Secured pledge of share rights valid against bankruptcy estate despite shares not yet issued as securities.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje v drugem odstavku druge točke izreka .

Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje spremeni:

- v prvem odstavku druge točke izreka tako, da se zavrne tožbeni

zahtevek, da mora drugo tožena stranka vrniti v stečajno maso

48.678.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

11.760.000,00 SIT od 18.4.1991 do plačila in od zneska 36.918.000,00

SIT od 16.4.1991 do plačila,

- v četrti točki izreka tako, da nosijo tožeča stranka in toženi

stranki vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

V preostalem delu se pritožba druge tožene stranke zavrne in se sodba

sodišča prve stopnje potrdi v prvi točki izreka.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, drugi toženi

stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške v višini 505.000,00

SIT, v petnajstih dneh.

Prva tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Restitucija v naravi je predpisana primarno. Če primarna obveznost ni

možna, je predvidena nadomestitev njene vrednosti v denarju.

Zmotno je stališče, da druga tožena stranka vrnitvene obveznosti v

naravi (z izročitvijo delnic) ne more izpolniti, ker naj bi z njimi

(članskimi parvicami) že razpolagala. - Članske pravice iz delnic

obstajajo ves čas obstoja delniške družbe. Zato obveznost drugotožene

stranke, da vrne v stečajno maso 48.678 delnic (drugotožene stranke)

oziroma članskih pravic v tem obsegu, ni mogoča, ne glede na to, ali

je že z njimi razpolagala.

Ker tožbeni zahtevek na vrnitev denarnega zahtevka v stečajno maso

nima podlage v določbah materialnega prava, je pritožbeno sodišče

pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je

tožbeni zahtevek na vračilo denarja v stečajno maso, zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravno dejanje sklenitve in

izpolnitve zastavne pogodbe z dne 16.4.1990 med E. p.o., Begunje in

A. d.d., Ljubljana, brez pravnega učinka proti stečajni masi E.

Begunje (1. točka izreka). A. d.d., Ljubljana je naložilo, da mora

vrniti v stečajno maso E. Begunje znesek 48.678.000,00 SIT z

zamudnimi obrestmi (1. odst. 2. točke izreka). Tožbeni zahtevek, ki

se nanaša na zamudne obresti od zneskov 10.000.000,00 SIT za čas od

28.6.1990 do 18.4.1991, 1.760.000,00 SIT za čas od 26.12.1990 do

18.4.1991 in 36.918.000,00 SIT od 16.4.1990 je zavrnilo (2. odst. 2.

točke izreka). Zaradi umika tožbe je sodišče prve stopnje ustavilo

pravdni postopek za znesek 5.322.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in

podredni zahtevek, s katerim se zahteva, da mora A. d.d., Ljubljana

vrniti v stečajno maso E. Begunje zastavljene delnice (3. točka

izreka). Toženima strankama je naložilo povrniti tožeči stranki njene

pravdne stroške v višini 3.224.164,70 SIT, tožeči stranka pa da

povrne prvi toženi stranki njene pravdne stroške v višini 79.982,00

SIT (4. in 5. točka izreka).

Zoper sodbo v 1. točki, v 1. odst. 2. točke in v 4. točki izreka, se

je v druga tožena stranka pravočasno pritožila.

V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338.

člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zoper sodbo v 2. odst. 2. točke izreka se je pravočasno pritožila

tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena

ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v

celoti.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam. Prva tožena stranka je

odgovorila na pritožbi tožeče stranke in druge tožene stranke. S

pritožbo tožeče stranke se je strinjala in predlagala, da ji

pritožbeno sodišče ugodi. Pritožbi drugotožene sranke pa je

nasprotovala in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Priglasila je stroške odgovora na tožbo. Druga tožena stranka je

odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba druge tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo

do v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je bilo mogoče izpodbijano

sodbo preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta druga tožena stranka (v

nadaljevanju A.) in prva tožena stranka (v nadaljevanju E.) dne

16.4.1990 sklenili zastavno pogodbo, na podlagi katere je E. A.

zastavil 48678 svojih rednih delnic A., zaradi zavarovanja svojih

zapadlih in neplačanih obveznosti do nje in sicer iz naslova bančne

garancije št.... z dne ... in kreditnih pogodb št.

... z dne ... ter št. .... z dne ... v skupni vrednosti .... Pri tem

se je pravilno oprlo na vsebino pisne pogodbe s tega dne (A9). Iz

pogodbe izhaja, da delnice, ki so bile predmet zastavne pogodbe niso

bile izdane v obliki delniških listin, zato je bilo določeno, da se

bo zastavna pravica A. zaznamovala v delniški knjigi in na potrdilu o

imetništvu delnic.

Glede na nesporno dejstvo, da delnice kot vrednostni papirji s strani

A. kot delniške družbe v času sklenitve zgoraj navedene pogodbe še

niso bile izdane, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je E. z

navedeno pogodbo v zavarovanje svojih obveznosti zastavil svoje

korporacijske pravice v A., ki jih predstavlja 48.678 delnic. O

obstoju korporacijskih pravic E. napram A. kot delniški družbi v tem

obsegu priča potrdilo št. 30 z dne 1.1.1990 (B1). Delnica namreč ni

le vrednostni papir pač pa predstavlja enoto, na katero je razdeljen

osnovni kapital v delniški družbi (1. odst. 169. člena ZGD). V

povezavi s tem pa predstavlja skupek članskih pravic, ki jih ima član

družbe (delničar) napram delniški družbi kot imetnik delnic - enot

njenega osnovnega kapitala (177. člen ZGD). Gre torej za

korporacijske pravice, ki jih pridobi delničar v razmerju do delniške

družbe ob njeni ustanovitvi, ne pa šele z izdajo delnice kot

vrednostnega papirja. To pa je premoženjska pravica, ki ji je mogoče

objektivno določiti vrednost. Zato ni ovire za pravni promet s

korporacijskimi pravicami tudi v času, ko delnica kot vrednostni

papir še ni izdana, torej jih je mogoče tudi veljavno zastaviti (1.

odst. 995. člena ZOR). Pri tem je pravilno materialnopravno stališče

sodišča prve stopnje, da za razpolaganje s premoženjskimi pravicami v

tem času pridejo v poštev smiselno določbe ZOR o cesiji, kot splošna

pravila, ki urejajo promet s pravicami. Sodišče prve stopnje je zato

pravilno štelo, da je prišlo s strani A. do pridobitve zastavne

pravice na članskih pravicah E. v A. kot delniški družbi s cesijo (1.

odst. 989. člen ZOR). To pa se je zgodilo hkrati s sklenitvijo

pogodbe dne 16.4.1990, saj sta bili v konkretnem primeru cesionar

(zastavni upnik - pridobitelj pravic) in cessus (dolžnik-delniška

družba) isti osebi torej A.. Smiselno pa je cesija bila s strani

E. kot cedenta (imetnika pravic) opravljena z dovolitvijo zaznambe

zastavne pravice na potrdilu o imetništvu delnic. Drugačne pritožbene

trditve druge tožene stranke so zmotne.

S sklenitvijo navedene zastavne pogodbe in hkratno pridobitvijo

zastavne pravice na korporacijskih pravicah E. je A. pridobila v

smislu določbe 966. člena ZOR pravico, da bi se mogla pred drugimi

upniki poplačati iz vrednosti zastavljenih pravic, če ji terjatev ne

bi bila plačana ob zapadlosti.

Tožeča stranka je kot stečajna upnica E. s tožbo izpodbijala zgoraj

ugotovljena pravna dejanja toženih strank, po določbi 112. člena

ZPPSL/89. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji

izkazala obstoj objektivnega in subjektivnega pogoja za izpobijanje

teh pravnih dejanj, zaradi česar je materialnopravno pravilna

odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, da je sklenitev in

izpolnitev zastavne pogodbe z dne 16.4.1990 med prvo toženo in drugo

toženo stranko brez pravnega učinka proti stečajni masi E. B. (4.

odst. 116. člena ZPPSL). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri

izreku te odločitve uporabilo nekoliko drugačno besedilo, kot ga je

predlagala tožeča stranka v tožbenem predlogu, ne predstavlja

odločanja preko zahtevka, niti ne predstavlja odločitve o drugačnem

zahtevku, kot je podan v tožbenem predlogu in so drugačne pritožbene

trditve A. zmotne.