Appeal allowed: Claim dismissed due to bankruptcy set-off; defendant pays creditor's legal costs.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico

1.241.003,00 SIT, zakonske zamudne obresti od 786.240,00 SIT od

28.1.1998 do plačila, od 137.513,00 SIT od 8.1.1999 do plačila, od

317.250,00 SIT od 9.1.1999 do plačila",

zavrne, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.

.... z dne ... pa se v 1. točki izreka razveljavi.

Zgoraj navedeni sklep o izvršbi ostane v 3. točki izreka (za

izvršilne stroške z obrestmi) v veljavi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 53.680,00 SIT njenih

pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 229.450,00 SIT

njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Čim je torej prvostopno sodišče preložilo narok, zato, da bi tožeča

stranka lahko odgovorila na vlogo tožene stranke, je strankam odprlo

možnost navajanja novih dejstev, ki se navezujejo na dejstva iz

prejšnjih vlog in možnost predlaganja novih dokazov, vse do

naslednjega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogojem iz 2.

odstavka 286. člena ZPP, vse do zaključka glavne obravnave.

Zgolj dejstvo, da tožena stranka svoje terjatve v stečajnem postopku

nad tožečo stranko ni prijavila, še ne pomeni, da je terjatev

izgubila, saj ZPPSL v 2. odstavku 117. člena celo sam določa, da se

terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva začetka stečajnega postopka

pobotati in veljajo za pobotane, ne prijavijo v stečajno maso. Takšen

pobot torej učinkuje po samem zakonu, posebna pobotna izjava pa ni

potrebna, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1.

in 3. točki izreka (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da

je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini

217.200,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo določbo 286. člena ZPP, po kateri mora stranka najkasneje

na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so

potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so

potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in

ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke pa lahko na poznejših

narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove

dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem

naroku (2. odstavek 286. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče tožeči stranki

na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17.4.2003 podelilo rok za

odgovor na vlogo tožene stranke, nato toženi stranki rok za odgovor

na vlogo tožeče stranke, na naroku dne 19.6.2003 pa ponovno tožeči

stranki rok za odgovor na vlogo tožene stranke. Prvostopno sodišče je

s tem, ko je preložilo narok dne 17.4.2003 (in 19.6.2003) prav zato,

da bi tožeča stranka lahko odgovorila na vlogo tožene stranke in tako

tožeči stranki dopustilo navajati nova dejstva in predlagati nove

dokaze zanje, s tem tudi toženi stranki dopustilo, da v odgovoru na

vlogo tožeče stranke z dne 22.4.2003 navaja nova dejstva (ki se sicer

navezujejo na dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v navedeni

vlogi) in predlaga dokaze zanje. Pod pogojem iz 2. odstavka 286.

člena ZPP namreč lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo

vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na

naroku in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Čim je torej

prvostopno sodišče preložilo narok, zato, da bi tožeča stranka lahko

odgovorila na vlogo tožene stranke, je strankam odprlo možnost

navajanja novih dejstev, ki se navezujejo na dejstva iz prejšnjih

vlog in možnost predlaganja novih dokazov, vse do naslednjega naroka

za glavno obravnavo oziroma pod pogojem iz 2. odstavka 286. člena

ZPP, vse do zaključka glavne obravnave. Zaključki prvostopnega

sodišča, da se navedbe in dokazi predloženi s pripravljalno vlogo

tožene stranke z dne 13.6.2003 ne upoštevajo, ker tožena stranka ni

navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem

naroku, so ob povedanem v nasprotju s postopanjem sodišča, ki je

strankam samo dopustilo navajati nova dejstva in predlagati nove

dokaze zanje in tako v nasprotju z določbo 4. odstavka 286. člena

ZPP. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče sprejelo

dokazni sklep šele na zadnjem naroku dne 3.7.2003 in vpogledalo vse

listine v spisu, torej tudi tiste, ki jih je tožeča stranka

predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Prav ima pritožnik

tudi, ko pravi, da je bilo prelaganje naroka nepotrebno, v kolikor je

prvostopno sodišče menilo, da sta pravdni stranki prekludirani z

navajanjem novih dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno

obravnavo. Prvostopno sodišče torej določilo 286. člena ZPP ni

pravilno uporabilo. Vendar pa navedena kršitev na samo odločitev v

zadevi ni vplivala, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zmotno

uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožena stranka je

namreč v ugovoru trdila, da tožeči ne dolguje ničesar, ker ji tožeča

dolguje še približno 8.028.625,00 SIT. Tožeča stranka je na takšne

trditve tožene stranke odgovorila, da so le-te neresnične in

neutemeljene, da je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek

dne 2.3.2003, da bi tožena stranka morala svojo domnevno terjatev, ki

jo zatrjuje v ugovoru, prijaviti v roku dveh mesecev od dneva objave

začetka stečajnega postopka v Uradnem listu, da v navedenem zakonskem

roku terjatve ni prijavila, niti je ni prijavila kdaj kasneje, kar

pomeni, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji (in

tudi ni nikoli obstajala). Nato pa je tožena stranka v vlogi z dne

17.4.2003, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo

(in se torej za navedbe v njej in dokaze, ki jih je predložila,

šteje, kot da jih je podala na naroku), trdila, da beleži do tožeče

stranke terjatev v znesku 8.028.625,00 SIT po priloženih računih, da

terjatve tožeče stranke načeloma priznava, vendar pa so se z dnem

začetka stečaja do vtoževane višine pobotale s terjatvami tožene

stranke, v skladu s 117. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju

in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Zato ji zatrjevano terjatev ni

bilo treba priglašati v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Tožena

stranka je navedeni vlogi priložila račune in izpisek odprtih postavk

na dan 21.3.2003. Ob takšnih trditvah in dokazih, ki jih je

predložila tožena stranka v utemeljitev svoje terjatve do tožeče

stranke, pa se je trditveno in dokazno breme prevalilo na tožečo

stranko. Tožeča stranka pa je v svoji vlogi z dne 22.4.2003 le

ponovila svoje prejšnje navedbe, da tožena stranka svoje terjatve v

stečajnem postopku ni prijavila, da o pobotu ni obvestila stečajnega

upravitelja tožeče stranke ter da terjatev tožene stranke zato ne

obstoji in ni nikoli obstajala. Takšne trditve tožeče stranke pa so

presplošne, da bi s svojim ugovorom, da terjatev tožene stranke ne

obstoji, lahko uspela. Tožeča stranka bi bila namreč na trditve

tožene stranke, da ima do tožeče stranke terjatev, ki jih je

podkrepila z listinami, ki izkazujejo iz česa ta terjatev izvira,

dolžna konkretno odgovoriti, zakaj meni, da terjatev, ki jo tožena

stranka izkazuje s predloženimi računi in izpiskom odprtih postavk,

ne obstoji. Je pa v svoji vlogi zgolj ponovila svoje prejšnje trditve

in pavšalno odgovorila, da terjatev ne obstoji. Ob takšnih trditvah

tožeče stranke pa je tožena stranka s svojimi trditvami in dokazi, ki

jih je predložila zanje, v zadostni meri izkazala zatrjevano

terjatev. Zgolj dejstvo, da tožena stranka svoje terjatve v stečajnem

postopku nad tožečo stranko ni prijavila, še ne pomeni, da je

terjatev izgubila, saj ZPPSL v 2. odstavku 117. člena celo sam

določa, da se terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva začetka

stečajnega postopka pobotati in veljajo za pobotane, ne prijavijo v

stečajno maso. Takšen pobot torej učinkuje po samem zakonu, posebna

pobotna izjava pa ni potrebna, kot to pravilno ugotavlja prvostopno

sodišče. Gre torej za materialnopravni pobot, zaradi katerega

terjatev preneha obstajati zaradi začetka stečajnega postopka.

Upniki, katerih terjatve so pobotane, morajo obvestiti o pobotu

stečajnega upravitelja, če ne obvestijo stečajnega upravitelja, pa

odgovarjajo za škodo in stroške (5. odstavek 117. člena ZPPSL).

Pritožbeno sodišče po pregledu računov, ki jih je predložila tožena

stranka, ugotavlja, da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke

na dan začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (2.3.2000)

znašala več, kot znaša terjatev tožeče stranke. Terjatev tožeče

stranke je torej prenehala zaradi pobota s terjatvijo tožene stranke.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke ob povedanem ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožene stranke ugodilo in

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo

(4. točka 358. člena ZPP).

Ker tožena stranka o pobotu ni obvestila stečajnega upravitelja, je v

skladu z določbo 5. odstavka 117. člena ZPPSL dolžna povrniti tožeči

stranki stroške, ki so ji v tej pravdi nastali do obvestila o pobotu.

To so stroški izvršilnega postopka, v znesku 49.491,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi, to je

od dne 29.6.2001 dalje do plačila ter stroški pripravljane vloge

tožeče stranke z dne 24.4.2002 v znesku 53.680,00 SIT. Ti

predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo vloge v

znesku 44.000,00 SIT (400 odvetniških točk), 20 % DDV v znesku

8.800,00 SIT ter administrativne stroške v znesku 880,00 SIT. Stroški

so odmerjeni v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP

odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi

propadla, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v

znesku 229.450,00 SIT. Ti predstavljajo takso za ugovor zoper sklep o

izvršbi v znesku 15.300,00 SIT, nagrado odvetnici tožene stranke za

sestavo dveh pripravljalnih vlog, za zastopanje na narokih za glavno

obravnavo, za posvet s stranko in poročilo stranki, v znesku

176.000,00 SIT (1.600 odvetniških točk), 20 % davek na dodano

vrednost v znesku 35.200,00 SIT, PTT stroške v znesku 550,00 SIT ter

stroške fotokopiranja v znesku 2.400,00 SIT. Stroški tožene stranke

so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili

taksne in odvetniške tarife. Tožeča stranka pa glede na neuspeh v

pravdi nosi sama svoje nadaljnje (razen zgoraj priznanih v znesku

53.680,00 SIT) pravdne in pritožbene stroške.