Court allows appeal against enforcement judgment regarding overpayment offsetting rules under ZOR Art. 312.1.

1.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. ... z dne ... razveljavi tudi v 1. točki izreka

glede glavnice v višini 248.045,67 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 12.2.1997 do plačila in v 3. točki izreka za znesek

stroškov izvršilnega postopka v višini 16.640,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 22.5.1996 do plačila in se v tem delu tožbeni

zahtevek zavrne,

- v 3. točki izreka tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15

dneh od vročitve te sodbe povrniti 52.800,00 SIT pravdnih stroškov, v

primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka

tega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh

povrniti 40.392,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru

neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka

do plačila.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka je torej zatrjevala, da je tožeči stranki po računu

št. 730/94 plačala več kot je bila njena obveznost iz navedenga

računa, v posledici česar je preplačilo uveljavljala kot podlago za

prenehanje terjatve po neplačanem delu računa št.361/95 v višini

160.849,00 SIT. Takšno trditveno podlago tožene stranke je potrebno

razumeti kot ugovor prenehanja terjatve. V delu, ko naj bi izpolnitev

tožene stranke pri plačilu obveznosti po računu št.730/94 presegla

obveznost tožene stranke, bi torej šlo za izpolnitev, za katero

tožena stranka ni določila namena izpolnitve. V takem primeru je

potrebno smiselno uporabiti pravila o vračunavanju iz 1. odst. 312.

člena ZOR, katerega določila so se uporabljala v spornem obdobju. Če

tovrstna pravila o vračunavanju veljajo v primeru, ko izpolnitve

dolžnika ne zadostujejo za poravnavo vseh obveznosti, ni videti

razloga, da se ista pravila ne bi uporabljala tudi v primeru, ko bi

dolžnik izkazoval, da je ob izpolnitvi posamezne obveznosti izpolnil

toliko več, da preplačilo celo presega drugo istovrstno obveznost

upnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1.

točki izreka za znesek glavnice 248.045,67 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 12.2.1997 do plačila in v 3. točki izreka za znesek

stroškov izvršilnega postopka v višini 16.640,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 22.5.1996 do plačila (1. točka izreka). Isti

sklep o izvršbi pa je razveljavilo v 1. točki izreka za znesek

glavnice v višini 199.473,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.2.1997 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska

248.045,67 SIT od 10.2.1997 do 11.2.1997 ter v 3. točki za stroške

izvršilnega postopka v višini 5.435,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 22.5.1996 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek

zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev

pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 41.443,12 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19.3.2004 do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi

napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču

predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v

celoti zavrne ter tožeči stranki naložilo plačilo vseh stroškov

postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Ker pritožnica v pritožbi ni določno opredelila, v katerem delu

izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu

s 1. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkušalo samo v tistem

delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (1. in 3. točka

izreka izpodbijane sodbe).

V sporu majhne vrednosti je sodbo dopustno izpodbijati samo zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP

in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena

ZPP). Tožena stranka tovrstnih bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka v pritožbi ni zatrjevala, prav tako pa tovrstnih kršitev v

izpodbijani sodbi ni ugotovilo pritožbeno sodišče v okviru uradnega

preizkusa sodbe (2. odst. 350.člena ZPP).

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek po višini utemeljila s

pripravljalno vlogo z dne 23.1.1997 tako, da je od tožene stranke

uveljavljala plačilo 447.518,86 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 10.2.1997 do plačila. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala na

podlagi neplačanega dela računa št. 730/94 v višini 121.174,40 SIT in

neplačanega dela računa št, 361/95 v višini 160.849,00 SIT. Po

pripisu zapadlih zamudnih obresti na dan 10.2.1997 je tožeča stranka

uveljavljala skupni znesek glavnice v višini 447.518,86 SIT in od

tega zneska zakonske zamudne obresti od 10.2.1997 do plačila.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je glede na 1.

odst. 458. člena ZPP pritožbeno sodišče vezano, so naslednje:

- preostali dolgovani znesek po računu št. 730/94 z dne 27.12.1994 v

znesku 121.174,40 SIT je bil poravnan dne 6.3.1995 z nakazilom tožene

stranke v znesku 350.000,00 SIT,

- zaradi zamude v plačilu preostalega zneska po računu št.730/94 je

iz naslova zakonskih zamudnih obresti toženi stranki nastala

obveznost v višini 1.749,56 SIT,

- tožena stranka ni uspela dokazati, da ji je obveznost iz naslova

preostanka računa št. 361/95 v višini 160.849,00 SIT prenehala v

posledici privolitve tožeče stranke v prevzem dolga s strani tretje

osebe.

V neizpodbijanem delu sodbe (2. točka izreka) je sodišče prve stopnje

zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 199.473,19 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 dalje do plačila. Iz obrazložitve

sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek v delu, ki se nanaša na uveljavljano plačilo neplačanega

dela računa št. 730/94 v znesku 121.174,40 SIT ter kapitalizirane

zamudne obresti v znesku, ki presegajo znesek 1.749,56 SIT, to je

obračunanih zakonskih zamudnih obresti v času od zapadlosti

navedenega računa do plačila dne 6.3.1995. Iz navedenega je sklepati,

da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe (1. točka

izreka) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki se

nanaša na plačilo neplačanega dela računa št. 361/95 s

kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi ter tožbenemu zahtevku na plačilo

obračunanih zakonskih zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila dela

računa št. 730/94 (1.749,56 SIT).

Sodišče prve stopnje je na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče

stranke sklepalo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka s tem v

zvezi podala zgolj pavšalen pobotni ugovor, pri čemer teh trditev ni

podkrepila z ustreznimi dokaznimi listinami. Takšno sklepanje sodišča

prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno

zmotno. Res je sicer, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z

dne 30.1.2004 zatrjevala, da uveljavlja pobotni ugovor, ki

predpostavlja obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke.

Tožena stranka se je v okviru teh ugovornih navedb sklicevala, da je

bila glede računa št. 730/94 v preplačilu na podlagi dobropisa tožeče

stranke toženi stranki v višini 169.021,00 SIT in plačila zneska

350.000,00 SIT tožeči stranki dne 6.3.1995. Tožena stranka je torej

zatrjevala, da je tožeči stranki po računu št. 730/94 plačala več kot

je bila njena obveznost iz navedenga računa, v posledici česar je

preplačilo uveljavljala kot podlago za prenehanje terjatve po

neplačanem delu računa št. 361/95 v višini 160.849,00 SIT. Takšno

trditveno podlago tožene stranke je potrebno razumeti kot ugovor

prenehanja terjatve. V delu, ko naj bi izpolnitev tožene stranke pri

plačilu obveznosti po računu št.730/94 presegla obveznost tožene

stranke, bi torej šlo za izpolnitev, za katero tožena stranka ni

določila namena izpolnitve. V takem primeru je potrebno smiselno

uporabiti pravila o vračunavanju iz 1. odst. 312. člena ZOR, katerega

določila so se uporabljala v spornem obdobju. Če tovrstna pravila o

vračunavanju veljajo v primeru, ko izpolnitve dolžnika ne zadostujejo

za poravnavo vseh obveznosti, ni videti razloga, da se ista pravila

ne bi uporabljala tudi v primeru, ko bi dolžnik izkazoval, da je ob

izpolnitvi posamezne obveznosti izpolnil toliko več, da preplačilo

celo presega drugo istovrstno obveznost upnika. Ker je sodišče prve

stopnje očitno sledilo trditveni podlagi tožeče stranke, da je bila

obveznost tožene stranke po računu št. 730/94 zmanjšana na znesek

121.174,40 SIT v posledici upoštevanja dobropisa št. 83/95 (točka I

pripravljalne vloge z dne 23.1.1997), je ob ugotovitvi, da je bil

dolgovani znesek po računu št. 730/94 v preostalem znesku poravnan z

nakazilom dne 6.3.1995, logičen zaključek, da je tožena stranka ob

nakazilu 350.000,00 SIT dne 6.3.1995 imela preplačilo v višini, ki

presega njeno obveznost, za izpolnitev katere je nakazilo izpolnila.

Tožena stranka je s tem v zvezi zatrjevala, da je bila proti tožeči

stranki s plačilom 350.000,00 SIT v preplačilu za znesek 169.021,00

SIT, ki predstavlja znesek, za katerega je sama tožeča stranka

ponudila trditev, da je obveznost po računu št. 730/94 prenehala z

upoštevanjem dobropisa št. 83/95. Trditvena podlaga tožeče stranke in

dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje predstavljajo glede na

zgoraj navedeni materialno pravni okvir podlago za zaključek, da je

bila tožena stranka ob upoštevanju plačila z dne 6.3.1995 v

preplačilu proti tožeči stranki, ki presega seštevek obveznosti

tožene stranke iz naslova preostalega dela računa št. 361/95

(160.849,00 SIT) in zapadlih zamudnih obresti zaradi prepoznega

plačila računa št. 730/94 (1.749,56 SIT). Tako se izkaže, kot

utemeljen ugovor tožene stranke, da je vtoževana terjatev tožeče

stranke prenehala, v posledici česar je pritožbeno sodišče pritožbi

ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek

zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških

pravdnega postopka. Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela,

ji je tožeča stranka dolžna povrniti nastale stroške pravdnega

postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške

priznalo stroške za odvetniške storitve po veljavni Odvetniški tarifi

in sicer za sestavo prve pripravljalne vloge (200 točk) in zastopanje

na naroku 19.3.2004 (200 točk), povečano za 20% DDV. Iz istega

razloga je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih

stroškov in sicer za sestavo pritožbe (300 točk) in materialnih

stroškov po 13. členu Odvetniške tarife (6 točk), povečano za 20%

DDV. Tožeča stranka, ki v sporu ni uspela, sama nosi stroške

pritožbenega postopka.