Appeal allowed: Old law barred agent claims after contract termination; new law excluded them for breach. Claim dismissed.

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni:

- v 3. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 37.560,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.308,00 SIT od 30.4.1990 do

plačila, od 13.026,00 SIT od 31.5.1990 do plačila in od 15.226,00 SIT

od 30.6.1990 do plačila, zavrne,

- v 5. točki izreka tako, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki

v 15 dneh povrniti vsaka po 20.284,00 SIT pravdnih stroškov, v

primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka

do plačila.

2. Tožeče stranke so dolžne v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi

stranki povrniti vsaka po 18.820,00 SIT pritožbenih stroškov, v

primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka

do plačila.

[JEDRO]

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni

urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do

naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času

po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti

zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna

zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki

pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega

razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba

med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika

kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej

ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene

stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe

pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke na ugotovitev, da ni prenehala veljati pogodba, ki sta

jo dne 24.3.1989 sklenila pravna prednika pravdnih strank (2. točka

izreka izpodbijane sodbe). Deloma pa je ugodilo dajatvenemu tožbenemu

zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 37.560,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.308,00 SIT od 30.4.1990 do

plačila, od 13.026,00 SIT od 31.5.1990 do plačila in od 15.226,00 SIT

od 30.6.1990 do plačila (3. točka izreka). V preostalem delu je

dajatveni tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da

pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper 3. in 5. točko izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo

tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka,

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe

materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu

zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene

stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da

sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeče stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu

zahtevku na plačilo provizije tožeče stranke za mesece april, maj in

junij 1990 v višini 2% od realiziranega bruto prometa tožene stranke

s kupcema B. in M. z Reke oprlo na naslednjih izhodiščih:

- pogodba med pravdnima strankama je bila razdrta iz krivdnega

razloga na strani pravnega prednika tožeče stranke z dnem, ko je

tožeča stranka prejela toženkino odpoved z dne 5.4.1990

- tožena stranka je s posredovanjem tožeče stranke v času trajanja

pogodbenega razmerja vstopila v pogodbeno razmerje s kupcema

B. in M. iz Reke

- iz poslovanja z navedenima kupcema je tožena stranka v času po

razdrtju pogodbe ustvarila bruto promet, iz katerega je v smislu

določil pogodbe med pravdnima strankama izračunana prisojena

provizija za mesece april, maj in junij 1990.

Po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotna odločitev

sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki priznalo pravico do

provizije iz realiziranih poslov tožene stranke v času po razdrtju

pogodbe med pravdnima strankama. Tožeča stranka je namreč tožbeni

zahtevek vseskozi utemeljevala na izhodišču, da do razveze pogodbe ni

prišlo, zato je zahtevo na plačilo 2% provizije uveljavljala iz

pogodbe, ki še vedno velja, oziroma naj bi veljala vsaj v času, na

katerega se nanaša zahtevek na plačilo provizije (april - junij

1990). Trditev v smeri, da bi tožeča stranka imela kakršnakoli

upravičenja do tožene stranka iz sklenjene pogodbe tudi po prenehanju

veljavnosti pogodbe, tožeča stranka ni ponudila. Sodišče prve stopnje

je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot pogodbo

o trgovskem zastopanju. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da ima

glede na dogovorjene obveznosti tožeče stranke kot izvajalca pogodbe,

ki presegajo obveznosti zastopnika po 1. odst. 790.čl. ZOR, pogodba

tudi elemente delovršne pogodbe. Ker pa je tožeča stranka tožbeni

zahtevek utemeljevala na zatrjevani aktivnosti pri neposrednem

pridobivanju pogodbenih strank za toženo stranko kot tipični

obveznosti zastopnika iz pogodbe o trgovskem zastopanju,

predstavljajo določbe čl. 790 - 812 ZOR pravni okvir za odločitev o

utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni

urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do

naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času

po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti

zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna

zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki

pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega

razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba

med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika

kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej

ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene

stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe

pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti. Utemeljitev sodišča prve

stopnje, ko se sklicuje na obseg bruto prometa tožeče stranke po

razdrtju pogodbe (kot njena korist iz pogodbene aktivnosti tožeče

stranke) namreč ne ponuja odgovora na to do kdaj bi torej toženi

stranki tudi po razdrtju pogodbe nastajale nove obveznosti do tožeče

stranke kot zastopnika. Za takšno sklepanje bi torej morala obstajati

izrecna pogodbena podlaga, ki pa ne izhaja iz določil sklenjene

pogodbe, niti je ni tožeča stranka zatrjevala.

Navedeni materialnopravni razlogi narekujejo spremembo izpodbijanega

dela sodbe sodišča prve stopnje. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani

sodbi ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti

po uradni dolžnosti, je glede na ugotovljeno dejansko podlago sodišča

prve stopnje pritožbi ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka

te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o spremembi izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje

je narekovala tudi spremembo odločitve glede pravdnih stroškov

postopka. Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, so ji

tožnice dolžne povrniti nastale pravdne stroške (1. odstavek 165.

člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 161. člena

ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne

stroške priznalo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Tarifo za

odmero sodnih taks naslednje pravdne stroške: takso za odgovor na

tožbo (240,00 SIT), odvetniške stroške za sestavo prve pripravljalne

vloge (200 točk), pristop na prvi narok za glavno obravnavo 21.1.2004

(200 točk), za odsotnost iz pisarne (40 točk), materialne stroške po

3. odstavku 13. člena OT (9 točk), skupaj 449 točk, povečano za 20

DDV ter priglašene stroške kilometrine pooblaščenca (1.344,00 SIT).

Priznane stroške je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožnicam

skladno s 1. odstavkom 161. člena ZPP. Glede na to, da je pritožbeno

sodišče odločalo o odmeri pravdnih stroškov, je toženi stranki

priznalo pravico do zakonskih zamudnih obresti od tako odmerjenih

stroškov šele od izteka roka za plačilo odmerjenih stroškov. Glede na

uspeh s pritožbo je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve

stroškov pritožbenega postopka in sicer za plačano takso za pritožbo

(22.800,00 SIT ter odvetniških stroškov za sestavo pritožbe (250

točk) in materialne stroške (5 točk), povečanih za 20% DDV.