Appeal court reversed first instance judgment on VAT inclusion in contract price and unjust enrichment claims.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem 1. in

3. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št.... z dne

.... se razveljavi v 1. točki izreka za znesek 10.132.386,66 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10.4.2001 do plačila in v 3.

točki izreka za izvršilne stroške v znesku 246.292,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.6.2001 do plačila in se

tožbeni zahtevek zavrne."

Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh povrniti toženi stranki izvršilne

in pravdne stroške v znesku 547.105,00 SIT, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.3.2003 do plačila in

pritožbene stroške v znesku 377.680,00 SIT v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.4.2005 do plačila.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z odgovorom na

pritožbo se zavrne.

[JEDRO]

Vsebina 2. člena pogodbe je po materialnopravni presoji sodišča druge

stopnje jasna. Vrednost pogodbenih del je bila določena v bruto

znesku 195.869.479,00 SIT. Pogodbeni stranki sta se izrecno

dogovorili, da je davek od prometa storitev v višini 3 % po tarifni

številki 2 vštet v pogodbeni znesek (3. odstavek 2. člena pogodbe).

Cene se ne bodo spremenile tudi v primeru povečanja davščin (4.

odstavek 2. člena pogodbe).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem

mestu, opr. št. .... z dne .... ohranilo delno v veljavi v 1. točki

in v celoti v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki znesek 10.132.386,66 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi za čas od 10.4.2001 do plačila ter ji povrniti

izvršilne stroške v znesku 246.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi za čas od 6.6.2001 do plačila, vse v roku 15. dni pod

izvršbo (1. odstavek izreka). Za del glavnice, v znesku 980.621,71

SIT s pripadki, pa je že omenjeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka

razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo (2. odstavek izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki

nadaljnje pravdne stroške v znesku 584.505,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi za čas od 11.3.2003 do plačila, v roku 15. dni pod

izvršbo (3. odstavek izreka).

Zoper 1. in 3. odstavek izreka te sodbe se je tožena stranka

pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu

Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je

predlagala, naj pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča v

izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v

celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov

tožene stranke ali pa jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo

vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev

pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala sodišču druge

stopnje naj neutemeljeno pritožbo zavrne in sodbo prvostopnega

sodišča v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov

postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

1.Ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje kot podlaga

za uporabo materialnega prava sodišča druge stopnje

Tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavlja razliko med davkom na

promet proizvodov in storitev (3 %) po Zakonu o prometnem davku in 19

% stopnjo davka na dodano vrednost po Zakonu o davku na dodano

vrednost (Ur. l. RS, št. 89/98 ZDDV), ki je začel veljati 1.1.1999,

uporabljati pa 1.7.1999. Tožena stranka je po javnem razpisu izbrala

tožečo stranko kot najugodnejšega ponudnika za sklenitev pogodbe v

zvezi z izgradnjo njenega poslovnega objekta na kraju C. (primerjaj

pogodbo z dne 13.11.1998, A12, dalje pogodba). V 2. členu pogodbe je

bila vrednost pogodbenih del določena v "bruto znesku" v višini

195.869.479,00 SIT. Davek od prometa storitev v višini 3 % po tarifni

številki 2 je bil vštet v pogodbeni znesek (3. odstavek 2. člena

pogodbe). Cene za pogojena in več dela so bile dogovorjene kot fiksne

do konca gradnje, tudi pri povečanju količin del, ali v primeru

povečanja davščin (4. odstavek 2. člena pogodbe). Pravdni stranki sta

vsa medsebojna razmerja po pogodbi uredili, z izjemo zneska razlike

med prometnim davkom in DDV v višini tožbenega zahtevka tožeče

stranke (zapisnik komisije za končni obračun objekta poslovni objekt

komunale na kraju C. z dne 4.7.2000, točka 9, varianta 2, v prilogi

B/1).

2.Razlaga in uporaba pogodbe kot materialnega prava

Določila pogodbe se uporabljalo tako, kot se glasijo (1. odstavek

tedaj veljavnega 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Le

pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena

uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen

pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom

obligacijskega prava, kot so določena v tem zakonu (2. odstavek 99.

člena ZOR).

Vsebina 2. člena pogodbe je po materialnopravni presoji sodišča druge

stopnje jasna. Vrednost pogodbenih del je bila določena v bruto

znesku 195.869.479,00 SIT. Pogodbeni stranki sta se izrecno

dogovorili, da je davek od prometa storitev v višini 3 % po tarifni

številki 2 vštet v pogodbeni znesek (3. odstavek 2. člena pogodbe).

Cene se ne bodo spremenile tudi v primeru povečanja davščin (4.

odstavek 2. člena pogodbe).

Vsebino pogodbe je sestavila tožena stranka, saj je bila sestavni del

ponudbenega gradiva pri javnem razpisu, ki ga je dala na trg tožena

stranka. Če pa je pogodba sklenjena potem, ko je predlagana le od ene

pogodbene stranke, je treba razlagati določila pogodbe v korist tiste

stranke, ki pogodbe ni predlagala. Vendar pa je mogoče uporabiti to

razlagalno metodo le v primeru, če so pogodbena določila nejasna. Le

slednja je treba razlagati v korist stranke, ki pogodbe ni predlagala

(oziroma sestavila, 100. člen ZOR).

3. Materialnopravna podlaga razveze ali spremembe pogodbe

zaradi spremenjenih okoliščin po 133. členu ZOR

Pogodba je bila sklenjena 13.11.1998, torej tik pred sprejemom novega

ZDDV (23.12.1998). Ker je bil z ZDDV popolnoma spremenjen sistem

obdavčevanja, ki je bil daljši čas obravnavan v strokovni javnosti,

tekel pa je tudi postopek sprejema zakona v Državnem zboru, bi morala

tožeča stranka pri oblikovanju ponujene cene upoštevati pričakovano

spremembo sistema obdavčevanja proizvodov in storitev. Tožeča stranka

je ne glede na omenjeni spremenjeni sistem davščin pogodbo v celoti

izpolnila. Ob tožbenem zahtevku, postavljenem v višini denarnega

zneska, ne pa na razvezo oz. spremembo pogodbe, niti ni mogoča

uporaba določb 1. oziroma 4. odstavka 133. člena ZOR. Tudi omenjena

materialnopravna podlaga torej ne daje opore za drugačno odločitev

sodišča druge stopnje.

4.Trditvena podlaga tožeče stranke glede možnosti poračunavanja

vstopnega z izstopnim davkom po 40. členu ZDDV in neupravičena

pridobitev tožene stranke po 210. členu ZOR

Tožena stranka ni plačala tožeči stranki 19 % DDV. Zato naj bi pri

tožeči stranki prišlo do zmanjšanja njenega premoženja, pri toženi

stranki pa naj bi prišlo do njenega povečanja. Tožena stranka bi

namreč lahko vstopni (19 %) DDV v smislu 40. člena ZDDV poračunala

pri prodaji objekta v kraju C. in ob plačilu DDV odbila davek, ki ga

je bila dolžna pa ga ni plačala tožeči stranki. Kot je bilo že

povedano, je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati bruto

pogodbeno ceno. Med pravdnima strankama je torej obstojal pravni

temelj za izpolnitev medsebojnih pogodbenih obveznosti, to je

pogodba. Zakonski dejanski stan neupravičene pridobitve bi bil podan

le v primeru, če bi bila tožena stranka obogatena na škodo tožeče

stranke brez pravnega temelja. Ker je pogoj za uporabo pravil o

neupravičeni

pridobitvi, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja iz

premoženjske sfere tožeče stranke v premoženjsko sfero tožene

stranke, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, so materialnopravno

napačni razlogi v izpodbijani prvostopni sodbi, da je bila tožena

stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke (smiselno 210.

člen ZOR).

Vprašanje pravilnosti odbitka vstopnega davka v smislu 40. člena

ZDDV, tako v razmerju tožeče stranke in njenih dobaviteljev ter

tožene stranke v razmerju do končnega kupca in tako povezanem

razmerju vzročnosti med tožečo in toženo stranko bi prišlo v poštev

le v primeru, če bi se pravdni stranki dogovorili za plačilo

pogodbene cene v neto znesku. Pravdni stranki sta se dogovorili za

znesek "davka", kot dela pogodbene cene, ki se nenazadnje, ne sme

spreminjati zaradi spremembe davščin, ne glede na to ali gre za

spremembo sistema kot celote ali višine prometnega davka. Zato je

tudi iz teh razlogov materialnopravno napačno razlogovanje sodišča

prve stopnje o neupravičeni pridobitvi tožene stranke na račun tožeče

stranke v smislu 210. člena ZOR.

Trditev, s katerimi bi tožeča stranka zatrjevala vse elemente škode v

smislu 154. člena ZOR pa v zbranem procesnem gradivu ni. Zato sodišče

druge stopnje ni moglo uporabiti materialnopravne podlage za

odločitev o morebitni škodi, ki naj bi jo tožena stranka povzročila

tožeči stranki.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo,

zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na

podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v še spornem

delu zavrnilo. V skladu z 2. odstavkom 437. člena ZPP v zvezi z 2.

odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju pa je v spornem

delu razveljavilo tudi sklep o izvršbi.

Izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih

stroških temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje v

celoti uspela. Po višini je sodišče druge stopnje izvršilne in

pravdne stroške odmerilo po Odvetniški tarifi (OT) za sestavo ugovora

in obrazložene pripravljalne vloge po tar. št. 19 OT, zastopanje na

narokih po tar. št. 20 OT in sestavo obvestil stranki po tar. št. 39

OT. Skupaj je priznalo toženi stranki po opredeljenem stroškovniku

3575 točk, ter 19% oz. 20% DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 100,00

SIT, veljavne v času odmere pred sodiščem prve stopnje pripada toženi

stranki 432.575,00 SIT odvetniških stroškov ter 114.530,00 SIT sodne

takse za ugovor po 4. odstavku tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah

(ZST). Pritožbeni stroški pa ji pripadajo za sestavo pritožbe po tar.

št. 21 in za obvestilo stranki po tar. št. 35, materialni stroški v

znesku 2% po 13. členu OT (skupaj 175.032,00 SIT, upoštevajoč 20 %

DDV). Za sodno takso za pritožbo po tar. št. 3 ZST pa ji je sodišče

druge stopnje priznalo 202.648,00 SIT, skupaj torej po OT in ZST

377.680,00 SIT.

Tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka z odgovorom na pritožbo,

ker glede na vsebino omenjenega odgovora, niso bili potrebni (1.

odstavek 155. člena ZPP).