Appeal allowed; first instance court erred by applying warranty rules instead of general liability for consequential damages.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1., 3. in 4. točki

izreka razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo,

sklicujoč se na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi

tožeči stranki pravočasno reklamirala kvaliteto njenih proizvodov in

škodo, ki naj bi jo ti njeni proizvodi povzročili, s čemer ni

izpolnil pogojev za uveljavljanje odškodnine v smislu 488. člena in

2. odstavka 500. člena ZOR. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je

materialnopravno zmotno. Tožena stranka je v pobot uveljavljala

škodo, ki naj bi ji nastala na transportnem traku ter na

obdelovancih, ki so se obdelovali z brusi tožeče stranke. Kot škodo

pa je uveljavljala tudi povečane stroške dodatnega delavca, ki so

nastali v posledici slabe kvalitete dobavljenih brusov. Gre torej za

uveljavljanje tako imenovane refleksne škode, za uveljavljanje katere

se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (3.

odstavek 488. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah št.... z dne ....

obdržalo v veljavi za znesek 510.975,30 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zneska:

- 36.845,20 SIT od 19.10.1995 do plačila

- 11.852,90 SIT od 22.5.1998 do plačila

- 166.313,00 SIT od 13.2.1996 do plačila

- 32.781,00 SIT od 3.4.1996 do plačila

- 201.191,20 SIT od 31.4.1996 do plačila

- 61.992,00 SIT od 29.4.1996 do plačila (1. točka izreka). Sklep o

izvršbi pa je razveljavilo za znesek 317.810,60 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zneska:

- 15.790,80 SIT od 19.10.1995

- 89.942,40 SIT od 3.2.1996

- 14.049,00 SIT od 3.4.1996

- 86.224,80 SIT od 21.4.1996

- 26.568,00 SIT od 29.4.1996

- 85.235,60 SIT od 22.5.1996 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo

(2. točka izreka). Hkrati je ugotovilo, da toženčev v pobot

uveljavljeni zahtevek v znesku 1.600.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi ne obstaja (3. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

645.492,00 SIT (4. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka in

pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako,

da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da

ugotovi, da je terjatev tožeče stranke pobotana s terjatvijo tožene

stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da iz pritožbe ni razvidno v katerem delu pritožnica

izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje sodbo

preizkušalo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni uspela v

sporu, to je v 1., 3. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe (1.

odstavek 350. člena ZPP).

Glede obstoja terjatve tožeče stranke:

Pritožba je neutemeljena v tistem delu, v katerem očita sodišču prve

stopnje, da se ni opredelilo do ugovora tožene stranke glede višine

terjatve tožeče stranke iz vtoževanih računov, sklicujoč se na

previsoko zaračunane cene glede na cenike tožeče stranke. Res je

tožena stranka ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi postavila

trditev, da je tožeča stranka zaračunala dobavljena orodja po

bistveno višjih cenah, kot so bile dogovorjene med pravdnima

strankama, sklicujoč se na cenik z veljavnostjo od 1.1.1995 (B5). Pri

tem pa tožena stranka ni ponudila ustreznih trditev, s katerimi bi

pojasnila, kakšna naj bi bila pravilno obračunana cena dobavljenega

blaga glede na predložen cenik, ki vsebuje štiri strani različnih

postavk z oznakami, ki niso skladne s specifikacijo blaga na

vtoževanih računih. Tako je tovrsten ugovor tožene stranke šteti kot

prepavšalnega, zato sodišču prve stopnje s tem v zvezi ni mogoče

očitati kršitve postopka, ker se do takšnega ugovora ni izrecno

opredelilo.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem izpodbija

ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela

dokazati, da je terjatev tožeče stranke prenehala v posledici

dogovora med pravdnima strankama, da zaradi škode, ki je nastala

toženi stranki zaradi nekvalitetno dobavljenih proizvodov tožeče

stranke, druga od druge ne bosta zahtevali ničesar. Sodišče prve

stopnje je do takšnega zaključka prišlo na podlagi ocene izvedenih

dokazov in sicer predvsem na podlagi neskladnih izpovedi same tožene

stranke o tem, kdaj in kako naj bi prišlo do tako zatrjevanega

dogovora. Na strani tožene stranke, ki je tak dogovor zatrjevala, je

bilo dokazno breme glede sklenitve tovrstnega dogovora. Tudi po

mnenju pritožbenega sodišča je na podlagi neskladnih izpovedi same

tožene stranke ob zanikanju tovrstnega dogovora s strani priče J.

D., ki naj bi po trditvi tožene stranke v imenu tožeče stranke

sklenila tovrstni dogovor, pravilen zaključek sodišča prve stopnje,

da tožena stranka ni uspela z gotovostjo izkazati tako zatrjevanega

dogovora, v posledici katerega naj bi prenehala terjatev tožeče

stranke. Pritožnica s tem v zvezi neutemeljeno očita sodišču prve

stopnje bistveno kršitev postopka, češ da se ni določno izreklo glede

dokazne vrednosti izpovedi prič G.D. in B. I. glede sklenitve tako

zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama. Iz zapisnika o

zaslišanju priče B.I. (list. št. 44 in 45) je razvidno, da se njegova

izpoved ne nanaša na vprašanje sklenitve zatrjevanega dogovora o

prenehanju terjatev, medtem ko je priča G. D. v svoji izpovedi sicer

potrjevala trditve o sklenitvi dogovora, kar je povzelo tudi sodišče

prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe. Sodišče prve stopnje pa je

očitno kot ključno za oceno tako zatrjevanih dejstev upoštevalo

neskladja v izpovedi tožene stranke glede tega kdaj in v kakšnih

okoliščinah naj bi prišlo do tovrstnega ugovora. S tem v zvezi tožena

stranka tudi v svojih trditvenih navedbah ni ponudila konkretiziranih

trditev, prav tako pa tudi priča G.D., na izpoved katere se sklicuje

pritožnica s tem v zvezi ni ponudila ustreznih pojasnil, zato je

očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njene izpovedi,

neutemeljen.

Glede utemeljenosti pobotnega ugovora:

Tožena stranka je podrejeno ugovoru prenehanja terjatve tožeče

stranke, katerega je, kot je bilo obrazloženo zgoraj, sodišče prve

stopnje pravilno zavrnilo, uveljavljala procesni pobotni ugovor in

sicer za škodo, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zaradi

nekvalitetno dobavljenih brusov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje

je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, sklicujoč se na

ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožeči stranki

pravočasno reklamirala kvaliteto njenih proizvodov in škodo, ki naj

bi jo ti njeni proizvodi povzročili, s čemer ni izpolnil pogojev za

uveljavljanje odškodnine v smislu 488. člena in 2. odstavka 500.

člena ZOR. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je materialnopravno

zmotno. Tožena stranka je v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji

nastala na transportnem traku ter na obdelovancih, ki so se

obdelovali z brusi tožeče stranke. Kot škodo pa je uveljavljala tudi

povečane stroške dodatnega delavca, ki so nastali v posledici slabe

kvalitete dobavljenih brusov. Gre torej za uveljavljanje tako

imenovane refleksne škode, za uveljavljanje katere se uporabljajo

splošna pravila o odškodninski odgovornosti (3. odstavek 488. člena

ZOR), na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v napotku sodišču

prve stopnje v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa opr. št. I Cpg

698/2003 z dne 30.9.2004. Ker za uveljavljanje refleksne škode ni

potrebno izkazovati posebnih predpostavk, ki so predpisane za

uveljavljanje jamčevalnih zahtevkom iz 1. odstavka 488. člena ZOR

oziroma odškodninskega zahtevka iz 2. odstavka 488. člena ZOR, za

odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora ne more biti relevantno

vprašanje ali je tožena stranka o napaki blaga pravočasno obvestila

tožečo stranko v smislu 1. odstavka 484. člena ZOR, kot je zmotno

utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker se sodišče

prve stopnje zaradi navedenega materialnopravno zmotnega izhodišča ni

ukvarjalo z vprašanjem obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti,

je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je

podan razveljavitveni razlog po 355. členu ZPP.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti v

navedeni smeri predlagane dokaze in o pobotnem ugovoru odločiti v

smislu 3. odstavka 319. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se v izogib

ponavljanju sklicuje tudi na napotke, ki jih je v zvezi z izvajanjem

dokazov že podalo v razveljavitvenem sklepu z dne 30.9.2004. Sodišče

prve stopnje pa bo ob ponovnem odločanju moralo upoštevati, da je

potrebno v okviru odločanja o pobotnem ugovoru odločiti o obstoju

terjatve (in ne zahtevka kot v 3. točki izreka izpodbijane sodbe)

tožene stranke. Prav tako pa je potrebno upoštevati, da ima lahko

učinek pravnomočnosti odločitev o v pobot uveljavljani terjatvi samo

do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.

Ker je odločitev o dajatvenem zahtevku tožeče stranke kot izhaja iz

1. točke izreka izpodbijane sodbe akcesorna glede na odločitev o

pobotnem ugovoru, je bilo v posledici razveljavitve odločitve o

zavrnitvi pobotnega ugovora potrebno razveljaviti tudi dajatveni del

sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena

ZPP.