Court upheld jurisdiction agreement modification between parties without consent of non-involved third party.

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

[JEDRO]

Dogovor o sodni pristojnosti pa predstavlja samostojno pogodbeno

podlago, s katero podpisniki tovrstnega dogovora opredelijo

pristojnost sodnega organa za odločanje v morebitnem sporu. V kolikor

je takšen dogovor sklenilo več pogodbenih strank iz večstranskega

pogodbenega razmerja, v okviru katerega lahko nastopijo različna

sporna razmerja, to ne izključuje možnosti, da posamezni pogodbeni

stranki kasneje takšen dogovor v zvezi s spornimi vprašanji, ki se

tičejo zgolj njunih medsebojnih razmerij, uredita na drugačen način,

kar pomeni, da za spremembo predhodnega dogovora ne potrebujeta

soglasja pogodbene stranke, ki se je morebitno sporno razmerje ne

tiče. Zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se sklicuje tudi

tožeča stranka, kot osnovno pravilo za razlago pogodbe kot

avtonomnega prava napotuje na 1. odst. 99. čl., kjer je določeno, da

se pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V tem delu se torej

vprašanje pomena in učinkov pogodbe kaže kot vprašanje materialnega

prava. Korekcijo objektivnemu kriteriju iz 1. odst. 99. čl. ZOR

predstavlja 2. odst. istega člena, ko se materialno pravo ne opira

zgolj na besedilo pogodbe, temveč se ugotavlja tudi skupen namen

pogodbenikov v okviru načel obligacijskega prava. To pravilo pa mora

sodišče uporabiti samo takrat, kadar se učinkov pogodbe ne da

razložiti zgolj z upoštevanjem pravila iz 1. odst. 99. čl. ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10.5.2004 ugotovilo

nepristojnost sodišča Republike Slovenije za odločitev v obravnavanem

sporu in tožbo zavrglo. Tožeči stranki pa je naložilo povrnitev

stroškov tega postopka v višini 434.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 10.5.2004 do plačila. S sklepom z dne 5.7.2004 pa je

sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo še povrnitev stroškov

tožene stranke v zneksu 741.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Zoper oba sklepa je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbi iz

vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu

sodišču predlagala, da izpodbijana sklepa razveljav in zadevo vrne v

nov postopek.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 10.5.2004.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o nepristojnosti sodišča Republike

Slovenije za odločanje o sporu oprlo na naslednje dejanske

ugotovitve:

- tožeča stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji;

- tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Nemčiji.

- s Pogodbo o zastopanju, nakupu, prodaji in oblikovanju blagovne

znamke, ki sta jo dne 17.6.1997 sklenili pravdni stranki, so se

pogodbene stranke v 9. členu dogovorile za pristojnost sodišča v

Ljubljani;

- pravdni stranki sta z izmenjavo pisnih vlog z dne 15.5.2000 in

16.6.2000 sklenili nov dogovor o pristojnosti in sicer sta za

pristojno sodišče za odločanje v sporu določili Deželno sodišče

v Mnchnu I - senat za trgovske zadeve.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev

prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka preko svojega pooblaščenca

toženi stranki z dopisom z dne 15.5.2000 (B 10) predlagala dogovor o

sodni pristojnosti za morebiten pravni spor pri Deželnem sodišču v

Mnchnu, kakor tudi, da je tožena stranka preko svojega pooblaščenca

s pisno vlogo z dne 20.6.2000 navedeno ponudbo sprejela. Tožeča

stranka pa v pritožbi kot materilanopravno zmotna napada sklepanja

sodišča prve stopnje o učinkih tako doseženega soglasja volje obeh

pravdnih strank.

Pritožnik v pritožbi izpodbija učinke tako sklenjenega dogovora s

trditvijo, da takšen dogovor ne more učinkovati na predhodno sklenjen

dogovor o sodni pristojnosti sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz

pogodbe z dne 17.6.1997 (A 3), saj je bila navedena pogodba sklenjena

med tremi pogodbenimi strankami, zato bi tudi sprememba takšne

pogodbe učinkovala zgolj pod pogojem dogovora med vsemi tremi

podpisnicami pogodbe. Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega

sodišča pravno zmotno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve

stopnje, je pogodba z dne 17.6.1997 po svoji naravi mešana pogodba,

ki ureja različna medsebojna razmerja pogodbenih strank. V razmerju

med pravdnima strankama je pogodba urejala posredniško razmerje.

Dogovor o sodni pristojnosti pa predstavlja samostojno pogodbeno

podlago, s katero podpisniki tovrstnega dogovora opredelijo

pristojnost sodnega organa za odločanje v morebitnem sporu. Takšen

dogovor predpostavlja soglasje pogodbenikov, da se v okviru pogodbene

avtonomije določi sodni organ, pristojen za reševanje medsebojnih

sporov. Tovrsten dogovor je dopuščen tako glede konkretno

opredeljenega spornega razmerja, kakor tudi glede potencialnih

spornih razmerij, ki so določljivo opredeljeni s samim dogovorom. V

kolikor je takšen dogovor sklenilo več pogodbenih strank iz

večstranskega pogodbenega razmerja, v okviru katerega lahko nastopijo

različna sporna razmerja, to ne izključuje možnosti, da posamezni

pogodbeni stranki kasneje takšen dogovor v zvezi s spornimi

vprašanji, ki se tičejo zgolj njunih medsebojnih razmerij, uredita na

drugačen način, kar pomeni, da za spremembo predhodnega dogovora ne

potrebujeta soglasja pogodbene stranke, ki se je morebitno sporno

razmerje ne tiče. S tem pa je ovržena pritožbena trditev, da bi za

uveljavitev spremembe dogovora o sodni pristojnosti, ki sta ga

sklenili pravdni stranki, bilo potrebno soglasje tretje pogodbene

stranke iz osnovne pogodbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega

stanja glede sklenjenega dogovora, na katerega se sklicuje tožena

stranka. Tožeča stranka s tem v zvezi očita prvostopnemu sodišču, da

ni izvedlo dokazov tožeče stranke, na osnovi katerih bi ugotovilo

pravi namen in kontekst predloga tožeče stranke za dogovor o krajevni

pristojnosti sodišča v Mnchnu. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da se

je navedeni predlog pooblaščenca tožeče stranke toženi stranki

nanašal zgolj na pogodbo o odstopu terjatve, ki pa med pogodbenima

strankama ni bila sklenjena, zato tudi dogovor o krajevni

pristojnosti nima učinka. S takšnimi naziranji se pritožbeno sodišče

ne strinja. Ker tožeča stranka ne izpodbija, da je tožena stranka z

dopisom z dne 20.6.2000 sprejela s strani tožeče stranke predlagani

dogovor o sodni pristojnosti z dne 15.5.2000, je bila naloga

prvostopnega sodišča, da v okviru razlagalnih pravil, ki veljajo za

razlago pogodb, ugotovi učinke tako sklenjenega dogovora med

pravdnima strankama. Zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se

sklicuje tudi tožeča stranka, kot osnovno pravilo za razlago pogodbe

kot avtonomnega prava napotuje na 1. odst. 99. čl., kjer je določeno,

da se pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V tem delu se torej

vprašanje pomena in učinkov pogodbe kaže kot vprašanje materialnega

prava. Korekcijo objektivnemu kriteriju iz 1. odst. 99. čl. ZOR

predstavlja 2. odst. istega člena, ko se materialno pravo ne opira

zgolj na besedilo pogodbe, temveč se ugotavlja tudi skupen namen

pogodbenikov v okviru načel obligacijskega prava. To pravilo pa mora

sodišče uporabiti samo takrat, kadar se učinkov pogodbe ne da

razložiti zgolj z upoštevanjem pravila iz 1. odst. 99. čl. ZOR. To

pomeni, da mora sodišče ugotavljati pravi namen pogodbenikov (kot

dejansko vprašanje) zgolj v primeru, če gre za pogodbeno določilo, iz

besedila katerega pomen ni jasno razviden. Pri tem pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da za nujnost ugotavljanja učinkov pogodbe po 2. odst.

99. čl. ZOR ne zadostujejo zgolj trditve ene od pravdnih strank o

spornosti pogodbenega določila. Pravdna stranka, ki se na spornost

sklicuje, mora s svojimi trditvami vzbuditi tolikšen dvom v pogodbeno

določilo, da je omajan objektivni kriterij pravila iz 1. odst. 99.

čl. ZOR.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve

stopnje (čeprav se na citirano materialnopravno določbo izrecno ne

sklicuje) očitno zavzelo stališče, da je dogovor med pravdnima

strankama, ki izhaja iz ponudbe tožeče stranke z dne 15.5.2000 in

podanim soglasjem tožene stranke z dne 16.6.2000 tako jasen, da ne

vzbuja dvomov oz. nejasnosti glede učinkov tovrstnega dogovora, v

posledici česar sodišče prve stopnje ni videlo potrebe po razlagi

sklenjenega dogovora v smislu 2. odst. 99. čl. ZOR. S takšnimi

ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri tem ni mogoče

soglašati s pritožbenimi navedbami, da naj bi iz besedila citirane

ponudbe pooblaščenca tožeče stranke z dne 15.5.2000 izhajalo, da se

predlog glede klavzule o krajevni pristojnosti sodišča nanaša na

pogodbo o odstopu terjatve in ne na že podpisano tripartitno pogodbo.

Iz navedene vloge nedvoumno izhaja, da se ponudba nanaša na način

reševanja spornega razmerja, ki izhaja iz po mnenju tožeče stranke

odprte terjatve do tožene stranke. Tožeča stranka je s tem v zvezi

izrecno toženi stranki zagrozila, da bo za uveljavitev svojega

upravičenja uveljavljala sodno varstvo z vložitvijo tožbe v kolikor

zadeva ne bo sporazumno rešena (glej predzadnji odstavek dopisa na

list. št. B 10). Ob taki grožnji z vložitivijo tožbe pa je tožeča

stranka "preventivno predlagala dogovor o sodni pristojnosti za

morebitni pravni spor pri Deželnem sodišču Mnchen I - senat za

trgovske zadeve". Takšna ponudba tožeče stranke torej ne vzbuja

nobenega dvoma, da se predlagani dogovor o sodni pristojnosti nanaša

na sporno terjatev, ki izhaja iz tristranskega razmerja po pogodbi z

dne 17.6.1997. S sprejemom ponudbe tožeče stranke s strani tožene

stranke z vlogo z dne 20.6.2000 sta torej pravdni stranki izrecno

dogovorili sodno pristojnost za reševanje konkretnega spornega

razmerja med pravdnima strankama tako, da je za odločanje pristojno

navedeno sodišče v Mnchnu. Ob tako jasnem pogodbenem določilu se

prvostopnemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z dejanskimi

okoliščinami iz 2. odst. 99. čl. ZOR, zato so pritožbeni očitki glede

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokazov,

ki jih je za razlago navedenega dogovora ponudila tožeča stranka,

neutemeljeni. Prvostopno sodišče je torej na podlagi uporabe

materialnega pogodbenega prava v smislu 1. odst. 99. čl. ZOR pravilno

ugotovilo, da so podane okoliščine iz 3. odst. 18. čl. ZPP, ki

izključujejo pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v

konkretnem sporu, v posledici česar je odločitev o zavrženju tožbe

materialnopravno pravilna.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega

sklepa ni ugotovilo nobenih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

čl. ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. tč.

365. čl. ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 5.7.2004.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom toženi stranki priznalo

dodatne stroške pravdnega postopka v znesku 741.180,00 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za dodatne

stroške, ki jih je tožena stranka priglasila v roku iz 3. odst. 163.

čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka je akcesorne narave in je torej odvisna

od odločitve o glavni stvari. Pravno zmotna je pritožbena navedba, da

bi odločitev o stroških postopka sodišče prve stopnje moralo

prepustiti pritožbenemu sodišču. V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP

odloča pritožbeno sodišče o stroških vsega postopka zgolj v primeru,

če s svojo odločbo spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo

pravno sredstvo oz. če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže. V

primeru, ko je prvostopno sodišče zavrglo tožbo, tožena stranka pa je

v zakonskem roku priglasila dodatne pravdne stroške, je sodišče prve

stopnje o tem predlogu moralo odločiti v skladu s 3. odst. 163. čl.

ZPP. Akcesornost odločitve o pravdnih stroških pa pomeni, da je usoda

odločitve v izpodbijanem sklepu odvisna od usode sklepa o glavni

stvari. Ker je pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedene razloge

pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prvostopnega sodišča o

zavrženju tožbe zavrnilo, je ob pomanjkanju pritožbenih trditev, ki

se nanašajo na samo višino odmerjenih stroškov z izpodbijanim

sklepom, odločitev prvostopnega sodišča preizkušalo zgolj v okviru

uradnega preizkusa po 2. odst. 350. čl. ZPP. Ker pritožbeno sodišče v

tem okviru ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev pravdnega postopka,

na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke

tudi v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365.

čl. ZPP).