Appeal allowed; German documents without translation violate procedural rules and require remand.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ker je cesija zgolj personalna sprememba terjatve, je tudi za

tovrstne dogovore (glede uporabe prava in pristojnosti sodišča)

smiselno uporabljivo določilo 437. člena ZOR, po katerem preidejo na

prevzemnika terjatve tudi stranske pravice, saj gre za dogovore, ki

so tesno povezani s terjatvijo. Listine, ki jim ni priložen zahtevani

prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče oceniti, zato sodbe, ki temelji

na takšni listini, ni mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 634.001,39 EUR v tolarski

protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v

roku 8 dni (1. točka izreka) in zamudne obresti v višini letni

EURIBOR + 6,90% p.a. in sicer od zneska 582.872,74 EUR od 18.8.2000

do 16.11.2000 ter od zneska 643.001,39 EUR od 17.11.2000 dalje do

dneva plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke

Slovenije na dan plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek za

plačilo obresti je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo še, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega

postopka v višini 1.763.000,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka

uveljavlja proti toženi stranki terjatve iz Pogodbe o dobavi

trgovskega blaga na kredit, ki sta jo dne 3.1.1999 sklenili družba

U. A. GmbH iz Munchna (v nadaljevanju U.) kot kreditodajalec ter

tožena stranka kot kreditojemalec (v nadaljevanju Pogodba o dobavi

blaga na kredit) in sicer kot prevzemnica (fiduciar; cesionar) teh

terjatev po pogodbah o odstopu terjatev v zavarovanje, sklenjenih med

tožečo stranko in družbo U.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta

U. in tožena stranka v Pogodbi o dobavi trgovskega blaga na kredit z

dne 3.1.1999 dogovorila, da se le-ta presoja po

pravu Zvezne republike Nemčije (ZRN) in za morebitne spore iz te

pogodbe dogovorila pristojnost sodišča v Munchnu (7. člen pogodbe).

Ker je cesija zgolj personalna sprememba terjatve, je tudi za

tovrstne dogovore (glede uporabe prava in pristojnosti sodišča)

smiselno uporabljivo določilo 437. člena ZOR, po katerem preidejo na

prevzemnika terjatve tudi stranske pravice, saj gre za dogovore, ki

so tesno povezani s terjatvijo ( dr. M. Juhart, Cesija - Pogodbeni

odstop terjatve, Gospodarski vestnik 1996). V danem primeru bi se

torej sporno razmerje med pravdnima strankama glede na dogovor med

U. in toženo stranko moralo presojati po pravu ZRN in pred sodiščem v

Munchnu. Vendar pa je, kot je to ugotovilo prvostopno sodišče, tožena

stranka na glavni obravnavi dne 20.3.2002 umaknila ugovor

pristojnosti slovenskega sodišča, strinjala pa se je tudi z uporabo

slovenskega prava. Prvostopno sodišče je ob povedanem bilo pristojno

za odločanje o predmetnem sporu in sicer po slovenskem pravu.

Odstop terjatve v zavarovanje je realni kontrakt, s katerim fiduciant

oziroma dolžnik prepusti svojo lastnino (v danem primeru terjatve iz

Pogodbe o dobavi blaga na kredit) fiduciarju oziroma upniku, ta pa se

obenem zaveže, da bo stvar pod določenimi pogoji (plačilo terjatve)

pozneje vrnil (dr. M. Juhart, Cesija - Pogodbeni odstop terjatve,

Gospodarski vestnik, 1996). Fiduciar postane upnik terjatve, ki je

predmet zavarovanja in lahko razpolaga z njo, v skladu z določbo 445.

člena ZOR pa je dolžan kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober

gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjavi,

potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne

terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek, kot to pravilno

ugotavlja prvostopno sodišče. Posledica odstopa v zavarovanje je

prehod terjatve iz premoženja dolžnika zavarovane terjatve v

premoženje upnika, do katerega pride ne glede na obvestilo njenemu

dolžniku. Obvestilo dolžniku ne vpliva na veljavnost pravnega posla,

kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno ocenilo, da

je tožeča stranka aktivno legitimirana za vodenje te pravde.

Dolžnik, fiduciant lahko proti fiduciarnemu cesionarju uveljavlja

ugovore, ki bi jih lahko proti cedentu. Zato se je prvostopno sodišče

utemeljeno ukvarjalo z ugovori tožene stranke, da vtoževana terjatev

ne obstoji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka med

drugim trdila, da je družba U. odstopila vtoževane terjatve družbi

A. d.o.o. s pogodbo z dne 15.5.2000 ter da jo je družba U. o

spremembi upnika tudi obvestila z dopisom z dne 13.6.2000. Glede na

trditev tožeče stranke, da je toženo stranko o prevzemu terjatve

obvestila dne 16.8.2000 in 14.11.2000, bi glede na določilo 439.

člena ZOR (po katerem v primeru, če je upnik odstopil isto terjatev

raznim osebam, pripada le-ta tistemu prevzemniku, o katerem je

odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi

oglasil) terjatev pripadala A. d.o.o. Vendar pa je prvostopno sodišče

ocenilo, da iz predložene pogodbe o odstopu terjatev A. d.o.o. ter

obvestila dolžniku o odstopu terjatve (B 3) izhaja, da ne gre za iste

terjatve kot so vtoževane z utemeljitvijo, da se pogodba o odkupu

terjatev z dne 15.5.2000 nanaša na terjatve, ki so nastale na podlagi

blagovnih kreditov z dne 7.12.1998 v znesku 662.212,50 DEM, dne

28.2.1999 za 200.000 DEM in dne 6.9.1999 v znesku 90.000 DEM, medtem

ko se sporne terjatve nanašajo na pogodbo o dobavi

blaga na kredit z dne 3.1.1999 v višini 600.000 DEM ter aneksov k

pogodbi z dne 7.12.1999 za 100.000 DEM in z dne 18.12.1999 za znesek

240.000 DEM. Blagovni krediti, ki naj bi bili predmet pogodbe o

odkupu terjatev, sklenjene med A. d.o.o. kot kupcem in U. kot

prodajalcem se torej niti datumsko niti zneskovno ne ujemajo s

pogodbo, katere predmet so vtoževane terjatve. Pritožnik v podporo

trditvam, da so bile prodane družbi A. d.o.o. prav vtoževane

terjatve, navaja, da je priča M. izpovedala, da je sodelovanje

potekalo na podlagi "pogodbe o sklenjenem blagovnem kreditu", po

mnenju pritožnika torej zgolj ene pogodbe o blagovnem kreditu. Vendar

pa je M. izpovedal le, da je U., katerega direktor je bil, od SKB

Banke dobil kredit za izvrševanje poslov dobave blaga slovenskim

kupcem na podlagi blagovnega kredita. Res pa je K., ki je bil

zakoniti zastopnik tožene stranke, izpovedal, da je bila z

U. sklenjena ena pogodba o dobavi trgovskega blaga na kredit in več

aneksov, sklenili pa so tudi druge pogodbe, vendar ne ve, na kaj so

se nanašale. Vendar pa navedeni izpovedbi po oceni pritožbenega

sodišča sami po sebi še ne dokazujeta, da je bila sklenjena le ena

pogodba o blagovnem kreditu. Trditve, da so bile sporne terjatve

odstopljene družbi A. d.o.o. ne dokazuje niti izpovedba K., da naj bi

bile predmet pogajanj o odstopu terjatev terjatve v znesku okoli

900.000 DEM, kar naj bi ustrezalo seštevku terjatev po pogodbi o

prodaji terjatev družbi A. d.o.o.. Omenjene izpovedbe prič ob tem, da

je tožena stranka predložila pogodbo o odkupu terjatev (torej

listinski

dokaz), iz katerega ne izhaja, da so bile družbi A. d.o.o. prodane

prav sporne terjatve, za odločitev niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da

zgolj navedba K., da je čudno, da pogodba z njegove strani ni

parafirana, ne zadošča za sklep, da pogodba o dobavi trgovskega blaga

na kredit, in aneksi k njej niso verodostojni, še zlasti, ker tožena

stranka drugih dokazov v tej smeri ni predložila niti predlagala.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko ugovoru tožene

stranke, da so bile vtoževane terjatve odstopljene A. d.o.o., ni

sledilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru

na tožbo trdila, da so bile terjatve, ki so bile predmet odstopa po

pogodbah o odstopu terjatev med tožečo stranko in družbo U. že

dejansko poplačane družbi U.. Trdila je, da iz dokumentacije, ki jo

je predložila tožeča stranka ni razvidno, da bi terjatve družbe

U. do tožene stranke dejansko obstajale ter da bo tožeča stranka

morala predložiti dobavnice oziroma kopije dobavnic, iz katerih bo

razvidno, kdaj in v kakšni vrednosti je tožena stranka prejela blago

od družbe U. po pogodbi o dobavi trgovskega blaga, katere fakture so

bile izstavljene na podlagi teh dobav in kdaj so bile izstavljene.

Trdila je, da sama pogodba o dobavi trgovskega blaga na kredit ne

dokazuje obstoja nobene terjatve. Tožeča stranka je na takšne trditve

tožene stranke odgovorila, da ji je U. dne 9.8.2000 izročil overjen

seznam terjatev (neplačanih faktur), ki jih je do višine odstopljenih

terjatev izkazoval v poslovnih knjigah do tožene stranke po zgoraj

navedeni pogodbi o dobavi trgovskega blaga na kredit. Kot dokaz

obstoja terjatev je priložila neplačane fakture v skupnem znesku

1.240.000 DEM, s pripombo, da zaenkrat še

neprevedene v slovenski jezik, toženi stranki pa v presojo. Trdila

je, da tožena stranka za svoje trditve, da kreditojemalcu,

U., ni nič dolžna, ni predložila nobenega dokaza. Trdila je, da je

tožena stranka prav na podlagi predloženih listin lahko carinila in

uvozila blago, ki ga je dobavilo podjetje U..

Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 20.3.2002 dodatno trdila,

da spisek odprtih terjatev ni sklepčen, da faktur pri pregledu

dokumentacije ni našla ter da glede na navedeno dobave niso bile

izvršene. Trdila je, da v dokumentaciji ni našla ne faktur, ne

pogodb, ne dobavnic. Tožena stranka je torej smiselno trdila, da ji

blago ni bilo dobavljeno. Nadalje pa je trdila, da je blago poravnala

družbi U., kar je (glede na to, da ni podala drugih trditev v zvezi s

tem) nelogično ob njeni prejšnji trditvi, da ji blago ni bilo

dobavljeno.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za svoje

trditve, da je blago že poravnala, tudi sicer ni predložila nobenega

dokaza. Nadalje pa je ocenilo je, da je seznam neporavnanih

obveznosti, podpisan s strani takratnega direktorja U., opremljen z

žigom in datumom, kateremu so priložene vse fakture s celotnim in po

posameznih artiklih specificiranim seznamom odposlanih stvari in

prevozne listine, iz katerih je razvidno, da je bilo blago

odpremljeno prav k toženi stranki (priloge A 26 do A 29), dokaz, na

podlagi katerega je mogoče zaključiti, da je tožena stranka blago

dobila, a ga ni plačala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopno sodišče oceno o obstoju vtoževanih terjatev gradilo na

listinah, sestavljenih v nemškem jeziku, na kar pritožnik utemeljeno

opozarja. V skladu z določilom 2. odstavka 226. člena ZPP mora biti

listini, na katero se sklicuje stranka v dokaz svojih navedb,

sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Listine, ki

jim ni priložen zahtevani prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče

oceniti, zato sodbe, ki temelji na takšni listini, ni mogoče

preizkusiti. Pritožnikovi očitki prvostopnemu sodišču, da ni moglo na

podlagi faktur, ki so v nemškem jeziku, ugotoviti, da so bile

izstavljene toženi stranki, niti na podlagi katere pogodbe med družbo

Unimercat in toženo stranko naj bi bile izstavljene, in posledično

temu ni moglo ugotoviti obstoja terjatve, ki naj bi bile odstopljene

v zavarovanje tožeči stranki, zlasti ne višini le-teh, so torej

utemeljeni. Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče iz dokazov

na list.št. A 26 do A 29, ki so v nemškem jeziku, ugotovilo, da naj

bi bilo blago odpravljeno prav k toženi stranki oziroma, da naj bi

šlo za prevozne listine. Ker je odločilnega pomena prav ugotovitev,

ali je bilo blago, ki ga vtožuje tožeča stranka, toženi stranki

dobavljeno, zaključek sodišča o tem pa temelji na listinah, ki niso

prevedene v slovenski jezik, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom tudi, ko pravi, da se je

prvostopno sodišče pri ocenjevanju predloženih računov neutemeljeno

sklicevalo na Slovenski računovodski standard št. 21 v povezavi s 50.

čl. Zakona o gospodarskih družbah, v kolikor se je na navedene

predpise sklicevalo v zvezi s presojo pravilnosti sestave računov.

Račune je izdala nemška družba, zato je za vprašanje pravilnosti

izstave le-teh relevantno nemško pravo. Očitki o zmotni uporabi

materialnega prava v tem delu so torej utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi ugodilo, izpodbijano

sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo

sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

Prvostopno sodišče naj v novem postopku pozove tožečo stranko k

predložitvi listin, ki jih je predložila v dokaz svojih trditev

(zlasti trditev, da je bilo blago dobavljeno toženi stranki) v

nemškem jeziku, v slovenski jezik

( 2.odstavek 226.člena ZPP), nato pa naj na podlagi ocene izvedenih

dokazov ponovno odloči o tožbenem zahtevku.