of the Obligations Act; A letter from an insurer explaining the calculation and reissuing a premium bill constitutes a demand for performance and does not constitute a notice of default under Article 913(3) of the Obligations Act, thereby failing to terminate the insurance contract.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Dopis zavarovalnice, v katerem je le ta zavarovancu ponovno
posredovala račun za plačilo premije je s pojasnilom, zakaj je bil
račun utemeljeno izdan, ne predstavlja obvstila o zapadlosti v smislu
3. odst. 913. člena ZOR.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep
o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. ...z dne ..., s
katerim je bilo toženi stranki naloženo v plačilo znesek 2.907.410,00
SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2001 in
izvršilnimi stroški v znesku 31.074,00 SIT. Toženi stranki je
naložilo tudi, da mora povrniti tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne
stroške.
Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo zaradi zmotne in
nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega
prava ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev
tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev
zadeve v ponovno sojenje.
Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni
stranki imeli sklenjene tri zavarovalne pogodbe. Vse so bile
sklenjene za več let in sicer za obdobje od 1.1.1995 do 1.1.2005 in
sicer po zavarovalnih policah št. .... za požarno zavarovanje,
(priloga A 4), štev. .... za strojelomno zavarovanje (priloga A 5) in
št. ... zavarovanje splošne odgovornosti (priloga A 6).
Zavarovalna polica mora vsebovati tudi določilo o zavarovalni premiji
(1. odstavek 902. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v
nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času, ko sta pravdni stranki
sklenili zavarovalne pogodbe. V konkretnem primeru sta pravdni
stranki v vseh treh zgoraj citiranih zavarovalnih policah glede
zavarovalne premije zapisali, da se premija obračuna vsako leto s
posebnim obračunom. S takim določilom v zavarovalnih policah
(zavarovalnih pogodbah) sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo
vsakokratna letna premija določala posebej vsako leto in sicer z
obračunom. Ker se mora premija določiti sporazumno, je glede na
takšno pogodbeno določbo, zapisano v zavarovalnih policah,
predstavljal obračun zavarovalne premije, ki je bil po ugotovitvah
sodišča prve stopnje izdelan dne 11.6.1999 (priloga A 8-10) in
katerega je tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje
podpisala, sporazumno določitev premije za leto 1999. Obračun
premije, ki je bil izdelan dne 11.6.1999 torej ni predstavljal
poračuna premije v smislu 3. odstavka 5. člena Splošnih pogojev DV-95
(priloga A 11), kot to v pritožbi zmotno trdi tožena stranka. Sodišče
prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s
podpisom obračuna z dne 11.6.1999 potrdila, da je njena obveznost iz
naslova premije po zgoraj citiranih zavarovalnih policah za leto 1999
takšna, kot je navedena v obračunu. Tožeča stranka je torej imela za
leto 1999 pravico od tožene stranke terjati iz naslova premije
toliko, kot je bilo določeno z obračunom (sporazumno določitvijo)
premije z dne 11.6.1999. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani
sodbi ugotovilo, da vtoževani račun štev. 9903008937 z dne 20.10.1999
(priloga A 2) predstavlja le razliko med premijo, določeno za leto
1999 z obračunom premije z dne 11.6.1999 in premijo zaračunano z
računom dne 26.5.1999 (priloga B 5) in je zato utemeljeno ugodilo
zahtevku za plačilo preostalega dela premije za leto 1999, kar pa je
bilo zaračunano prav s tem računom.
Glede na povedano so vse pritožbene trditve o tem, da je tožeča
stranka s prej navedenim računom opravila poračun v smislu 3.
odstavka 5. člena Splošnih pogojev DV-95, in o tem, kdaj se sme glede
na določbe prej navedenih splošnih pogojev opraviti poračun premije,
neutemeljene, saj, kot je bilo že povedano, tožeča stranka s spornim
računom ni opravila poračuna s smislu prej navedenega določila
splošnih pogojev, pač pa je obračun z dne 11.6.1999 predstavljal
sporazumno določitev premije za leto 1999, tako kot je bilo to
predvideno v zavarovalih policah in ne poračuna zaradi novo
nabavljenih strojev oziroma opreme. Zato je tudi očitek, da so
obresti po vtoževanem računu napačno zahtevane, neutemeljen. V
pritožbi zatrjevano dejstvo, da dvome v utemeljenost terjatve po prej
navedenem računu predstavlja tudi dejstvo, da so bili izračuni (s tem
očitno misli na obračun z dne 11.6.1999) pripravljeni le dan po tem,
ko je tožeča stranka izstavila toženi stranki prvi račun za premijo.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni res, da je bil obračun premije
izdelan dan po izstavitvi prvega računa. Prvi račun je bil po
ugotovitvah sodišča prve stopnje izdan dne 26.5.1999, obračun premije
pa je bil izdelan dne 11.6.1999, kar ni en dan po izstavitvi računa.
Pa tudi, če bi stranki postopali tako, da bi obračun premije
(določitev premije) za leto 1999 napravili en dan po izstavitvi
prvega računa, to ne bi imelo nobenega vpliva na odločitev, saj je
odločilno dejstvo, da je tožena stranka podpisala obračun premije, s
čimer je bila premija za leto 1999 po spornih policah sporazumno
določena.
Odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka po računu
9903008937, ki se nanaša na premijo za leto 1999 je tako pravilna in
pritožba neutemeljena.
Glede računa štev. 61410632 z dne 21.12.1999 (priloga A 3) pa tožena
stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da je napačno
interpretiralo določilo 3. odstavka 913. člena ZOR in trdi, da ima
dopis tožeče stranke z dne 29.10.1999 (priloga B 7) naravo obvestila
iz 3. odstavka 913. člena ZOR. Sodišče druge stopnje se strinja z
razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo v zvezi z
utemeljenostjo zahtevka po prej navedenem računu, ki se nanaša na
premijo za leto 2000. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami
in zaključki sodišča prve stopnje, da korenspodenca med pravdnima
strankama ne kaže na to, da bi prišlo do prenehanja pogodbe na
podlagi 3. odstavka 913. člena ZOR in da dopis tožeče stranke z dne
29.10.1999 ne predstavlja obvestila v smislu 3. odstavka 913. člena
ZOR. S tem dopisom je tožeča stranka toženi stranki ponovno poslala
račun št. 9903608937 (priloga A 2), ki ga je tožena stranka predhodno
zavrnila in ji pojasnila razloge za utemeljenost tega računa. Dopis
tožeče stranke z dne 29.10.1999 zato po svoji vsebini predstavlja
poziv tožeče stranke toženi stranki na izpolnitev pogodbe in ne
obvestila o zapadlosti premije v smislu 3. odstavka 913. člena ZOR.
Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do prenehanja
pogodbe po 3. odst. 913. čl. ZOR ni prišlo. Tožena stranka zato v
pritožbi neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno
interpretiralo pomen dopisa tožeče stranke z dne 29.10.1999. Ker
dopis tožeče stranke z dne 29.10.1999 že po vsebini ne predstavlja
obvestila zavarovalnice v smislu 3. ost. 913. člena ZOR, se pokaže,
da niti ni odločilno, ali bi ta dopis moral biti toženi stranki
poslan priporočeno. Sodišče druge stopnje tako nima pomislekov v to,
da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti
plačila premije tudi po drugem vtoževanem računu.
Sodišče druge stonje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo
na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena
ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.